»Kaj mi poje ptičica,
ptičica sinička?
Vrž češarek mu v glavo
pa po tleh telebnil bo.
Grozne zombijske pošasti
z nami vkup ne pojdejo!«

V svežem prebujajočem se jutru se je med gorami razlegala pesem, ki jo je sem ter tja zmotilo smrkanje in odsekano hlipanje Mojce, ki še vedno ni mogla verjeti, da so nečloveški Bedanci poslali Rožleta rakom žvižgat. Prav zato ji je Kekčevo požvižgavanje, s katerim se je bodril, tolikanj bolj lezlo pod kožo in se tam zvijalo kot bodičasta ličinka, ki želi na plano, a ima ravno toliko moči, da povzroča ščemeče nelagodje, kože pa ne more predreti.

»Strah me je,« je zašepetala Brinclju in se ga še močneje oklenila okoli roke. »Misliš, da bo Kekcu uspelo, ali bomo vsi končali tako kot Rožle.«

»Upam, da mu bo,« je odvrnil škrateljc, »čeprav je pred njim težka naloga. Kaj, če so nas Bedanci prehiteli in planšarjem ni več pomoči?«

»Tu smo,« je skozi stisnjene zobe iztisnil Kekec. »Poglejmo, če smo prišli še pravi čas.«

Planina se je lesketala v prvih sončnih žarkih, ki so se prekrasno lomili v kapljicah rose, ki je prekrivala travnik kot lahna poletna rjuha. A trojica se ni zmogla otresti občutka nelagodja, saj je poleg rosne rjuhe planino prekrival tudi težak zimski koc mučne tišine. Ptičice, ki so ob tej uri ponavadi že ubrano žvrgolele v pozdrav prihajajočemu dnevu, so se molče stiskale v svojih gnezdih. Tudi krave in drobnica se niso oglašale, temveč so se stiskale skupaj in molče topo bolščale predse z velikimi, vodenimi zrkli. Ko so se približevali kočam, je bilo, kot bi se odprla peklenska vrata. Prek sinjega neba so se začeli valiti težki nevihtni oblaki, ki so se zbirali tako hitro, kot bi jih na kup pihal velikan, ki z eno nogo stoji na Triglavu in z drugo na Škrlatici. Jutro se je spremenilo v polmrak, živali pa so živčno pričele blejati, meketati in mukati. V preplašenih krikih so se zaletavale ob lesene ograde staj in poskušale zbežati, kot bi se jim bližal krvoločen mesar s sveže nabrušeno sekiro, da bi jim bil nevoščljiv še Zajčev veliki črni bik. Zrak je razparal krik ujede, ki je zakrožila nad planino in nato izginila v daljavi. Ni minilo dolgo in težke deževne kaplje so začele biti lica dečka, deklice in pritlikavca. Bližalo se jim je zamolklo grmenje, treskanje strel pa je osvetljevalo drevesa, da so metala pošastne sence prek livad.

Takrat so jih zagledali. Iz planšarij so pričeli stopati planšarji, ki so jim vedno radi ponudili latvico kislega mleka ali zagozdo kruha s še svežim maslom, a njihov videz je Kekcu dal vedeti, da so ti idilični časi za vedno minili. Z nepremičnimi sklepi so ubirali počasne kruljave korake, iz grl pa so jim grčali nečloveški vzdihi, ob katerih se je Brincelj pomočil v hlače. V mrtvih očeh jim je odsevala strahotna odločenost, da pomorijo vse, ki niso kakor oni, da se pogostijo z njihovo toplo notranjostjo in še neka stvar, da je upoštevana trojnost, ki je potrebna za pravnomočnost seznama.

