Zdi se, da Slovenci potrebujemo dogodke, ob katerih krešemo mnenja, bentimo kot furmani s Tourettovim sindromom in skoznje sproščamo nakopičen gnev. Novodobni resničnosti šovi ponujajo kanček celovite izkušnje, toda za popolno sprostitev žvepla in žolča iz naših sistemov ni boljšega kot predizbor za pesem Evrovizije. Vgrajen je v naše bioritme, in ko začne februarja Valentin vtipkavati kodo sefa, v katerem ima spravljene korenine (letošnjo zimo jo je očitno nekje založil in čakal na odobritev nove), naši organizmi nagonsko generirajo grmado generičnih žaljivk, s katerimi nato obmetavamo uboge pare, ki so se tisto leto po spletu naključij znašle na Emi. Naj si bo to goveja muska z bundesliga frizuro, midi sound terasa duo, kvartet šolanih štrajharjev ali koroška gimnazijka, po njih izbruhamo vse, kar smo čez mrko zimo kopičili v sebi, da se počutijo kot kopalniške ploščice na srednješolskem žuru.

Zato ni čudno, da je letos, ko je prišel na vrsto tradicionalni čas za Emo – nje pa zaradi odločitve RTV Slovenija, da našo predstavnico na pesmi Evrovizije določi z internim izborom, ni bilo od nikoder – in polivanje gnojnice, ozračje ostalo naelektreno kot obrvi Jana Plestenjaka, ko si obleče volnen pulover. Ljudstvo se ni moglo zventilirati in napetost je naraščala hitreje kot obrestna mera slovenskih obveznic. Poraja se vprašanje: če bi javni zavod RTV priredil Emo, mar Slovenci ne bi svojega splošnega nezadovoljstva znesli nad njo, tako da ga ne bi ostalo nič za proteste na ulicah? Je prejšnja vlada padla zaradi ne-zgoditve predizbora za pesem Evrovizije?

Za potrditev teorije bomo morali počakati do naslednjega leta, za vse, ki resnično čutijo pomanjkanje bizarnih domorodnih štiklcev, pa se v ponedeljek 13. maja ponuja priložnost, da v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma vseeno podoživijo vsaj delček tistega, kar sicer prinaša Ema. Letošnja Improvizija, tradicionalno prirejena v tednu zaključnih evrovizijskih spopadov, se bo osredotočila na značilno slovenske žanre. V večeru improviziranih popevk boste med drugim priča izvajalcem tipa Flinston, Klagenfurt, Noč N, Kodrijani in Kombinirke, ki bodo parodično poustvarili bleščečo bedo in bedni blišč emaste estetike. Brez varuhinje gledalčevih pravic, saj je gledalke in gledalci Improvizije ne potrebujejo.

(Objavljeno v reviji Stop, 8. 5. 2013)

Politiki z ljudmi radi delijo zgodbe o svojih domačih živalih. Najbrž ker jih to dela bolj človeške, češ, lejte ga, kako prisrčno je počohal tistega kuželjna za uhlji, ta že ne more biti slab človek. Redne medijske obravnave so deležni predvsem ljubljenčki ameriških predsednikov, od Clintonovega mačka Zokna do Bushevih in Obamovih psičkov. Slednja ljubita drobcene, crkljave pasme. Španjeli, terierji in portugalski vodni psi niso bevskači, s kakršnimi bi ljudem naganjal strah v kosti, temveč kuštravci, ki bi se najbrž sprva junaško zaganjali v najslavnejšega slovenskega predsedniškega ljubljenčka, Drnovškovega Brodija, ob njegovem renčanju pa se potuhnili v kot, nevedoč, da jim naproti stoji pes vegetarijanec. Da imajo ameriški predsedniki ljubke ljubljenčke, je po svoje razumljivo: če si predsednik svetovne velesile in imaš na dosegu prstov sprožilec za jedrsko orožje, ne potrebuješ slinastih pitbulov za napihovanje ega.

Toda če takšna predpostavka drži, kaj naj si človek misli, ko izve, da si je slovenski predsednik Borut Pahor za živalsko druščino izbral zlato ribico. Če razvojnim oddelkom na inštitutu Jožef Stefan ni skrivaj uspelo skoncentrirati slovenske fovšije in delitve na naše in vaše v konice raket zemlja – zemlja, argument o moči odpade. Mogoče pa je bilo predsedniku dovolj prikimovalcev in si je v svoji družbi zaželel nekoga, ki mu ne bo stalno govoril da. Ribo je izbral, ker je poslušanje ne-jev vseeno neprijetno.

Stvari postanejo jasnejše, če se spomnimo njegove predvolilne kampanje. Kdo drug bolje simbolizira človeka, ki vsak dan opravlja drugo delo kot prav zlata ribica s svojim kratkotrajnim spominom. (Kar je po mojem mnenju sicer urbani mit. Zlate ribice nimajo slabega spomina. Ste mar že kdaj videli ribico, ki bi bila potetovirana po vsem telesu kot Guy Pearce v Mementu? Ne? Vidite.)

