Veter je klišejsko gnal temne oblake na kup in nekje v gori je osamljen volk zateglo zavijal otožno melodijo, ki je v poslušalcih vzbujala še večje nelagodje, kot ga bo čez stoletje spisana popevka z volkovim žlahtnikom v naslovni vlogi. Strele so pobezljano švigale proti tlom in potrebovale so dobro koncentracijo, da ne bi nehote na laž postavile starega reka o dvojnem udaru na eno mesto in neobstoju le-tega. Jata ujed je lakomno krožila nad jaso in če bi bili sposobne proizvajati slino, bi ob pojedini, ki se jim je obetala, najbrž povsem osramotile težke dežne kaplje, ki niso ravno varčevale s svojimi močmi. Če pod vse to potegnemo črto, je bilo vzdušje res peklensko, a Kekec, Mojca in Brincelj tega niso opazili, saj so imeli glave prepolne drugih, za njih bolj perečih skrbi. V nemem objemu so opazovali nemrtve planšarje, ki so jih obkrožali in jih bodo vsak trenutek raztrgali in pomalicali. Kekec in Brincelj sta zaprla oči (Mojci jih ni bilo treba) in skupaj so vdani v usodo čakali, da začutijo prve mrzle prste v svojem drobovju in neusmiljeno trde zobe na rokah.

In so čakali.

In čakali.

Ter čakali še malo.

A planšarji niso naredili prvega koraka. Neartikuliranemu golčanju se je pridružil zvok topih udarcev in zateglega ječanja. Kekec je počasi odprl eno oko in od začudenja na široko zazijal. Še pred minutami nepregledna gruča pozombljenih planšarjev je ležala razmetana po jasi, vsakemu pa se je na sredi čela dičil storž. Nekateri so imeli češarke zarinjene tako globoko v betice, da bi jih nepozoren opazovalec zlahka zamenjal za hindujce. Sredi kadavrskega nereda je stal Bedanec in se na široko režal. Poleg njega je z resnim izrazom na obrazu stala vila Škrlatica in pozorno motrila trojico, ki se je še vedno preplašena stiskala drug k drugemu.

»Vam je padlo srce v hlače?« se je gromsko zakrohotal Bedanec. »No, kaj vam ne bi, saj sem se tudi sam skorajda podelal, ko sem se včeraj zbudil iz popoldanskega dremeža in opazil, da sem se obkrožil, kakor čudno se že to sliši.«

»Vila Škrlatica!« je zavpil Kekec. »Kako lahko stojiš ob njem in ničesar ne ukreneš. On je eden izmed njih. Na lastne oči sem videl, kako je v večjem številu ugonobil Rožleta.«

»Ne skrbi, Kekec,« mu je odgovorila vila z nasmeškom, ki je iz Kekčevega srca izgnal strah in bolečino ter ju nadomestil s prijetnim spokojem. »Tole je pravi Bedanec. Stvori, s katerimi ste imeli opravka, so le njegove kopije, za katere še ne vem natančno, kako so nastale, vendar sumim, da so povezane z velikim srebrnim predmetom, ki se je prejšnjo noč znašel v gozdu tamle čez.«

»Kakšnim srebrnim predmetom?« je radovedno vprašal Kekec, v katerega se je znova počasi naseljevalo nelagodje ob pogledu na razdejanje na planini in misli na preminulega kompanjona.

»Pojavil se je med nevihto,« je skozi pojemajoče dežne kaplje rekla vila. »Nanj so me opozorile gozdne živali, a ker je bil videti nenevaren, mu nisem posvečala pozornosti. Kot vse kaže, sem se usodno motila. Sicer pa je najbolje, da si ga gremo pogledat.« S temi besedami je Kekcu izročila bisago polno uročenih češarkov in skupaj so se odpravili proti gozdu.

Komaj so naredili nekaj korakov, že so opazili opotekajočo postavo, ki se jim je bližala. Brezkrvno Rožletovo obličje je prazno bolščalo predse, iz z živalsko krvjo pomazanih ust pa mu je štrlelo črno perje, ostanki nesrečnega vrana, ki si ga je privoščil za obed. Z negotovimi koraki si je utiral pot med pokošenimi planšarji in predse iztegoval roki. Druščina se je spogledala.

»Še dobro, da je Mojca slepa,« je rekel Kekec, »sicer bi ga videla in bi ji moral razlagati, da to ni Rožle, ki smo ga poznali, ampak samo obsedeni ostanki njegovega telesa. Kdo ve, koliko časa bi nam to vzelo.« To rekši, je segel v malho in z dobro merjenim storžem položil prijateljevo truplo k večnemu počitku. »Pojdimo zdaj in rešimo, kar se še da rešiti.«

Mala četica je zakoračila prek planšarskih kadavrov in se podala proti gozdu, v katerem se je skrival srebrni tujek. Pot je minevala v tišini, le tu in tam je Bedanec lopnil Kekca po ramenih in se zarežal: »Kaj, Kekec, si si kdaj mislil, da se boš spajdašil s temle raubšicom?«

Končno so dospeli do cilja in nemo opazovali razdejanje, ki ga je povzročil neznani predmet. Ogromna srebrna krogla je ležala zasidrana v gozdnih tleh, mogočne smreke okoli nje pa so bile zlomljene, kakor bi se otrok igral z žveplenkami. Ravno so sikali besede, s katerimi bi opisali svoja občutja in vtise, ko je gozdno tišino prerezal težak kovinski zvok in v srebrni krogli je zabolščala odprtina, velika kot tri odrasle osebe. Druščina se je kot že nekajkrat prej vajeno spogledala in Kekec je stopil par korakov naprej z Bedancem tik za petami.

