Potem ko smo bojda štiri leta preživeli v državi, kjer svoboda govora skoraj ni obstajala1 , po dveh mesecih nove vladavine dobimo tole: Predlog za pregon proti avtorju knjige Čefurji raus!
Po martrungah Brede Smolnikar (hčerke razžaljene: “Ja, ona je opisala našo mati v tej knjigi, sicer jo je spremenila, tako vizuelno kot značajsko, ampak me vemo, da so to naša mati.”) in Matjaža Pikala (razžaljeni policist: “Ja to sem jaz, kdo drug pa bo ta lik, če ne jaz?”) s sodnijo in oprostitvi v obeh primerih, so se znova našli geniji, ki tožijo zaradi vsebine leposlovnega dela. Za razliko od osamljenega modrega angela v Pikalovem primeru so se tu v vlogi tožnika znašla kar celotna modra nebesa, pod ovadbo pa je podpisan namestnik generalnega direktorja policije.
Bravo, geniji v modrem, bravo. Sledi zdaj še tožba slovenskih metalcev proti Andreju Skubicu, ki je v Fužinskem bluzu2 kot enega od štirih glavnih likov uporabil prepitega tridesetinšenekajletnega metalca v blodnjah? Ali pa bodo mogoče slovenski policisti tožili potomce Astrid Lindgren, ker policisti v Piki Nogavički niso ravno primer zdrave pameti?
Še Goran osebno o predlogu za pregon na Dnevnikovem portalu.
- TM Miheljak [splezaj navkreber]
- da ostanemo na isti lokaciji [splezaj navkreber]
Mislim da si povedal vse. Sramota!!! Kljub temu pa še sreča ker živimo v demokraciji, ker sicer bi bil najbrž že postavljen pred strelski vod.
ko mački stopiš na rep, zacvili hehe…
aja, eden od komentatorjev pod člankom na rtvslo mmc je dobro povedal – naj potem ovadijo tudi vse, ki govorijo vice o policajih
Mogoče bi moral dodati v sam tekst še to, da gre za razliko med primeroma Smolnikar in Pikalo ter Goranovim, saj je šlo v prvih dveh za domnevno razžalitev osebe, tu pa gre za nedojemanje policistov, da stališča avtorjev niso enaka stališčem njegovih literarnih oseb.
kje so tisti časi, ko si bil ves ponosen, če te je kdo vključil v knjigo. bo treba po ameriško začeti pisati najbolj trapasta opozorila na stvari, zato da jih ne morejo več tožit za bedarije…
razlika med prvima primeroma (tj. smolnikarjeva in pikalo) in vojnovicevem primeru je tudi v tem, da je slo pri prvih dveh za civilno tozbo, tukaj gre pa za kazensko ovadbo. kar dela stvar se bolj absurdno kot je.
Stvar vendarle ni tako zelo preprosta, saj gre za policijo in za čefurje, kar bi lahko pomenilo hud škandal, če bi seveda bilo res. In očitno je res, saj se policija drugače ne bi oglasila. In neumno je primerjati vice ter to knjigo, ki je res ostra glede te tematike. Le spomni se romana Gomorra, tudi tam naj bi šlo le za fikcijo, pa poglej kaj se je zgodilo. No ja, bodimo veseli, da ne živimo več v času filma The Changeling.
Jaz sem umrla od smeha, ko sem brala. Mislim, kaj pa modrim angelom ni jasno? Nepopisna sramota, za njih in za celo Slovenijo … za izobraževalni sistem. Ljubi bog, ne moreš bit tako omejen. Sem se pa jaz tudi spomnila na Fužinski bluz in kdo vse bi tam lahko bil užaljen. Celo cenjeni profesorji na FF, ki bi se morebiti prepoznali.
Nekateri ljudje pač niso dovolj inteligentni za branje drugega, kot rumenih portalov. Žal!
Saj mi je kar slabo postalo.
Sicer pa… kaj si misliti o policajih, če me s kolesom brez luči sredi noči skoraj povozi na PLOČNIKU, ko se od šoka zaderem nanj, me pa napizdi, da je na intervenciji in da bo še mene pobasal seveda se mu na lepem ni več mudilo nikamor).