Mediji so zgodbo o škrgasti prebivalki predsedniške rezidence pograbili z enako silovitostjo, kot kadar kakšna drugouvrščena tekmovalka lokalnega lepotnega izbora preizkuša auto-tune, tako

da so že čez tri ure prav vsi v Sloveniji razen ribice same vedeli, da ji je ime Princeska I. Izkazalo se je, da gre za princesko na zrnu graha, pravzaprav princesko v zrnu graha, saj so se oglasili ljubitelji živali in predsednika Pahorja opozorili, da bovla ni primeren bivanjski prostor zanjo. Tako je v rekordnem času dobila tako velik bazen, da je bila še Simona Dimic zelena od zavisti.

V pisarni predsednika republike tako zdaj veselo blobota nova predsednikova ljubljenka, a to ni edina sprememba v prostoru. Na knjižni polici zeva praznina na mestu, kjer so prej čepele kuharske knjige zakoncev Novak. Če živalici že z imenom poveš, da je ob tebi le začasno in da jo bo nato nasledila nova, jo vsaj odreši strahu, da do te dokončne menjave ne bo prišlo vsak teden, ker se bo znašla na jedilniku.

(Objavljeno v reviji Stop, 17. 4. 2013)

Pred nekaj leti, ko so Prozni mnogoboji skupaj s Filmsko fabulo še gostovali v Postojni, so me na Študentski založbi naprosili, da bi poleg vodenja finala mnogobojev opravil še klepet z režiserji kratkih filmov, ki so jih predvajali tisto leto. Med njimi je bil tudi izdelek mladca z AGRFT, ki me je pritegnil tako z izrazitim občutkom za detajle (Janez Škof, ki se s ceglastim mobilnikom vzpenja na grič za kmetijo, kjer nato pokliče številko, ki jo v telefon vtipka iz zmahane beležnice) kot s humorjem, ki se je poigraval s klišeji slovenske domačijske proze. Takšne, subverzivne Kmetske povesti 2000. Kratki film je nosil naslov Prezgodaj dva metra spodaj, pod njim pa je bil tako scenaristično kot režisersko podpisan Matevž Luzar. Ko sem čez kakšno leto zasledil, da je s svojim diplomskim filmom Vučko nominiran za študentskega oskarja, sem zastrigel z uhlji in z očmi, in tudi ta me je navdušil, čeprav priznam, da zaradi mojega navdušenja nad ruralno motiviko z zasukom ni presegel Prezgodaj dva metra spodaj.

Zdaj pa je Matevž Luzar v kinodvorane poslal svoj prvi celovečerec. Pri slovenskih režiserjih (ki so po sili razmer pomanjkanja kakovostnih študijskih programov scenaristke večinoma kar sami tudi avtorji zgodb, ki jih filmajo) se ob prehodu s kratkega na dolgometražni format žal prerado zgodi, da jim poide sapa. A to se pri Srečen za umret ne pripeti. Film z lagodnim tempom, ki odslikava ritem življenja sedemdesetplusletnikov, spremlja namrgodenega upokojenega učitelja glasbe ob selitvi v dom upokojencev, kjer se po začetnem trmarjenju začne odpirati zunanjemu svetu. Režiser s češko senzibilnostjo (pri čemer je mišljena sladko-grenka češka kinematografija in ne spretno umeščen ter na srečo ne v oči bodeč product placement izdelkov teve prodaje Sandija Češka in drugih pokroviteljev, ki so neogiben element slovenske filmografije z borno mošnjo državne pomoči) gledalcem približa razvoj čemernega Ivana v izvrstni upodobitvi Evgena Cara, ki na računalniškem tečaju odkrije strast za življenjem. Ob nerodnem navezovanju stikov z Melito v podobi Milene Zupančič se zdi, kot bi spremljali najstniški film o tegobah prve zaljubljenosti, le da so tu vsi najstniki ujeti v benjaminbuttonovska telesa upokojencev. Luzar znova dokaže izjemen občutek za podrobnosti, ki poskrbijo, da zgodba resnično zaživi (npr. dopisovanje po facebooku z velikimi črkami in obveznim podpisom na koncu ali bizarni glasbeni duo na rojstnodnevni zabavi) in smisel za humor, ki se nikdar ne sprevrže v vulgarnost, in četudi pri kakšnem prizoru slutiš, kam pelje, ga izvrstna starošolska igralska zasedba prepričljivo proda. Prav tako gledalcu ne tlači razlag v obraz in mu pusti, da sam sestavlja povezave. V navezavi z izvrstno filmsko fotografijo je tankočutna zgodba o volji do življenja, ko mnogi mislijo, da ga je že konec, kljub kakšnemu kolcu (recimo, zakaj Ivan v prvem prizoru kupuje nov grob in ne bo počival ob pokojni ženi) odlična filmska izkušnja, ki je ne gre zamuditi. Matevžu pa še na mnogo filmov.

(Objavljeno v reviji Stop, 10. 4. 2013)