|
|
Kranjčani poklapano hodijo po mestu, povešenih glav se bežno ozirajo tja gor pod nebo in čutijo, da jim nekaj manjka, vendar nihče ne ve kaj natanko. Malodušno podrsavanje korakov odmeva v gluho noč. Naenkrat temno noč prereže močan klic: »Maaaaaaaaaaaaaaaast!«
On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.
STRIJAMOŽ
V epizodi Strijamoževa prerokba, 5. del
»Kvajdej, kvajpoj, pobje,« je skozi nos iztisnila zmerno do pretežno nabrgljana legenda lokalne fehtaško kronične scene, razmršen bradatež rdečih oči in srednjih let po uličnem imenu Feder, ki si ga je prislužil s krilatico A se obvlada kej fedra?, s katero je pristopal k potencialnim podpornikom, in ne s krstnim imenom, ki se je glasilo Vojko Zmet. Kiselkasti zadah po ceneni čobodri je hodil tri korake pred njim in se prek ramen ovil okoli vratov dveh pretežno do komatozno pijanih metalcev, ki sta v soju blede lune matasto kinkala na klopi ob vodnjaku, in ju pobezal v nosove.
»Lej tega zdej,« je s polovično hitrostjo uspelo izdaviti treznejšemu od dvojice, ko se je ozrl in skušal s fokusirajočim vidom potrditi domneve vohalnih dražljajev. »Dej se ga mal dol used, pa ne se naja matrat sprašvat, če obvladava kej fedra,« je prijazno zažlobudral in z bokom dregnil kovinskega sobojevnika na levi, naj se kanček presede in naredi prostor za Fedra, ki je opotekaje sedel mednju.
»A res nič ne obvladata?« je otožno zanosljal Feder.
»Takle mamo,« je želel resignirano odvrniti drugi vojščak nepotvorjenih kovin, a pijača mu je zavozlala jezik tako močno, da bi ob pogledu nanj še Aleksander Makedonski odvrgel ostro nabrušen meč in v šenčurski maniri segel po motorki. Tako se mu je prek ustnic prekobalilo zgolj golčanje: »Takmmo.«
»Tekmo?« se je začudil Feder. »Kakšno tekmo?«
»Netkmo, takmmo,« ga je neuspešno popravil dolgolasec.
»Hehe,« se je ob nenadnem razsvetljenju zarežal Feder skozi nos in se obrnil desno k prvemu dolgolascu, ki mu je s tresavo roko ravno pomolil steklenico, v kateri je po dnu pljuskal še dober poldrugi deciliter domače žganice. »A vam je blek metalcev začel zmankvat, pa ste uvozil enga iz Finske al kva?« Desni metalec ga je začudeno pogledal, toda še preden mu je uspelo oporekati teoriji o izvoru levega metalca, mu je Feder hvaležno prikimal, vzel steklenico iz rok, jo na dušek izpil, si z umazanim rokavom otrl usta in mu v hipnem bibličnem zamaknjenju zanosljal: »Resnično, resnično, povem ti, še nocoj boš z menoj v deliraju!«
***
Iz temne sence se je izluščila pritlikava bleda postava. Temnikar se je urno povzpel po stopnicah, se ozrl levo in desno in še enkrat levo (Čeprav mu tuja življenja niso bila kaj prida sveta in se jih ni branil utrinjati, pa pri prometni varnosti ni delal izjem in se je dosledno držal cestno prometnih predpisov. Ko je tako nekoč rahlo zašuštral eno od nelegalnih nalog, ki jih je redno opravljal za templjarje, in mu je bil za petami mož postave, je raje z natančnim strelom upihnil policista, kakor da bi prekoračil omejitev hitrosti in mu skušal uiti.), ter stekel čez cesto k zarešetkanemu vhodu v kranjske podzemne rove. V desnici je stiskal pomečkan izvod decembrskega Zapika, v levici pa natisnjeno sliko zemljevida z včrtanimi trikotniki.