Jebejo naj se!
IZTOK “Le spomni se romana Gomorra, tudi tam naj bi šlo le za fikcijo, pa poglej kaj se je zgodilo.” ne ga lomit, Gomorra ni le fikcija!
si sploh prebral knjigo? isuse bože
Vojnovič ima solidno kolumno v Dnevniku, knjige sicer nisem prebral, vendar približno poznam vsebino.
anyway, moj komentar predloga za pregon: katastrofa, navadno sranje, ne moreš verjeti da mislijo resno. To je kot da bi tožili Dead Kennedyje zarad komada Police truck. Whoop-de-fucking-do, nazi party.
Lahko pa razmišljamo takole – o tej vnebovpijoči neumnosti.
Prste stran!
Poslušajte me, dragi moj. Družba ne bi smela imeti slabih zakonov, in če bi imela samo dobre, ne bi mogla nikoli preganjati nadarjenih ljudi.
Denis Diderot, Rameaujev nečak
Beseda ima veliko moč. Tako je silna, da lahko, čeprav le zapisana ali natisnjena v knjigi, premika gore, spreminja mnenja, zbuja čudenje in občudovanje kakor tudi odpor in nasprotovanje. V »sproščenih«, bolj demokratičnih sistemih, v katerih lahko na videz vsakdo vsaj pove, kar misli, človek uživa svobodo mišljenja in gibanja. Načeloma. Zgodovina pa nam pripoveduje, da so bile besede subverzivne že od nekdaj in da jo tudi v demokraciji zelo radi omejujejo: tudi nedavni dogodki v slovenskih medijih – televiziji, radiu, časopisih – brez sence dvoma potrjujejo, da so danes znova na udaru, le da je omejevanje prefinjeno in preoblečeno v drugo obleko; a še vedno je tukaj, ne izgine in v obliki »uredniške avtonomije« in »demokratične cenzure« aktivira postmoderno, na videz mehko roko prepovedi. Vsaka »družba« je sistem, ki ga nekateri uresničujejo bolj, drugi manj natančno, v njem pa so vpisana pravila obnašanja in meje dovoljenega. Aparat sistema zna poskrbeti, da najprej javno nasprotuje političnim, moralnim, socialnim, filozofskim, ekonomskim premisam neke knjige (ali članka, lahko pa tudi ukrepa proti »neprimernemu« kipu!), na tem temelju pa pod krinko lastnih želja skrbi za človekov razvoj, jo prepove, prežene avtorja, jo sežge, jo izžene iz knjižnic, umakne iz prodaje … Tako prepovedovanje domuje v vseh medijskih reprezentacijah človeškega duha – od knjig do avdiovizualnosti radia in televizije ter dnevnega poročanja časopisov. In ker je medmrežni prostor skorajda brez regulacije, se je svoboda besede preselila v vzporedni, neobstoječi svet, tam doživlja nesluten razmah, sooča pa se z gomilo težav in možnostmi zlorabe; prav zato, ker ta virtualni svet praktično ne obstaja, tradicionalne oblike medijev ne bodo izumrle – vse dokler nas naposled ne odplakne kak cunami, pomete orkan ali v nič razblini komet.
Ali se to dogaja še danes? Seveda, utegne pomisliti vsega vajeni bralec in državljan. Seveda prepovedujejo, kajti v medijih, v knjigah in ostalem je zapisana potencialno nevarna védnost. Nekaj je v njih, kar ustrahuje mogočne gospodarje tostranskega in (pa tudi) onostranskega življenja in jih žene k iracionalnim dejanjem. Čeprav je prav ta neracionalnost v totalnih režimih izpeljana s hladnim razumom. Pri tem naredijo veliko psihološko napako, ki jo počenja človeštvo že od nekdaj: prepovej jim in še bolj si bodo ljudje želeli nedosegljivega sadeža. Zgodba o Adamu in Evi je metafora tega problema – a očitno se človeštvo iz metafor, čeprav jih nenehno uporablja, očitno nič ne nauči. Kaj šele iz zgodovine. Če je imel Nietzsche prav, ko je trdil, da je resničnost mobilizirana vojska metafor, je ta temeljni kamen našega izražanja most med izmišljijo in resnico. Zaradi tega zapletenega razmerja med enim in drugim pa imamo ljudje večkrat težave in mešajo med enim in drugim; sistem ima v sebi vpisano tudi možnost, da vladajoča elita (ki je lahko tudi brez ideologije, lahko jo vodi le kapital) postavi mejo dovoljenega in skrbi, da se njene zapovedi upošteva.