»Hej,« je zaklical deček. »Prikaži se na plano, če si upaš.«

V odgovor na njegov vzklik se je v odprtini zarisal obris postave, ki se je kaj kmalu prelevil v postavo samo. Kekec je za trenutek zavidal Mojci slepoto, saj ni mogla videti pošastenga bitja, ki se je pojavilo pred njimi. Z več očmi kot udi (ki so bili lovkasti in jih ni bilo ravno malo) je nezemeljsko bitje bolščalo v peterico gorjanov in izdavilo nekaj, kar je bilo še najbolj podobno žaganju grčavega hloda, pomešano s kriki ranjenega orla. Obraz grozovitega stvora je za trenutek prekrila rdečica in z eno od lovk je segel v globino svojega plovila.

»Aha, tole bo bolje,« se je zaslišalo. »Se opravičujem. Kot kaže sem imel prevajalnik nastavljen na jezik nekega planeta iz drugega osončja.«

Druščina se je (kako predvidljivo in zlagoma že dolgočasno) znova spogledala. Prvi, ki je našel dar govora je bil Bedanec, ki je jezno pomahal s pestjo in dél: »Kdo si, ti ogabni oné in kako si upaš kaliti spokojnost naših planin. Če tukaj kdo to počne, sem to jaz!«

Oboje nezemljanovih ust se je razpotegnilo v približek nasmeha, njihov lastnik pa je v Bedanca nameril čudno pripravo, ki jo je držal z eno od lovk. Iz konice naprave je posvetil močan snop zelenkasto vijolične svetlobe in od Bedanca je ostal le še kupček pepela. Brincelj je preplašeno zakričal in preden se je Kekec lahko obrnil proti njemu, je nezemljan še enkrat sprožil orožje in škrateljc se je utekočinil. Ko so Brincljevo novo pojavno obliko slastno srkale korenine okoliških dreves, se je Kekec obrnil nazaj k stvoru, a nesrečen konec dveh spremljevalcev ga je izučil, da ni pametno odpirati ust, ko pošast želi govoriti.

»Bi mi rad še kdo skočil v besedo? Ne? Dobro, se mi je zdelo, da ne. Vi trije, dobro me poslušajte.«

»Kekec,« se je tedaj oglasila Mojca. »Čigav je ta glas poln medu?«

Žviiiiing.

Kekec je nemočno opazoval, kako Mojca izpareva v zrak. Hotel je skočiti stvoru v lase, a kaj ko jih ni imel. Ugriznil se je v jezik in poslušal.

»Tako, upam, da me zdaj res ne bo nihče več prekinjal. Lahko bi vama na dolgo in široko razlagal svoje podle namene, ki jih imam z vašim bednim planetom, ampak jih mislim strniti v par bes- Ah, dajta no, kaj res ne morem v miru dokončati stavka? Kje je vajina olika?« S temi besedami je uperil orožje v vilo Škrlatico, ki je ravnokar dvigala roke v urok in ga nemo oblikovala z ustnicami. Ko jo je oblil snop svetlobe, se je spremenila v živemu srebru podobno snov in se razlila po tleh ter se nemo svetlikala v redkih žarkih sonca, ki so se prebili skozi oblake in goste krošnje okoliških dreves.

»No, me boš pa samo ti poslušal,« se je stvor obrnil h Kekcu. A Kekec se ni mogel več zadrževati. Sunkovito je planil proti stvoru in preden je znova položil nogo na tla, ga je oblila hladna zelenkasto vijolična svetloba. Začutil je še, kako je njegova koža kar naenkrat prevelika zanj, krčenja njegove notranjosti pa nič več. Ovoj Kekčevega telesa se je počasi sesedel na podrast, neznano bitje pa je naenkrat zavilo z vsemi svojimi brezštevilnimi očmi.

»Pa nič,« si je zamrmralo v brk in se umaknilo v notranjost plovila.

Odprtina se je zaprla in čez nekaj trenutkov zazevala na drugem koncu plovila. Iz njega so okorno izstopili Kekec, Mojca, Brincelj, vila Škrlatica in Bedanec. In izstopili še enkrat. Ter še enkrat. In še enkrat. Pa še enkrat. Prazne oči so slepo bolščale predse, v glavah pa jim je odmevala le ena beseda.

Ubij!