Še dobro, da je oni dve siroti peljal na skodelico vroče čokolade, preden ju je odvedel k nadšuštarju, kjer ju bodo vzgojili v polnopravna člana templjarskega reda. V tisti zakotni beznici, kjer sta otroka srkala vodeno mleko s komaj opaznim kakavovim pridihom, ki je bilo toliko vredno imena vroča čokolada, kakor si Edward Cullen zasluži naziva vampir, je med listanjem časopisja na šanku naletel na revijo, v kateri sta dva neznanca na dolgo in široko razpredala o sveti deži. Sklenil je, da se je dokoplje še pred njima.
Pred rešetko je segel v žep in izvlekel vitrih. Vtaknil ga je v ključavnico in ga vajeno zavrtel, ko so z jasnega zvezdnatega neba razjarjeni bogovi nanj izlili svoj žolč. Zelenkasto rjava brozga mu je pljusknila na glavo in mu zarila jedke kremplje v nosnice. Ko je skušal zajeti svež zrak, mu je žolčava pošast segla še v goltanec. Hlastajoči Temnikar je zaradi prekrepkih dražljajev izgubil voh, čez nekaj trenutkov pa še zavest.
***
Feder je ponovil otiranje ust z umazanim rokavom, ki smo mu bili priča že prej, le da si z razpokanih ustnic tokrat ni brisal osamelih kapljic domačega žganja marveč lepljive packe, ki so ostajale kot nema priča želodčnemu eksodusu, zaradi katerega so prebivalci abdominalne votline že pisali obtožnico proti dotičnemu Š. Nopcu.
»Hehe, ker hud šnopec,« se je nosljaje zarežal Feder in iztegnil roke. »To je bil moj deeeliiiiraaaaj!« je zapel skozi nos in preplašeno zakrilil z rokami ter začel grabiti po oprimkih, ko je začutil, da mu zmanjkuje tal pod nogami. Ujel se je za dimnik in si oddah– Dimnik? Pogled se mu je v hipu zbistril in zavedel se je, da leži na strehi.
Povlekel se je kvišku in pokukal prek slemena. Globoko pod njim se je razgrinjal Jelenov klanec. Šit, je pomislil, tole sem se ga pa konkretno nabezofal. Previdno je zdrsel po strehi navzdol, se oprijel žleba in odskočil na tla. Starki, ki je odprla pritlično okno, ravno ko je pristal na tleh, je namenil še obvezni »Bohdej gospa, a se obvlada kej fedra?« in se ob spremljavi zgražajočega odkimavanja odpravil na jutranji pelinkovec.
Kranjčani poklapano hodijo po mestu, povešenih glav se bežno ozirajo tja gor pod nebo in čutijo, da jim nekaj manjka, vendar nihče ne ve kaj natanko. Malodušno podrsavanje korakov odmeva v gluho noč. Naenkrat temno noč prereže močan klic: »Maaaaaaaaaaaaaaaast!«
On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat
.Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.
STRIJAMOŽ
V epizodi Strijamoževa prerokba, 4. del
V svetlobi neonske luči sta se nad mizo sklanjali dve postavi, ki sta ohali in mhmali kot profesionalna ohavca in mhmavca ter uperjali prste v različne točke zemljevida kot olimpijska prvaka v uperjanju. Dogajalo se je mrzlično kimanje z glavo in učeno naštevanje dokaj nedokazljivih teorij, ki so v trenutku, ko so v lahnem drncu zapustile usta, brezbrižno obveljale za neovrgljiva dejstva. Če bi se jima radovedni bralec zazrl prek rame, bi na mizi opazil razgrnjen zemljevid Kranja, iz katerega so kot otrdeli deževniki z ruticami iz rosnega travnika molele raznobarvne zastavice. Prek direndaja natisnjenih uličic in gričevnatih izohips so premočrtno švigale ravnilaste premice, ki so stikale flomastraste repe ob vznožjih zastavic. Če bi taisti zvedavi bralec začel na ušesa vleči besede, bi bil priča naslednjemu pogovoru.
»… tako sem se vprašal, zakaj bi mamuta postavili sredi krožišča, saj so okostje našli v Krokodilnici, ki je bližje drugemu koncu Kokrice,« je dejal Janez Bleiweis.
»Krokodilnici?« je vprašal kraterjasto oblični Srezad.