Kadar se dotakne misel razširjene navade omejevanja knjig in drugih medijskih oblik izražanja mišljenja – to je preprečevanja, da bi te misli prebirala množica in zaradi njih po naključju, volji usode ali zgodovinski nujnosti začela spreminjati obstoječe stanje –, se zastavi veliko vprašanj. Še toliko bolj, ker je tudi osamosvojena Slovenija, preoblečena v parlamentarno demokracijo, priča novim pritiskom v medijih; čeprav nasprotniki trdijo, da je nelogično govoriti o cenzuri v času, ko lahko vsi svobodno opozarjajo na to, je verjeti, kako bolj svobodni in širši v razmišljanju so mediji, utopično. Nobena oblika množičnega posredovanja nima dobrega obrambnega sistema, da ne bi nanj pritisnili kolektiv ali posameznik, ideologija ali denar, pogosto pa kar oboje. Težava lastniškega vpletanja v delo ljudi, zadolženih za vsebino, je že stara in pogosta tema medijskih študij, problem prepovedovanja, mešanja fikcije in resničnosti, postavljanja (ne)pravičnih omejitev pa živi, odkar vemo za sebe.
V antičnem Rimu je moral zaradi verzov bežati Ovidij na oddaljeno črnomorsko obalo; v srednjem veku so bile marsikje nezaželena Wyclifova ali Ockhamova protipapeška dela; pritisk nosilcev moči je postal še bolj očiten v reformaciji in renesansi, ko se je cerkveni zbor v Tridentu dogovoril o publikaciji Index librorum prohibitorum, seznamu prepovedanih knjig, ki je bil potreben zaradi neslutenega razvoja medijev v tistem času; tisk podob in besed je postajal vedno bolj pogost in zelo razširjen, tiskarne so po Guttenbergovem »izumu« rasle kakor gobe po dežju, knjige so postale kulturna dobrina slovenskega in evropskega prostora – zato je bilo treba nekaj narediti! Katoliška cerkev se je pridno organizirala in načeloma branila moralne in etične interese, ker pa je bila velikokrat vpletena v politične peripetije, je bil njen namen prepovedovanja knjig širši, bolj globalen in totalitaren. Na seznam, ki je bil prvič natisnjen leta 1559, zadnjič pa 1966, so bili uvrščeni Rabelais, Montaigne, Descartes, Pascal, Montesquieu, Voltaire, Diderot, Stendhal, Hugo, Flaubert, Gide, Sartre, če naj omenimo le nekaj znanih imen.
Primož Trubar si je nakopal težave s Cerkovno ordningo, saj je v spisu o cerkvi slovenskega jezika z lastnimi pravili posegel v pravice deželnega kneza in je zato moral v izgnanstvo; Nemčija je postala njegov drugi dom. Spomnimo se na protireformacijske komisije, ki niso nastopile le proti živim, ampak tudi mrtvim protestantom; uspeh je bil zagotovljen: v 17. stoletju, ko je po tridesetletni vojni naposled zavladal katoliški pogled nad stvarnostjo in onostranstvom – čeprav so vladarji postajali vse bolj razsvetljeni, ljudstvo pa omikano! –, je protireformacija dejavno izgnala slovensko tiskano knjigo za nekaj desetletij. Pravično je povedati tudi, da zato sicer knjižna ustvarjalnost ni bila nič manjša – le pisalo se je v drugem jeziku, in da je škof Tomaž Hren osebno zaslužen, da Dalmatinov prevod biblije ni šel v nič. A ker zgodovina ni nikoli imela poslušnih učencev, ni bilo nič drugače na prelomu med 19. in 20. stoletjem, ko je na Marijinem trgu gorela Cankarjeva Erotika. Ko je nastopilo tragično 20. stoletje in je bil ples jovialno razpoloženih meščanov, v ritmu počasnega valčka, končan, so se zadnji toni »včerajšnjega sveta« prelevili v brutalno sedanjost, v kateri človeško življenje ni bilo nič več vredno. Prva in druga svetovna vojna sta bili praktični prikaz nasprotij, ki so se manifestirale tudi s prepovedovanjem knjig – pomislimo le na nacistični požig Remarqueovega romana Na zahodu nič novega.
