»Kam gremo danes na teren?« je med luknjanjem kartice zaspano vprašal Gorag. »V Prerasnikove jame, kajne.«
»Kakšne jame, neki,« ga je prek kupe vročega vrbovega in lipovega poparka začudeno premeril Betal. »Kaj nisi dobil okrožnice? Včeraj nas je čakala ob vrnitvi s terena. Berakljeve enote so utrpele hude izgube v Zabačnikovi močvari in Vrhovni je zaukazal, da jim moramo priskočiti na pomoč.«
»Orenk so jih fasal,« je prikimal Baušej, ki je brusil svojo bojno sekiro. »Baje so se Vraževim vojakom pridružil odpadni magi in so naše zahaklal za hrbtom. Pol močvirja nej bi bilo rdečega od krvi.« S krempljem je krcnil sekiro, da je hladno zazvenela v jutranjo meglico, ki se je vlekla skozi kasarno.
»Ja in? Kot da je to naš problem,« se je zdaj že povsem prebujeno razhudil Gorag. »V kolektivni pogodbi lepo piše, da mora biti sprememba delovne lokacije najavljena vsaj tri dni predhodno.«
»Zakaj pa nisi prebral okrožnice na vhodu?« ga je nekam uradniško opomnil Betal.
»To je pa tud res,« se je priključil še Baušej, ki pa je v glasu imel samo iskreno zaskrbljen prizvok. »Še jest sem jo, pa veš, kakšne probleme mi dela branje. No, mal mi je tud Betal pomagal, če ne bi bil najbrž še zdej tam in jo bral. Zakaj je pa ti nisi?«
»Zakaj, zakaj?« je bil Gorag zadirčen. »Otroka imam bolnega in sem takoj po šihtu oddirjal domov. Me zanima, kakšen bi bil ti, če bi tvoj pamž vročično bledel zaradi levjega kašlja in gnojnih koz. Če mi je zadnji teden uspelo spati po štiri ure na noč, sem bil vesel. Sploh pa je vse to brezpredmetno. Sprememba lokacije potrebuje trodnevno predhodno objavo, ne pa takole z danes na jutri. Vama je pa očitno vseeno!«
Medtem se je okoli njih nabrala kar precejšnja gruča orkov, ki jih je premagala radovednost in so hoteli zvedeti, zakaj je sicer vzorni bojevnik Gorag izgubil živce. Ta pa se je začel dreti na vse.
»Ja, vsem vam je čisto vseeno. Takole kršijo kolektivno pogodbo, vi pa nič. Ko se bo nekdo na vrhu spomnil, da ne potrebujete regresa, boste tudi samo molče prikimavali?«
»Ampak, Gorag, pomisli malo,« ga je hitel miriti Betal. »Za našo grofijo gre. Ne moreš postavljati nekih mrtvih črk na papirju pred dobrobit svojih …«
»Pri dvoglavem Hrapatovem falusu, da lahko.« ga je besno prekinil. »So se naši predniki zato borili za pravice delavcev in vojakov, da jih bomo zdaj zavrgli samo zato, ker je Berakelj nesposoben vojskovodja?«
»Dej pomir se, no,« je pomirjujoče vskočil Baušej in ga preprosto pogledal z vodenimi očmi, ki so na ves glas pripovedovale, da se nekje v njegovem družinskem drevesu skriva govedo. »Mau pomisl na use, k so učerej padli tam.«
»ME NE ZA-NI-MA!!!« mu je iz uhljev skorajda začela uhajati para. »Vi kar pojdite v Zabačnikovo močvaro in med hojo pomendrajte svoje pravice. Jaz grem v jame.« Strumno je odsalutiral poveljniku Begavu, ki je ravnokar stopil iz oficirske stavbe in si trebil zobe po obilnem zajtrku, ter se z odločnim korakom odpravil proti izhodu.
Begav je bil slišal skozi okno, kako se Gorag huduje, zato je vedel, kakšno je stanje, in se zadrl za njim: »Ne tako urno, Gorag! Pridi malo sem. Kaj se greš?«
»Brez zamere, gospod poveljnik,« je odvrnil, »ampak kratene so mi bile osnovne delavske pravice, poleg tega pa je bila tu še kršitev kolektivne pogodbe, ki natančno določa, da je vsako lokacijsko spremembo potrebno sporočiti vsaj tri dni predhodno.«
»Ja, ja, ja. Že v redu, že v redu,« ga je osorno prekinil Begav. S kazalcem je podrezal za kočnikom, v usta vtaknil še palec in po temeljitem brskanju izza zoba izvlekel mačjo lobanjo. »Prekleta škrbina. Hrana se mi zatika zanjo, dela pa toliko, da nimam časa k padarju, da bi mi ga spravil v red,« je zamomljal bolj zase, a vseeno dovolj glasno, da so ga lahko slišali vsi bojevniki, ki so stali okrog njega. Nekam odsotno je frcnil lobanjo, da je poletela v zrak, nato pa pričela padati proti enemu od blizu stoječih orkov, mu tlesknila na čelado ter se skotalila po tleh. Vojak je za trenutek namrščil pogled, a poveljniku ni upal glasno ugovarjati. Ihtavo je pohodil rumenkasto lobanjico, da se je hreščavo zdrobila, in znova prisluhnil špetiru, ki je postal glavna atrakcija svežega jutra, obenem pa se bo zaradi njega očitno premaknil odhod na teren. Upam, da zaradi tega ne bo potrebno delati nadur, je pomislil in podrsal s podplatom po tleh, da ga je očistil koščkov mačje kosti, ki so ostali na njem.
