Gozd so prebudili silovito razbijanje in grleni vzdihi. Med drevjem je odmevalo, kot bi se poblazneli kamnosek lotil orjaške marmorne klade, s samoobrambnimi sposobnostmi, hrumeče sopenje pa je spominjalo na slona, ki se mu je v rilcu zataknil še posebej trdovraten kokos.
»Gnnnnjaaaaaaa!«
»Gdab-gdab-gdab-gdaaaaa!«
Vrata hiše na starem hrastu so se odprla, skoznje pa je jezno stopil matast gozdni vilinec. Mel si je oči in na pol zehajoče zavpil: »Benti iluvatarja, pa ne spet vidva. Poštena bitja poskušamo spati! Dajmo stišati to gnajsasto nagnusnost!«
»Ja!« se mu je izmed podrasti piskajoče pridružil palček, ki je jezno skakal pod klobukom svoje mušnice. »Zaradi vajinega nabijanja me je vrglo iz postelje!« je zabentil in tako togotno poskočil, da je z glavo treščil v gobo. Zasula ga je ploha trosov, ki mu je zašla tudi v usta. Začudeno je zacmokal in še bolj začudeno odtaval sledit živobarvnim odtenkom, ki so ga nenadoma oblili.
Toda njuno negodovanje, ki so se mu pridružili bolj ali manj vsi govora zmožni prebivalci nekaj okoliških oralov, razbijanja in vzdihovanja ni ustavilo. Ravno nasprotno. To je postalo le še hitrejše in silovitejše, so se pa zdaj med nerazločne glasove pomešale tudi razumljive besede.
»Gnnjjj. Čuuutiii mggggooooj balvaaaan!«
»Aaaagnnnn! Jaaaaaaa! Erodiraj vaaaameeee!«
Botra lisica je s košatim repom zaščitniško zakrila uhlje svojih mladičev in se prosečih oči nemo ozrla k postavi, ki se je grozeče bočila nad njo. Ta se je v nasprotju s svojim bočenjem prav prijazno sklonila in še prijazneje počohala lisico za uhlji. Taisto bi storila tudi z mladički, a njih je še vedno ovijal materin rep, tako da se je vzravnala in z orkovskim glasom resno vprašala: »Kdo je klical orožnike zaradi kršenja javnega reda in spokoja?«
»Jaz,« je izza košatega robidovega grma stopil škrat. »Sem odposlanec škratjega kralja Gomilija III. iz rudnikov pod Grudnim gričevjem in sem se v tej hosti ustavil, da bi se naspal. Žal mi sen krati to kamninasto pohujšanje. Zahtevam, da nekaj ukre…«
»GNNNNJAAAAAA!« mu je zadnje besede preglasil krik, ki je donel, kot bi se izvil iz dna vulkana. »Naaaj te zallliiijemmm z ggggrrruščeeeem!«
Ob teh besedah so se živali poskrile v svoje dupline, orožnik pa je nagonsko dvignil ščit in si še dodatno zaščitil ošlemljeno betico. Hip zatem je zeleno listje prerešetal drobir in se glasno odbijal od drevesnih debel, orkovega ščita in škratove čelade. Eden od kamenčkov se je odbil in spodnesel palčka, ki je z obrazom naprej telebnil v mah ter se vprašal, zakaj še nikdar prej ni otipal njegove sladke, mavrične teksture.
Trol, ki je nekaj hrastov dalje ravnokar odejakuliral svoje, se je izmučeno sesedel na tla, da so se drevesa stresla, gozdni vilinec pa je jadrno lovil krožnike, ki mu jih je pometalo s polic. Dva sta mu sicer telebnila na tla, a ker sta bila lesena, večje škode ni bilo. Polglasno je preklel vse kremenaste življenjske oblike in stopil nazaj na plan. »Ampak tole je pa višek,« je zavpil navzdol orožniku. »Ta dva trola se onegavita in butata že cel teden, vas pa od nikoder. Kličemo vas in kličemo in kličemo in vam pošiljamo pergamente in krokarje, da bi jih prišli umirit, pa nič. Potem pa pride en tale nizkoritnež, češ, glejte mene, sem odposlanec kralja Gomolja …«
»Gomilija,« se je jezno vmešal škrat.«
»Gomolja,« je prezirljivo ponovil vilinec, »ki v resnici ni nič drugega kot vodja dnevne izmene v nekem zakotnem rudniku …«
»Zakotnem?« Škrat je kljub košati bradi in brkom opazno zaripnil.
»Kako bi pa po tvoje rekli trem gričem na obrobju Puščave pozabe, ki so skupaj veliki ravno toliko kot tale naš razigrani trol, ki nam ponoči ne pusti spati, ker veselo kleše svojo babo?«
»To pa presega vse meje! Gospod orožnik, poglejte, kako je žaljiv!« se je škrat obrnil k orku in togotno zacepetal.