Po vojni, ko je na vzhodu vihar zločinskega stalinizma že počasi jenjal, je Evropo razdelila imaginarna črta: na Zahod s pregovorno prenovo v demokratičnem in ekonomsko uspešnem duhu, in na »sivi« Vzhod, poln satelitskih naselij in trde železne roke Varšavskega pakta. Na sredi ničesar pa je bila Jugoslavija, ki je kombinirala različne oblike represije in se je kakor Romunija predstavljala svetu v drugačni podobi, kakršna je bila v resnici. Na Vzhodu svobode izražanja ni bilo in poznamo več primerov prepovedi objave, ki se niso ustavili samo na načelni ravni, ampak kruto posegle v življenje posameznika. Eva Kanturkova je leta trpela v majhni celici samo zato, ker je v Nemčiji izdala knjigo. Milan Kundera in Josef Škorecký sta bežala od doma, ker sta mislila in pisala drugače. Na Zahodu pa najbolj odmevajo Satanski stihi Salmana Rushdieja; fatva, smrtna obsodba zaradi romana je v trenutku zameglila njegovo poprejšnje literarno ustvarjanje in ga postavila na življenjsko nevaren prepih med frakcijo fundamentalnih muslimanov, spodbujenih s Homeinijevo avtoriteto, in ploskajočo množico občudovanja polnih Zahodnjakov, ki jim knjiga ni všeč zaradi univerzalnosti teme, ampak zato, ker spodkopava trdni moralni in etični sistem islamske vere.
Resnica je, da je bilo v evropski zgodovini veliko prepovedovanja knjig, torej omejevanja človekovega svobodnega mišljenja; zato je pomembno prepoznati in razumeti razloge, zakaj so bile nezaželene, in ostro nastopiti proti vsakemu žugajočemu kazalcu, ki po svoji ali neki drugi, krivični volji omejuje svobodo izražanja, pisanja, interpretiranja stvarnosti. Čeprav tu govorim bolj o knjigah, naj opozorim tudi na nasilno regulacijo v drugih medijih; danes je še prav posebno jasno na ogledu slehernika in ni več skrita v ozadju. V svoji gorečnosti je smešna, v lastni nevednosti je absurdna; je cenzura, ki jo v mehki obliki čutijo tisti, ki »niso naši« ali kakor koli odstopajo od idealnega modela vernega in poslušnega Slovenca. Pritisk nad mediji, ki se za zdaj knjig na široko izogiba, ima skrito motivacijo, brez težav pa jo lahko uganemo. Njegov duh je med nami. Temu laže nasprotujemo, če se zavedamo vloge vseh treh vpletenih: prvega, ki prepoveduje in je največkrat oblastnik bodisi Blatnega dola ali politično širših razsežij; drugega, ki nezaželenega ne sme brati; in tretjega, avtorja, ki je zaradi omejitve v veliko primerih neposredno prizadet. Nad vsem pa je to, kar je povedano – po nekem ključu subverzivno, nezaželeno – sporočilo samo.
Razloge prepovedovanja je torej mogoče sistematizirati glede na tistega, ki omejuje. Njegov položaj v družbi, navadno hierarhično zelo visoko, določa izbor, katere knjige in ideje se ne smejo razširiti, saj bi bili ogroženi temeljni interesi oblastniške strukture, in način regulacije, kako izvajati prepoved; ne nazadnje nima nobenega pomena omejevati ideje, če jih v praksi ne znaš preprečiti. Danes, ko sta politična moč in močno finančno ozadje najpogostejša, banalna razloga množičnega pritiska na slovenske novinarje (in tudi pisatelje), je najhuje to, da je »demokratični pritisk« v imenu splošnoveljavnih vrednot – kar je seveda pesek v oči! – močno vplival na razmah množične avtocenzure.