Begav je medtem vso pozornost usmeril v Goroga. »Nikamor je ne boš pocvirnal po svoje. Lepo boš šel z nami, pa konec besedi.«
»Ampak če ni bilo tridnevne predhodne …«
»Nič če!« je zarjul Begav. »Veliki Hrapat mi je priča, da te bom ob najmanjšem upiranju kaznoval, ali pa nima dvoglavega falusa!«
»Oprostite, ker se vmešavam, gospod Begav, ampak bojim se, da ima Gorog prav,« se je oglasil piskajoč glas izza poveljnikovega hrbta.
»Kdo si pa ti?« ga je nehote popljuval z mastno zelenkasto slino, ki se od nadiranja Goroga še ni imela časa ustaviti.
Drobni ork, ki je bil še vedno velik, a za orkovske razmere resnično majhen in krmežljav, si je z rokavom obrisal zelene biserčke z obraza, se nakremžil in spregovoril: »Mrgod sem, gospod Begav, sindikalni predstavnik. Nisva se še imela priložnosti osebno spoznati, a sem slišal že dosti o vas. In to predvsem dobrih reči, zato ne bi rad, da se moje mnenje o vas spremeni.«
»Sindikalni kaj? Kakšne neumnosti si bodo še izmislili ti preklemani birokrati. Dobro, povej, kaj bi rad.«
»Samo to sem hotel povedati, da ima Gorog prav. Poglejte, vsi se najbrž zavedamo resnosti situacije in stavim, da tudi Gorog tukajle ne ceni grofije, ki mu daje dom in živež, nič manj od vas ali kogarkoli v tej kasarni. Je pa tudi res, da je v kolektivni pogodbi lepo zapisano, da je pravica vsakega zaposlenega, da za lokacijsko spremembo …«
»… izve tri dni prej, ja,« ga je prekinil Begav. »Ampak položaj na bojišču …«
»… ne more preklicati pogodbe, gospod Begav.« Tokrat se je prekinjevalno počutil Mrgod. »Poglejte, mogoče ni najboljše, da se pričkamo tukajle zunaj, vsem na očeh. Kaj ko bi vidva z Gorogom stopila v mojo pisarnico, in bi v miru pretehtali položaj.«
»Ampak v Zabačnikovi močvari se odvijajo srditi boji, svoje pobe bi moral odpeljati tja.«
»No, no, kaj pa je urica gor ali dol, stopita z mano.«

Čez nekaj ur, med katerimi je iz Mrgodove pisarne na dvorišče priletelo dosti glasnih besed in približno toliko kletvic, se je trojica vrnila med vojake. Ti so počasi vstajali in si trkali prah z uniform. Gorogu je obraz od veselja tako žarel, da bi ga kak manjši planet zlahka posvojil za svoje sonce.
»Vse je urejeno, fantje,« se je zasmejal. »Lahko grem delat v Prerasnikove jame. Sicer bom šel sam, ampak nihče ne bo mogel reči, da se izogibam delu. Želim pa, da se kolektivno pogodbo in naše pravice spoštuje.« S tal je pobral leščerbo in sulico in se odpravil proti vratom. »Pa uživajte v močvari. Upam, da muljne pijavke ne bodo preveč srborite.« je še zaklical in izginil skozi leseno obzidje.
Sovojščaki, ki so strmeli za njim, so čez nekaj trenutkov zaslišali zaporedje rezkih švistov, glasen krik in top udarec, kot bi nekdo izstrelil roj puščic v ogromno telo in ga podrl. Orki so se zgroženo spogledali in nagonsko planili proti vhodnim vratom. Prvi, ki jim je uspelo priti skoznje, so v bleščavi opoldanskega sonca ugledali sovražnikovo vojsko, ki jih je postrojeno čakala z napetimi tetivami in golim jeklom.
Drugi so videli predvsem trupla soborcev.