Njega dni, pred kakim letom in pol, je Jokerju ponagajal tiskarski škrat in pod štorijo, ki jo je spisal Nejc Gazvoda, ruknil moje ime oz. vzdevek. Tako se je v naslednji številki računalniškega zabavnika pojavila pričujoča zgodba, ki je opravičila podlo dejanje papirniškega pritlikavca. Naj se torej pripoved prične:

Živčni koraki so v skromni podstrešni čumnati artfagovsko copotali v stalno spreminjajočem ritmu atonalne kompozicije Philipa Glassa. Z oguljenimi copati pridušeno topotanje je votlo odmevalo od skorajda praznih sten, s katerih se je v velikih luskah luščil omet, kot bi se levila kaka ostarela kača, ki že sanja, kako nastavlja svoje uvelo bledikavo telesce večnemu soncu onostranstva. Shujšani pajki so drobencljali po kotih in spletali kilave mreže nad zelenimi zaplatami plesni, ki so pričale o manjku izolacije v tem ubornem podnajemniškem stanovanju, ter vdani v usodo čakali na zablodelo muho, ki bi jo nesrečni piš ponesel v to ulito podobo cankarjanskega umetniškega brloga. A cankarjanska ni bila le kamrica, marveč tudi stopnice, ki so vodile iz nje v nižja nadstropja in so s svojimi vegastimi deskami kar vabile, da spodnesejo potoglavo nogo rahlo nabrgljanega pisuna, kadar se pozno ponoči, ko mrakobno temino že prevevajo prvi navdihi rdečkaste zore, vrača domov, da bi položil svoj utrujeni život na slamnjačo in se premetaval v vročičnem snu polnem padajočih cvetličnih lončkov, nepozabnih prvih, zloveščih podgan in razmajanih vrat, ki lahko za seboj skrivajo vse grozote tega sveta.

*

Zavaljušna postava se je lenobno pretegnila in se mukoma izkobalila iz mehkih, toplih pernic ter postavila na noge, ki so se šibile pod korpulentnim trupom, ki so ga bile primorane nositi. Kolenski sklepi so zaječali tako milo, da bi se še Cefizljev prsni kamen v trenutku spremenil v srce, a njihov lastnik je neomajno stopal dalje. Sicer le v duši, kajti njegovemu koraku umanjkanja majanja res ni bilo mogoče očitati. Pristavil je jutranjo kavo, ki je bila zaradi prejšnjenočnega bedenja dejansko zgodnjepopoldanska, in sedel za računalnik s tako silo, da so ob stolovem javkanju utihnila celo kolena in pomislila, da mogoče navsezadnje le niso potegnila kratke.

*

Begave umetnikove oči so se ustavile na nagačeni veverici, ki se je s košatim repom šopirila kraj pomečkanih papirjev, ki so prekrivali večji del pisalne mize. Vročično je pritisnil gumb na daljinskem upravljalcu, ki ga je stiskal med prsti, a zgodilo se ni nič. Poskusil je še štirikrat, a vselej z enakim ničzgodilnim učinkom. Razdrl je plastično ohišje in obrnil bateriji. Tokrat je pritisk obrodil sadove, ki se jih ne bi sramoval noben poblazneli znanstvenik v odročni gorski vasici. Repatemu glodalcu so se zasvetile oči v ledeno hladni rdeči barvi, ki je zažarela v somraku bivalnega prostora, pognala srh po hrbtenici in nelagodno priklicala v spomin na četrt razmesarjeno lice mišičnjakastega politika.

*

Človek grozne gomate je prebiral elektronsko pošto, ko mu je čelo prekril hladen znoj. Izmed gomile verižnih pisem, ki so mu ponujala bajne zaslužke in podaljšanje vseh mogočih telesnih okončin, se je režalo pismo urednika. Jutri rabim zgodbo. Tri besede so se belcebubovsko hahljale iz ekrana in mu serifovsko mahljale s satanskimi repki ter ga vabile v brezdanje globine pekla. Debeluhar je ob vseh peklenskih asociacijah ravnokar hotel opustiti vsak up, ko ga je prešinilo, kje bi znal najti zgodbo.

*

Pisunove ustnice so se ukrivile navzgor v nekakšen na pol blazen namsešek in pritisnile nek drug gumb na daljincu. Veverica je dvignila desno roko, kot bi želela salutirati, in napravila nekaj okornih korakov med počečkanimi papirji. Uperila je glavo proti pisunu in se zastrmela vanj z mehaničnim rdečim pogledom, kot bi čakala nadaljnih povelij.

