»Ovbe, Kekec, po nas je!« je preplašeno vzkliknil Rožle in odskočil. Pri tem je iz desnice izpustil šibo, da je na pol pečen storž mlečne koruze padel v žerjavico ter dvignil oblak isker in pepela.

»Daj no, Rožle, ne bodi no taka prismoda. Zaradi ene zažgane koruze pa že ne bomo konca vzeli,« se mu je v obraz zasmejal prijatelj.

»Kakšna koruza, Kekec, si mar slep?« je vse bolj prestrašeno in hitro blebetal plašni pastirček. »Kaj ne vidiš tistega tam?«

Kekec je uprl pogled v temo, za trenutek zamižal, da bi se znebil bleščave zubljev, ki so počasi lizali dračje, in se zazrl še bolj pozorno. Med drevjem je komajda še lahko razločil gorostasen obris, ki jim je počasi in nekam šepavo lomastil naproti.

»Rožle, ti si pa res ena šema,« je brezskrbno odgovoril Kekec. »Kot da ne bi vedel, da se Bedanec boji sov? Samo zaukam, pa bo pobral šila in kopita, kot bi mignil.« Ne bodi ga len, je fantin sklenil dlani, ju prislonil k ustom ter začel oponašati sovo. Pastirčkovemu ukanju je kmalu pritegnil še zborček zamolklih skovikov iz hoste in le-ta se je pomirjeno naslonil nazaj na podrto deblo. »Vidiš, ga že ni več.«

»Na tvojem mestu ne bi bil tako prepričan,« mu je s tresočim glasom odvrnil kolega. »Ne, da ga ni več, še več jih je!«

»Koga je še več, Rožle?« se je oglasila do tedaj molčeča Mojca.

»Bedancev!« S prstom je kazal proti gozdu. »Prej je bil samo eden, zdaj pa so trije, ne, čakaj, štirje, ne, pet! Pet jih je! Po nas je, ovbe, ovbe!«

»Kekec, je to res, ali me Rožle vleče za nos?« so se Mojci v kotičkih slepih očes začele nabirati solze. »Kako je lahko Bedancev pet?«

»Ne vem, Mojca, kot bi se kakšnemu zlobnemu škrateljcu zahotelo poigrati z nami.«

»Kakšni pa so ti Bedanci, Kekec?«

»Veliki, Mojca, kot Bedanec, ki ga poznamo. Pa obleke imajo razcefrane kot Rožle zatagmašne hlače, ko mu je v njih spodrsnilo. Pa kruljavo hodijo, kot bi ga par glažev pod kapo imeli.«

»Bi prosim prenehala blebetati,« je zavpil Rožle. »Bežimo, kar nas pete nesejo, dokler imamo še celo kožo.« To rekši se je pognal v beg, a ni prišel prav daleč, saj se je že po kakih desetih korakih spotaknil ob rogovilo, ki je tam nič hudega hoteč ždela med travo in čakala, da jo vržejo v ogenj. Dvakrat se je prekobalil in obležal na hrbtu, le dober meter proč od najbližjega Bedanca. »Na pomaganje!« se je začel na ves glas dreti »Na pomaganje!«

»Kekec!«

»Kaj je Mojca?«

»Pojdi raje pomagat prijatelju, ne pa da me otipavaš po stegnih.«

»Saj te ne.«

»Kako ne. Čigava pa je potem ta roka?« je vprašala in tipala po njej, da bi našla lastnika.

Krik, ki se je razlegel po jasi in se še nekaj časa odbijal med stenami okoliških vršacev, je prebudil veverice, ki so drnjohale v drevesnih duplinah, splašil čredo spečih srn in sprožil manjši plaz, ki se je kot nabrgljan starček skotalil po steni Prisanka v dolino. Roka, ki je šlatala Mojco, je bila mrzla in hrapava, od nje pa je vel vonj po zatohli prhnobi. Komu je pripadala, ni bilo moč vedeti, saj je pognala iz zemlje kot vražja sončnica, ki se ji je namesto sonca zahotelo živega človeškega mesa. Ostanki nohtov so praskali po nogi, grčavi prsti pa so grabili po njej. Mojca je preplašeno odskočila. Ker se je odzvala nagonsko, ji tudi uporaba Pehtinih kapljic ne bi kaj dosti pomagala, da ne bi z eno nogo pristala v počasi pojemajočem ognju in pomendrala delno zoglenel koruzni storž. Kriku preplašenosti je sledil znatno tišji krik bolečine. Tedaj je tudi Kekec že opazil roko, ki je počasi, a vztrajno rasla med travnimi bilkami. Pognal se je proti Mojci, jo potegnil iz ognja in stekel proti Rožletu.