Prepoznavamo pa štiri žarišča, s katerimi lahko povezujemo vse prepovedane knjige in ideje – politično, religijsko, spolno in družbeno. Danes se jim pridružuje še ekonomsko. Politične razloge so izmojstrili individualni ali kolektivni oblastniški subjekti, na primer v totalitarnih režimih 20. stoletja, čeprav vemo, da prepovedovanje iz političnih razlogov niso omejeni samo na Vzhod, temveč na vse strani neba; politična filozofija dokazuje, da noben sistem, pa naj misli, da je še tako zelo demokratičen, odprt, ne more brez omejevanja svobode mišljenja. Religijski razlogi so, mislim, drugi najbolj pogosti vzrok prepovedi ravno zaradi večstoletnega prizadevanja svete kongregacije rimske inkvizicije, ki je postavljala številne knjige na Indeks prepovedanih knjig (nato pa je seznam potrdil še papež). Ohranjati moralni zakon in družbeni red je bila temeljna naloga prepovedi; po nastopu protestantov z Luthrom na čelu je morala cerkev okrepiti svojo cenzorsko funkcijo. Zelo pogosto pa so knjige prepovedovali na podlagi spolnih zadržkov in predsodkov, v katerih so nekatere knjige zbudile pravi preplah, nato pa naval omejitev in prepovedi. Največkrat je šlo za vdor spolnosti v književnost (ali le »grdih besed«) in s tem med bralno publiko, katere moralo je bilo treba varovati. Zgodbe iz 1001 noči, Ovidijeva Umetnost ljubezni, Rousseaujeve Izpovedi, Boccacciev Dekameron, Lawrencev Ljubimec Lady Chatterley, Kamasutra in še številna druga dela polnijo seznam.
Naposled pa je treba priznati pomen še družbenim ali socialnim razlogom prepovedovanja knjig, a če bolj natančno pomislimo, so zelo blizu vsem ostalim. Pridevnik »socialno« je torej v tem pomenu uporabljen precej široko, čeprav natančno: knjige, ki govorijo o najslabših mogočih družbenih sistemih, torej ideje o splošni vlogi skupnosti, je treba zatreti v kali. V Stalinovi dobi ni bilo dovoljeno javno govoriti o Orwellovi Živalski farmi, prav zaradi te fairystory so pri nas leta 1947 pred sodišče postavili Franja Sirca, Borisa Furlana, Angelo Vode, Pavlo Hočevar in Franca Snoja; slednjemu so očitali, »da je od soobtoženega Furlan Borisa in Sirc Ljuba prejemal klevetniško literaturo v angleškem jeziku, po navodilih soobt. Furlana Borisa isto prevajal, razmnoževal na pisalni stroj ter razširjal kakor Bullitov sramotilni članek o Sovjetski zvezi in knjigo pod naslovom ‘Živalska farma’«. Pogled na družbeno ureditev je nevaren, saj zna prikazati negativne plati in predstaviti boljšo rešitev. Pri socialni problematiki v knjigah je bila tudi zahodna demokracija večkrat na preizkušnji – s svojimi odzivi je prikazovala, koliko demokratičnosti pravzaprav prenese. Povsem drugačna je bila zgodba na Vzhodu, še posebno v Rusiji po letu 1917.