»Je to res?« ga je izpod čela premeril ork. In kakšno čelo je bilo to, razbrazdano kot morske čeri, ki bi se nalezle koz, polno kraterjev, ki bi mu jih zavidal celo mesec, in v celoti skrito pod šlemom, tako da so vse te podrobnosti, ki bi motrenje naredile bolj dramatično, prisotnim žal ušle. »Mislim, to, o tem, da je kralj v resnici vodja dnevne izmene v rudniku.«
»Vrsncdnvnnnčnzmn,« je škrat zamrmral v brado. In ker je bila brada mogočna in košata, kakor se za škrata spodobi, ter za razliko od orkovega čela vsem na očeh, so se vsi prisotni strinjali, da je šlo za jako imenitno mrmranje v brado. A škratu to ni kaj prida pomagalo, saj ga je ork še naprej motril z ledenimi očmi. Zato je besede tokrat iz sebe iztisnil razločneje. »V resnici dnevne in nočne izmene.«
»Če prav razumem, sem torej sredi noči vstal iz mehkih pernic zaradi odposlanca nekega nepomembnega mejaškega velikaša?« ga je z ledenim glasom, ki se je podal k njegovim očem, pobaral ork.
»Ha ha, velikaša je rekel,« se je vmešal vilinec, ki se je ta čas že spustil z drevesa in se jima je zdaj bližal. »Stoje se lahko sprehodi pod mojo mizo, pa se ne bo nikamor butnil z glavo, vi pa mu rečete velikaš. Raje mi pojasnite, zakaj vas ni bilo, ko smo vas klicali že cel teden?«
»Poslušaj, ti, špicouh,« se je orožnik zasukal k vilincu, »pazi, kakšen ton uporabljaš, ko se pogovarjaš z orkom postave. Lepo se spelji nazaj v svojo krošnjo in tiho zobaj lembas, da te ne odpeljem na postajo in te vržem za rešetke skupaj s tremi pijanimi goblini, pa da te vidim, če boš zjutraj še tako predrzen.«
Ko je vilinec odpiral usta, da bi mu kanček manj nasršeno odgovoril, je zemlja vzdrhtela. »Nnnnnggggjaaaaaaaa, dejva šeeeenkraaaat. Zdej temoduzaaaad,« se je razleglo in trojica ob robidovju se je spogledala.
»A takole je vsako noč?« je vprašal ork, čigar zvedavost je za trenutek premagala orožniško odločnost. Če bi bili orki zmožni empatije, bi bilo v glasu najbrž zaznati pomilovanje.
»Ja,« je odvrnil vilinec. »Petkrat do desetkrat. Ker je trol iz kamna, mu ud sploh ne uplahne. Po orgazmu si privošči cigareto …«
»A to je bil tisti dim prej, ki ga pisatelj ni omenil?« je vprašal škrat, ki se je počutil kanček zapostavljenega.
»Ja,« je odgovoril vilinec. »V miru jo pokadi, nato pa še enkrat od začetka, tralala, hopsasa, itede. Ko njegova baba ne more več, se pa loti menhirjev, ki so jih sredi hoste postavili druidi. Zdaj so naluknjani kot sir.«
»In koliko časa že?« je zanimalo škrata, ki je sicer bil sposoben empatije, vendar je zaradi starodavne mržnje med vilinci in škrati pomilovanje umanjkalo tudi v njegovem glasu.
»Gnnnnjaaaaaaa!«
»Nnnnngggggaaaaa!«
»Gdab-gdab-gdab-gdaaaaa!«
»Da si ne bo kdo delal utvar,« je rekel ork, »za vas in vaš spanec mi je prav malo mar, ampak tole je tako nemarna kršitev javnega reda in spokoja ter vseh postav o dostojnosti. Prav primoran sem ukrepati. Ne zaradi vas. Zaradi postave.« Obrnil se je k škratu. »Ti mi je pa nikamor ne pocvirnaj. Ko opravim s troloma, bova še midva razdrla kako o taborjenju sredi gozda. In če nisi plačal turistične takse, pričakuj nekaj zabavnih uric v kladi.«
Škrat je pod košato brado in brki zdaj opazno prebledel.
»Gddduuuuum! Gnja! Gnnja! Gnnnja!«
»Vidva tam se pa umirita!« je revsknil orožnik in s helebardo v roki zakoračil proti viru skurilnega vzdihovanja in sopenja. »Dajmo, dajmo, ork postave gre. Da bosta spodobna, ko pridem na vajino jaso.« Izginil je med hrasti.
»Misliš, da mu bo uspelo?« je vprašal škrat?
»Upam,« je brezvoljno dejal vilinec. »Sicer ne vem, če bom zdržal še eno noč.«
»Gdddnnngggaaaa!«
»Sem rekel, da nehajta,« se je zaslišalo skozi goščo. »Dajmo, potegni ga …«
»Gnnnjeeeerooooddddiiirrraaam!«
Podrast in listje je znova prerešetal rafal drobirja, ki je bil tokrat pomešan s koščki jekla, verižnine, usnja in orčjega mesa prve kategorije. Trolovemu orgazmu so brez pomoči urokov lahko kljubovale le maloštevilne reči.
»Živjo, lepotička,« je rekel še vedno čutilno okrepljeni palček, ki mu je v roke priletel razcefran orkov uhelj. »Kaj počneš nocoj?« ga je vprašal in ga zasul z mokrimi poljubi. »Si za pijačko?« Z majcenimi ročicami ga je zgrabil za kocino, ki je štrlela iz njega, in ga odvlekel k mušnici. »Pridi, da ti pokažem svojo gobo.«
Zadnja moževanja