Kekec je nemo segel v malho in izvlekel storž. Nalahno ga je potežkal v dlani in ga z vso močjo zadegal najbližjemu stvoru v betico. Vse je kazalo, da se bo ponovila zgodba izpred nekaj ur, ko je Kekec lastnoročno uničil hordo pozombljenih Bedancev, a vseeno so ga ravno ti dogodki izučili, da prijateljev ne sme pustiti samih. Nemrtvi planšarji so, kot je takšnim bitjem v navadi, okoli trojice sklenili širok krog in ga začeli ožati. Kekec jih je pogumno polagal enega za drugim, a kaj, ko sta se za vsakega padlega planšarja takoj pojavila dva nova. Vsuvali so se iz koč, kakor bi v njih sam peklenšček izpeljal industrijsko revolucijo in postavil tekoče trakove, ki brez predaha bljuvajo satanske stvore. Bridka bitka je trajala že kake četrt ure, ko je Kekec z roko v bisagi zatipal v prazno. Iz ust se mu je izvalil prestrašen krik, ki se je brž otresel razbite lupine, razvil svoje lepljive peroti in se pognal proti vršacem, ki so obkrožali planino, da bi odmeval od njihovih sten in pridodal svoj piskrček k že tako grozotnemu vzdušju. Če bi krik imel dar vida, bi lahko zgroženo opazoval, kako se krog razcapanih postav okoli Kekca, Mojce in Brinclja vse bolj zapira, ledeno mrzle roke pa pogoltno hlastajo po telesih zaenkrat še polnih življenja, v katerih se pretaka topla, mastna in slastna kri. A narava ga je prikrajšala za oči, zato je neprizadeto nadaljeval svoj polet med stenami in se igrivo drgnil ob svoje brate in sestre, ki so se mu pridruževali v vse večjem številu.

*

Nevedoč za krvavi pokol, ki se je neizogibno približeval na planini, se je nedaleč stran na robu gozdiča pasla srnja družinica. Ko so se zjutraj prebudili, so potrebovali nekaj časa, da so se navadili na brezoblične gmote mesa, ki so se prek noči iz nič pojavile na njihovem travniku, a ko so se po nezaupljivem ovohavanju prepričali, da jim ne predstavljajo nevarnosti, so se opogumili in stopili k zajtrku. Lakomno so smukali listje z grmičevja, ko je najmlajši srnjaček preplašeno odskočil in se stekel skrit za zaščitniško materino telo. Mama srna je pogledala v smer, od koder je pribežalo njeno plaho otroče, ter samo zmajala z glavo misleč, kako ji je uspelo povreči mladiča, proti kateremu so bili zajci najpogumnejša živalska vrsta na planetu.

Iz zemlje je molel črv in silil na plan. Poleg srnje družine, ga je opazil tudi vran, ki je leno preletaval jaso in se spustil proti njemu. Neučakano je kljunil po njem, ko so iz zemlje pogledali še trije črvovi žlahtniki in ga zgrabili za vrat. Oklenili so ga v jeklen prijem in bukolično idilo je potihem presekalo škrtanje drobečih kosti. Vranova glava je mlahavo omahnila in skupaj s preostankom ptice poniknila pod zemljo. Srnja mati se je tedaj sama pognala v beg, mladičem pa ni bilo treba dvakrat reči, da je najpametnejša stvar v danem položaju, da ji poslušno sledijo. Nad jaso je legel lažen občutek spokojnosti. Nekaj časa se je slišalo le zamolklo škrtanje, ki je prihajalo izpod zemlje, a kmalu je na mestu, kjer je izginil vran, iz zemlje dejavujsko vzklila bleda brezkrvna roka. Tej se je kmalu pridružila njena dvojnica in skupaj sta odgrebli vlažno temno prst, pod katero je ležal trup, na katerega sta bili nasajeni.

Mrtve oči so se odprle. Rožle se je počasi zravnal v sedeč položaj, nato pa okorno vstal. Ko se je šepavo odpravil v gozd, ni vedel, kam točno je namenjen, vedel je le, da mu je vran samo zbudil apetit. Iz razmesarjenega trebuha mu je visel ostanek črev, ki so se vlekla za njim in na tleh puščala šibko rdečo sled zadnjih kapelj krvi, ki jih je še premoglo njegovo nemrtvo telo.