»Kajem ob desos el, garv en, kasv ob tsorp kajor ad, nangerp ob atevs zi riperp, idoh ecnos redok ad, nad takačod eneperh ik, idoran isv jan eviž,« je med mračnimi stenami kletne sobice, ki jo je osvetljevala zanikrna cenena sveča iz bližnje veleblagovnice, odmeval glas, ki se je okoliščinam primerno najbrž trudil biti globok in zlovešč, a mu je to uspevalo ravno toliko kot mutirajočemu najstniku. Najbrž zato, ker je dejansko pripadal mutirajočemu najstniku.
»Ustavi konje,« se je vmešal drug glas z značilnostmi primerljivimi s prvim. »Si prepričan, da je tole očenaš prebran nazaj? Meni se zdi, da bi se moral začeti z ‘nema’.«
»Hja, no … mmmhmmm … veš … mnja … « se je začel izmotavati prvi, » … prav imaš. Doma nisem našel Biblije, pa sem s police vzel najdebelejšo knjigo.«
»In to je?« je rahlo nestrpno zanimalo drugega.
»Prešernove Poezije,« je poklapano priznal prvi.
»Ja super, Aleš. Res genialno. Car si. Prava glavica si, sam se te tega ne bi nikoli domislil,« je drugi, čigar ime bomo izvedeli šele v naslednji Aleševi repliki, kar nekam preveč širokogrudno začel razmetavati sarkazem po že tako nastlani sobi.
»Oprosti no, Nejc,« je zatarnal Aleš. »Saj veš, da nam slovarca stalno ponavlja, da so njegove poezije biblija našega slovstva. Nič slabega nisem mislil.«
»Biblija našega slovstva,« se je v odgovor zapačil Nejc. »In kako misliš z njo priklicati satana? Na to pa nisi pomisli–«
Glas mu je zamrl, ko se je pred njima iz niča izoblikovala bleda prozorna postava v opravi iz prve polovice devetnajstega stoletja. Preplašeno sta se stisnila skupaj in zadrgetala. Po hrbtu jima je gomazel hladen srh, novoprišlek pa ju je premeril od nog do glave in z votlim glasom dejal: »Prizvala sta me. Žal sem v skrajni naglici, a se bom vseeno toliko pomudil in vama izpolnil željo. Kakšne čevlje bi rada?«