Rožleta je medtem že obstopilo vseh pet Bedancev. S praznimi očmi so bolščali vanj in stegovali roke, da bi ga zagrabili. Zateglo so mrmrali: »Kjeeee jeeee žiiiivoooooooo, kjeeee maaaaaš poooskoooook?« Kekec se je z vso silo zapodil v najbližjega, mu skočil v brado in ga začel mikastiti.

»Pusti Rožleta pri miru, si me slišal?« se je zariplo drl in pulil Bedančevo brado, ki mu je v kosmih ostajala med prsti. Okornega silaka je s tem tako zmedel, da se je opotekel nekaj korakov vstran, kar je Rožletu ponudilo priložnost, da pobegne skozi vrzel med spakami. Čeprav trd od strahu, je zbral toliko moči, da se je izmuznil na prostost in se preplašeno oklenil Mojce. Ko sta se obrnila, da bi zbežala, je Rožletu zastala sapa.

Roka, ki je prej cvetela med travami, je zdaj že vzbrstela v groteskno deblo do pasu v zemljo zakopanega telesa. Kadavrasto zmene se je z obema rokama opiralo ob tla in se poskušalo izvleči do konca. A to še ni bilo vse. Celotna jasa je kar kipela od poganskih poganjkov. Nekje so iz zemlje kukali samo prsti, drugje je na plano prilezla že cela roka in pol glave. Kekec je skočil z omotičnega Bedanca in se pridružil prijateljema. Stali so ob prsketajoči žerjavici in nemo motrili počasne hruste, ki so sklepali krog okoli njih, ko sta se kar naenkrat zaslišala dva topa udarca, ki jima je sledil padec dveh zločestih monstrumov, pod noge pa se jim je prikotalil storž.

»Keeekeeeeec! Le sem! Pa brž!« se je zaslišal piskajoč glas z roba hoste.

»Brincelj!« je vzkliknil Kekec in vsi trije so se pognali v dir.

»Se mi je kar zdelo, da vas najdem tukaj,« je rekel pritlikavec. »Vidim, da ste naleteli na podobne težave kot jaz. Cela planina jih je polna.«

»Res?« je vprašal Kekec. »Kako ti jih je pa uspelo položiti z enim samim češarkom?«

»Hja,« je odvrnil Brincelj, »ni bil navaden češarek,« in se namuznil. »Uročeni so. Vila Škrlatica mi jih je dala celo malho in mi naročila, da te poiščem. Samo v betico ga moraš zadeti, pa pade kot pokošen.«

Kekec je vzel bisago v roke in iz nje izvlekel storž. »No, pa poskusimo,« je dejal in ga z vso silo zalučal najbližjemu stvoru naravnost v črepinjo. Češarek se mu je zaril v oko in z vso težo je lopnil po tleh. »Pa res deluje,« je rekel in pripravil novega. Ko je tako položil še dva pošastneža, se je opogumljen zagnal v njihovo sredo in jim metal storže v glavo čisto od blizu. Počasi stegujoče roke so druga za drugo omahovale, ko so trupi, na katere so bile pritrjene, topo padali na tla. Ko je na drugem koncu jase tako opravil še z zadnjim stvorom, se je z roba gozda razlegel krik.

»Kekec, hitro sem, Rožleta imajo,« je zapiskal Brincelj. Kekec se je pognal v dir, a žal je bil prepozen. Ko je bil dovolj blizu, da je lahko zalučal storž, so se tri kadavraste spake že mastile s toplim drobovjem.

»O, moj Bog,« je zakričal Brincelj. »Ubili so Rožleta.«

»Barabe,« je zajokala Mojca.

Poln srda je Kekec s storžem v roki začel besno udrihati po njihovih glavah, da so pocepali kot muhe, a prijatelju ni bilo več pomoči. S solzami, ki so mu vrele na lice kot hudourniška voda, je Brinceljnu pomagal izgrebsti jamo, v katero sta položila pastirčeve ostanke. Mojca je komaj slišno hlipala, ko so ga pokrili s črno grudo in vanjo zapičili križ, izdelan iz vej povezanih s konopcem.

»Pojdimo,« je dejal Kekec, vstal in si z rokavom otrl solze z lic. V pordelih očeh se mu je bleščal maščevalen sijaj. »Rožletu ni več pomoči, a prepričan sem, da vseh beštij še nismo pokončali. Na nas je, da obvarujemo speče planšarje,« je rekel in v pesti krčevito stiskal češarek, ko je trojica zakoračila v gozd.

Naslednjič na blogu blizu vas: Alpski mrtveci 2: Armada planšarjev. Še več krvi, še več trupel in še več alpskih poskočnic.