Decembra sem si privoščil komplet vseh štirih sezon Letečega cirkusa Montyja Phytona na devedejih in zdaj takole pred spanjem vsak večer pogledam par skečev ali celih epizod. Sami devedeji sicer nimajo nobenih dodatnih bonbončkov, zaradi česar imajo mogoče višjo vrednost ploščki iz zbirke Personal best, kjer so Pythoni izbrali sebi najljubše izseke in jih pokomentirali, a je vseeno lepo kronološko spremljati njihovo bizarno in nadrealistično kreativnost.

Pričujoči skeč, ki bo objavljen nekaj vrstic nižje,¹ pa prihaja iz komične serije Končno ta oddaja iz leta 1948, v kateri sta svoje skečersko znanje pilila Pythona John Cleese in Graham Chapman. Ob strani sta jima stala še Tim-Brooke Taylor, pri nas najbrž manj znan komik, ki je svoje največje uspehe požel v ducat let trajajoči humoristični nanizanki The Goodies ter na radisjkih valovih BBCja kot voditelj humornih kvizov, jako razširjene britanske zabave, ki jo močno pogrešam v našem medijskem prostoru, ter Marty Feldman, genialni komik, ki je vse gledal postrani, širšim množicam pa je najbolj poznan kot Igor iz Brooksovega Mladega Frankensteina. Slednja dva sta moči združila še v kratkotrajni skečevski oddaji Marty.

Zdaj pa deset vrstic višje obljubljeni skeč. Štirje Jorkširčani se kot premožni možje poznih srednjih let pogovarjajo, kako trda jim je predla v mladih letih, naštevanje nezgod in neprilik pa se z vsako repliko le še stopnjuje do bizarnih razsežnosti, ob katerih v nič spuhtijo še stalne pridige Billa Cosbyja oz. doktorja Huxtablea o zagamanem detinstvu. Kaj šele težave, s katerimi nas strašijo v času recesije – za tole četvorico možakarjev bi bile to luksuzne počitnice.

1. haha, spojler [splezaj navkreber]