»Da, v enem od jezerc na območju nekdanjega glinokopa, ki ob času najdbe seveda še ni bilo pod vodo. Drugi dve sta Čukova jama in Ledvička,« je odvrnil Bleiweis, ki je v prostem času prebiral domače strani turističnih društev vasic, ki so obkrožale Kranj. »Sklepal sem, da najbrž obeležuje še kaj drugega, a njegova namembnost mi je polzela iz rok, dokler nisem prejšnji teden v arhivu našel pergamenta, ki omenja sveto dežo.«
»Da,« je kar preveč poznavalsko pritrdil Srezad, ki je sicer zanjo izvedel šele iz študentove elektronske pošte in postoril nekaj dodatnega brskanja po manj dostopnih kotičkih narodnega arhiva. »Starodavni artefakt, ki naj bi vseboval mast zlatooklega mamuta. Skozi zgodovino so se do nje želeli dokopati templjarji, medtem ko jim na drugi strani to nakano preprečujejo déžarji, trije varuhi svete deže. Ti so potomci vrača, lovca in nabiralca, ki so se prvi zaobljubili, da čudežna mast ne sme priti v napačne roke. To nalogo si že več tisočletij predajajo iz roda v rod.«
»Zato sem se vprašal, kaj, če je ta konstrukcija mamuta izhodiščna točka, ki bi nam pomagala najti nahajališče svete deže in posledično, vsaj tako sem prepričan, tudi Strijamoža.«
»Drzna teorija, če smem pripomniti,« je profesor poprosil za dovoljenje, ko je že pripomnil.
»Tako sem si ogledal, kje v Kranju so še gradili krožišča, in prišel do osupljivega odkritja,« je nadaljeval debelušni študent. »Krožišče pri veleblagovniški četrti na vzhodni mestni vpadnici ter improvizirani plastično oranžno-beli krožišči na Planini in v Stražišču so postavljena v ravni črti. Če stražiško krožišče označimo z A, krožišče na vzhodni vpadnici z B in krožišče na Kokrici s C, dobimo trikotnik, kar je seveda jasno vsakemu tretješolcu. Toda osupljivi del šele pride. Če krožišče na Planini označimo z D in skozenj potegnemo pravokotnico na stranico AB, bo ta potekala naravnost skozi krožišče C. Tako dobimo pravokotni trikotnik ADC. Mi še sledite?« Vprašanje je bilo bolj kot profesorju, ki je imel pred seboj zemljevid, namenjeno bralcem.
»Seveda,« je odvrnil Srezad, ki se ni zavedal, da je avtor na koncu teksta prilepil zemljevid z označenimi krožišči in tako bralcem velikodušno omogočil lažje spremljanje izrečenega.
»Če temu trikotniku skozi točko D narišemo pravokotnico na AC, se pravi višino, kot bi rekli naši matematični prijatelji, bo ta daljico AC sekala v točki E,« je nadaljeval Wleibeis, hvaležen avtorju, da ni pozabil osnov geometrije.
»In točka E leži točno ob vznožju ceste na Šmarjetno goro, kar pomeni, da se sveta deža nahaja na vrhu, najbrž zazidana v cerkvici,« je vneto vskočil aknasti profesor.
»Kje pa,« je poskušal debeli študent čim blažje umiriti Srezadovo vnemo, ki je vodila v slepo ulico. »Vse ostaja v obodu krožišč. Če daljico ED razdelimo po načelu žaltavega reza v razmerju ena proti ena cela devet, se razdeli sredi Jelenovega klanca, kjer naj bi bil po redkih ohranjenih pričevanjih vhod v Špehšpiljo.«
»Janez, to je vendar ge-ni-jaln-o,« je nekam nespretno zlogoval navdušenje Wleibeisov mentor, a mu je obenem nehote uspelo ubesediti šibko aluzijo na pisca treh romanov, ki so se dogajali v času, ko so po zemlji topotale še zadnje črede zgoraj omenjenih dlakavih živali in ti je klic Mamuti! prislužil hvaležen pogled, ne pa ene na gobec.
Janez se je hotel zahvaliti za kompliment, vendar mu je to preprečil konec strani.
In tale stavek, ki sicer zgodbi ne dodaja ničesar, je pristavil avtor.


Naj se 2010 cedi od polnokrvne masti.