»It’s alive!« se je manično zarežal umetnik in za hip obstal, da bi nebo parajoča strela in oglušujoč grom postavila piko njegovemu vzkliku. A ker so naravni pojavi dokaj tradicionalni in ob podobnih priložnostih nikdar ne nastopajo sami, temveč le v paketu s pokvečenim služabnikom slovanskega porekla, ki si ga obubožani peroprask jasno ni mogel privoščiti, je sledila le nelagodna tišina.

»Nič ne de,« si je škrabar zamrmral v brk, »pomembno je le, da mi je uspelo.« V mislih so mu znova zaplesale sanje preteklega tedna, v katerih je kadil vodno pipo s Slavkom Grumom. Pozoren bodi, mu je dejal med globokim inhaliranjem ohlajenega dima, ob ščipu se bo nekdo hotel polastiti tvojih pisarij.

*

V soju polne lune se je iz sence mestnega parka izvila kosmata postava. Usločila je vrat, s sebe strgala še zadnje ostanke obleke in zatulila v zemljin satelit. Ustnice so se umaknile belim čekanom, ki so se zasvetlikali v soju mesečine. Poslednji slovenski volkodlak je željan sveže krvi nemirno vsrkaval nočni zrak, ko ga je v mednožje zadela dobro merjena brca, da se je sesedel v fetalni položaj in se cvileče prijel za mesto bolečine.

»Kaj serješ?« se je razhudil debeluh, ki ga je podrl. »Sodi razdelki zgodbe so moji. Briši!«

*

»Si razumela?« je vprašal umetnik, kajti pričujoči razdelek je lih. »Jaz si grem v Kinodvor ogledat nek šesturni film, ti pa čuvaj to sobo. Saj bi ostal, a bojda proti režiserju tega filma Tarkovski nima za burek. Razen mene v sobo ne spusti nikogar. Če pa bi komu slučajno uspelo vstopiti, ga pokončaj. V redu?«

Robotski glodalec je prikimal in opazoval, kako gospodar odhaja skozi vrata..

*

Mož z nezavidljivim obsegom pasu se je pritajil v senco, kolikor mu je to dopuščalo njegovo telo, kar pomeni komaj kaj. Videl je, kako se je luč v podstrešnem oknu ugasnila, in zaslišal korake, ki so skorajda tekli po stopnicah. Potegnil je trebuh vase in zadržal dih. Ko je bil zrak čist (seveda metaforično, saj ga sicer v Ljubljani ne bi nikdar dočakal), je smuknil (tudi to je bolj metaforično kot ne) skozi vhodna vrata v vežo (vsaj na njej ni bilo nič metaforičnega, če odmislimo nalepko na poštnem nabiralniku ostarele vdove iz drugega nadstropja, Mete Forič).

Sopihal je po stopnicah, ko ga je začelo napenjati. Od samega vzburjenja ob pričakovanju tatinskega podviga, mu je prebava podivjala. Stežka je zadrževal pline v sebi, saj je vedel, da bi gromoglasno trobljenje lahko privleklo pozornost drugih prebivalcev hiše in ogrozilo njegovo namero. V krču je prilomastil do vrat podsteršnega stanovanja, jih z vitrihom odprl, se zrinil skoznje v sobo, jih urno zaprl in z olajšanjem osvobodil črevesnega duha.

Ko je tako lajšal trebušno nadlogo, je za seboj zaslišal zamolkel žvenk. Prižgal je luč in se sunkovito obrnil, a v sobi je bil sam. Za hip se mu zazdelo, kot bi nagačni veverici na mizi v očeh pojemala nekakšna rdeča svetloba, a je to pripisal izmučenosti zaradi premagovanja višinske razlike. Odprl je vrhnji predal pisalne mize in pograbil prvo mapo, ki je ležala v njem. Bežno jo je prelistal in jo, očitno zadovoljen z najdbo, vtaknil v žep. Problem je rešen, je pomislil. Ugasnil je še luč in se odpravil domov.

*

Ključ v ključavnici je zaškrtal, kar bi znalo napovedovati, da prihaja ključni del zgodbe. Če ne ta, pa vsaj zaključni. Umetnik je vstopil in se razgledoval po sobi, da bi našel varuha svojih umotvorov, ko je opazil odrt predal. Stopil je k njemu in zgroženo obstal. Mape z njegovo najnovejšo zgodbo ni bilo več. Tedaj je zapazil še negibno veverico, ki je ležala med osnutki obskurnega romana.

Stisnil je negibnega bioničnega glodalca v pest in oči so mu zalile solze. »Ušel ti je! Ušel! Kako ti je lahko ušel?!?« Vdano v usodo se je svetoboljno sesedel na tla in spustil skritega emota iz sebe na plano.