***

Nad obzorjem se je že začenjalo svitati, a oblake je uspevalo predreti le najvztrajnejšim sončnim žarkom, tako da je na jasici sredi hrastovega gozda še vedno kraljeval somrak. Temne postave v temnih kutah s temnimi kapucami na glavah so se na temnem travniku pripravljale k temačnim stvarem, ki pa bodo, če jim bodo uspele, v zgodbo vnesle vsaj nekaj barvne raznolikosti. Resda le ene barve, a učeni možje pravijo, da zna rdeča ob dobrem kontrastu prav poživiti vsako kompozicijo, v kateri se znajde.
Med drevesi je zaukal skovir in nad oglavnicami mož je zaokrožil vran, ki je zavreščal tako predvidljivo predirljivo, da bi vsakemu poštenemu bogaboječnežu pognal srce v dir, mravljince po hrbtu in strah v kosti. A ti možje niso bili ničkaj bogaboječi. Še zdaleč ne. Glasno so se upali postavljati, da so najpredrznejša svojat daleč naokoli. Hudičeva semena so jim pravili. Petek in svetek so glasno kvantali, se odevali v raztrgane črne cape in verige, da so se marsikatera neomadeževana deca stiskala k materam ob krilo, ko so jih ugledala na ulici, in si vsevdilj vrteli oglušujoč hrup, ki so mu sami pravili glasba, dasiravno je bil blagozvočnim harmonijam, ki so jih vkup zložili skladateljski umi žal že minulih dob, podoben le v tem, da so ga izdajali na takistih nosilcih zvoka kakor mojstrska blagoglasja. Morebiti sem res kanček starokopiten (Vendar ne nečimrn. Če bi bil, bi se tukaj drznil potrepljati po ramah za tako spretno vpeto in le pretanjenemu umu opazno nanosnico na prvo prigodo.), a sam bi raje kot ta njihov hrušč poslušal, kako dajejo mačka iz kože. In če gre verjeti govoricam, ki so se širile po mestu, so Hudičeva semena na grbi imela tudi to pregreho, akoravno so jo sami odločno zanikali.
Pozornemu opazovalcu bi se ta trenutek najbrž posvetilo, da imajo tudi tokrat nakano storiti to. Vsaj po ostremu rezilu, ki se je v poslednjih žarkih mesečine zasvetlikal enemu izmed njih v rokah, in mačku, ki ga je v naročju držal nekdo drug, sodeč. A bi se motil. Maček je bil namreč njihov ljubljenček. Star, črnodlak, z razcefranim levim uhljem in brazgotino, ki se mu je raztezala prek razlitega desnega očesa in smrčka, se je nekega dne priklatil v njihovo bližino in zlodejevci so ga posvojili. Res pa je, da je bil nož izvlečen na plano z namero. Ta namera je bila plastična kantica polna rdeče tekočine, najbrž krvi, ki so jo spuščali mačkom med odiranjem kože. Skupaj z nož vihtečim se je postavil na sredo čistine, kamor so preostali štirje zlobci tačas z živim apnom zarisali znak, ki ga bolj posvečeni bralci najbrž poznajo s platnic knjig z oroki. Jeklo je zapelo svojo žalostniko in zarezalo v pokrov. Iz zevajoče rane v snežnobeli plastiki se je klokotaje ulila rdečina, s katero so brezsrčneži v sredo pentagrama zarisali znake, ki jih prej omenjeni bralci poznajo iz notranjosti knjig z oroki.
Po tem zlonosnem obredu je sedmerica sklenila krog in uprla pogled v tla. Ko so tako stali že kake pol ure in se ni zgodilo prav nič, so se začeli nelagodno spogledovati, a spregovorili niso niti besedice. V molku so tako čakali še nadaljne tričetrt ure, ko je vsaj enemu vse skupaj začelo počasi presedati. Pogledal je na uro, se zdrznil, stopil iz kroga in zarobantil.
»Kurac pa satan pa njegov prihod pa ko jebe šolo pa skupaj bomo zavladali svetu! Kje ga imate? Grem. Čez eno uro popravljam matematiko. Če fašem popravca, bom imel celo poletje hausarest.«

***

<L00ci4> kok je cagar?
*tr003v1l pogleda na uro
<tr003v1l> 06:03:52
<tr003v1l> se dve minute
*DVD has joined #satan.is.my.dead
<DVD> a bi ga kera v usta?
*DVD has been kicked by L00ci4
< m4ns0nk4> spemerji eni
<L00ci4> a ste redi?
*s4t4nchy prikima
<Dva_QCK> jep
<tr003v1l> aha
<L00ci4> gremo
<L00ci4> /\/\
<L00ci4> < >
<L00ci4> \/
<s4t4nchy> satan ftw
<Dva_QCK> \,,/
<tr003v1l> |)3\/1|_ pwnz j00
<tr003v1l> …
<m4ns0nk4> nc ni blo an
<L00ci4> noup
<Dva_QCK> (((
<tr003v1l> mah krneki
<tr003v1l> grem jest *
<TehGvant> owned imo

***

aaaAAAADRIINGDRIINGDRINDRIIINGDNGDNGDNGDROOOONGDROOOONGDRIIIINGDRIIIINGDROOOOOOOŠPLJOC

Kosmata rdeča dlan, ki se je dičila z ostrimi črnimi kremplji, je lopnila drobno modro kreaturo z motoristično čelado in zamegljenimi dimljami, da je nadležno oné le še šibko zacvililo in obmolknilo. Dlan se je skupaj z roko, na katero je bila nataknjena, in njeno dvojčico na drugi strani trupa pretegnila, iz ust malo višje pa je med nagnitimi čekani zehaje zavel ostuden zadah po trohnobi.
»Samo še pet minutk,« je matasto zagrčal lastnik ust in si zaspano pogladil rogova, ki sta mu poganjala iz glave. Cmokaje se je prekobalil na bok in potopil nazaj v peklenske sanje.