Kranjčani poklapano hodijo po mestu, povešenih glav se bežno ozirajo tja gor pod nebo in čutijo, da jim nekaj manjka, vendar nihče ne ve kaj natanko. Malodušno podrsavanje korakov odmeva v gluho noč. Naenkrat temno noč prereže močan klic: »Maaaaaaaaaaaaaaaast!«
On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.
STRIJAMOŽ
V epizodi Strijamoževa prerokba, 3. del
»Kakor sem nameraval nadaljevati že prejšnjič,« je smelo začel razlagati Janez Wleibeis, ko mu je podli avtor pokazal osle in znova preusmeril žariščno točko pripovedi na kraj, ki ni vseboval ne zagretega študenta ne profesorja, ki se je dičil z osmimi zaporednimi nazivi aknar leta, nakar so mu podelili častni pokal in prepovedali nadaljnjo udeležbo na tekmovanju.
»Sem jima res moral obljubiti tisto v prvem delu?« se je motalo po avtorjevi glavi. Tej misli so družbo delale še druge, med njimi: »Saj je bila samo vljudnostna fraza na koncu sestavka.«, »Le kaj si nekateri liki domišljajo, da so?« in »Kdaj je bilo treba oddati besedilo? Pred tednom dni?«
To še ni vse …
Oni dan me je Luka povabil k sodelovanju pri Dnevu ljubezni, spletni nadaljevanki, ki jo bržda poznate. Rekel sem da in izcimilo se je tole:
Mi sMo daVi MuHO klALI in kOlinE vaM pOSlali!
Besede in črke, izrezane iz časnikov, so bile nalepljene na pomečkanem listu, ki je ležal na mizi inšpektorja Franeta. Sporočilu je družbo delal povoščen papir, na katerem je v rdečkasto vodeni lužici nekam lenobno ždela ne prav mojstrsko izgotovljena klobasa, kateri bi se odrekel vsak mesar, ki da kaj nase. V neoprano črevo so bili zatlačeni kosi mesa, med katerimi so gomazeli beli črvički in se mastili z razkrajajočim tkivom, od nje pa se je širil tako ostuden vonj, da sta mlada policista že poslala kosilo nazaj, od koder je prišlo. In s tem ne mislim policijske menze.
»Jebentiš,« je zaklel inšpektor Frane in pogledal detektiva Vojteha. »Bojim se, da je to tisto, kar se bojim, da je.«
»In to je?« ga je rahlo zmedeno povprašal Vojteh.
»Matevž,« je bil odrezav inšpektor.
»Oprosti, Frane, nočem se prepirati s tabo glede gastronomskih zadev,« je odvrnil detektiv, »konec koncev si naši postaji v zadnjih petnajstih letih vsakič prislužil zlato plaketo na območnem tekmovanju v kuhanju golažev, toda tole še zdaleč ni matevž. Matevž je pretlačen krompir s fižolom, ki mu lahko poljubno dodaš ocvirke, medtem ko je tole očitno klobasa, le da ne vem točno ali bi jo uvrstil med kranjske ali pečenice.«
To še ni vse …
Klemen Bučan, sokomikaza in zvesti partner pri uničevanju kruhkov, je ta mesec posodil oči dohtarjem, da so mu jih našvasali z laserjem in ga oropali dioptrije. Ko sva se srečala prvič po operaciji, se me je ustrašil. Tako naj se ta teden prepeva o vidu in znanosti ter se nagleda blaznih znanstvenikov.
|
Bedanc besede na ogled postavi: 16.02.10 ob 19:00 - Pogovor z Nejcem Gazvodo, KOŽ, Ljubljana
20.02.10 ob 20:00 - Dobrodelni impro za Mihov voziček, Creinativa, Kranj
26.02.10 ob 20:00 - Veliki večer smeha, Slovenj Gradec
04.03.10 ob 20:00 - Banzaaaj!, Kranj
07.03.10 ob 20:00 - Veselička : Kuli-Muli, Kud FP
13.03.10 ob 19:30 - Zapiskaj in zapoj! (90 let ŽKU Tine Rožanc), Cankarjev dom
18.03.10 ob 20:00 - Banzaaaj!, Maribor
|
Zadnja moževanja