Prepoved nastaja iz represivnega aparata, ki iz različnih razlogov prepoznava potencialno nevarnost za bralce, podložnike in volivce; zanj in v njegovem imenu si uradni vrhovi drznejo omejevati svobodo misli in razširjanja idej. Bralci so kolektiv, nenehno v nevarnosti, da izgubijo svojo »pravovernost«, vrednote, pogled na svet in druge vzvode človeškega (ne)zadovoljstva. Zato je jasno, da so vsi trije členi med seboj tesno povezani in prepleteni; včasih se tudi prekrivajo, saj so ne nazadnje tudi oblastniki navadni bralci, a s pomembno razliko, da imajo v rokah moči, poosebljeno v pohlepu po denarju. Cerkvene oblasti, ki je prepovedovala knjige z indeksom, gotovo ne smemo enačiti s Stalinovim režimom in drugimi socialističnimi sistemi 20. stoletja. Res je, da je za indeksom stalo cerkveno sodstvo, inkvizicija, a vendar so se v stoletjih časih in mentalitete spreminjale, zato tudi restrikcije sčasoma niso bile več tako usodne. Prav tako je ne moremo primerjati s »civilno iniciativo«, navadno sestavljeno iz »zaskrbljenih« bralcev, saj da ta in ta knjiga kvari mladino, daje slab zgled, zanika večne človeške vrednote ipd.; spomnimo se samo na protest staršev, da zaradi nekaterih spolnih prizorov v Menuetu za kitaro Vitomila Zupana (čeprav sumim, da so vsi imeli v mislih prizore iz filma Nasvidenje v naslednjih vojni …) knjiga ni primerna za maturitetno branje pri slovenščini. Nastopili so tudi proti Janji Vidmar, spet pa je bila morála tista, ki jih je gnala obvarovati otroke. Pri nas takih peripetij ni veliko, v Združenih državah nešteto.
A še bolj kot eksorcizem v šolstvu je skrb zbujajoče prepovedovanje knjig s sodnimi odločbami, ki avtorju nalagajo plačilo kazni, ponižujoče opravičilo in druge »prijetne« reči. Nič nimam proti kazni, če pisec laže in namerno zavaja; sistem nagrajevanja in kaznovanja je pač temeljni del našega načina življenja. Drugo pa je, če pisca restrikcija zadene po krivici in po naključju. Na Slovenskem se je v zadnjih petnajstih letih cenzorska, nadzorna funkcija skrajno okrepila zaradi zmešnjave pri razumevanju izmišljenega in resničnega. Neki policist se je pred leti »prepoznal« v knjigi – postopek omejevanja je v tem primeru spodbudil en sam človek, ki se mu je sodni sistem brez globljega premisleka podredil – in tožil Matjaža Pikala zaradi romana Modri e. Pisatelj je po nekaj letih postopkov in po obsodbi na denarno kazen dosegel svojo pravico. Enako pot je prehodila pisateljica Breda Smolnikar, ki se je zaradi fikcije znašla pred sodiščem. Oba primera pa dasta sklep, da je represija nad knjigami v posebnih oblikah živa še danes; klasična forma prepovedovanja je izvirala iz apriorne moči oblastnikov, danes pa ljudje sami poskrbijo za to, da se kakšna knjiga ne bi preveč razširila. Zaradi demokratičnih postulatov, ki jim vsaj načeloma vsi sledimo, je knjigo nemogoče »uradno« prepovedati ali omejiti – v nasprotju s filmom, ki jih lahko predvajajo v poznih urah, knjige ne morejo dobiti oznake »primerno za branje po enajsti uri zvečer« –, a se vsi dejavniki oblasti takoj odzovejo, ko takšen ukrep predlaga en sam človek ali skupina državljanov. Tudi če se avtorju fizično nič ne zgodi, je nad njim senca simboličnega preganjanja, za njim pa okolje, nespodbudno za kakšno koli ustvarjanje. Tukaj stojim in ne morem drugače: pravica do svobodnega izražanja misli mora biti absolutna, pa tudi dostojna in pravična. Zanjo si ne smemo le prizadevati, ampak jo tudi dejavno živeti. S priznanjem, da vse prepovedi nimajo le negativne konotacije, saj so nekatere njih hotele zajeziti širjenje negativističnih, destruktivnih idej.
Tudi vmešavanje politike in gospodarstva v dnevnopolitične medije je nekaj podobnega, saj gre za najmočnejši, med seboj tesno povezani interesni skupini, katerih volja, pogledi, prevladujoča vera, ideologija, interpretacija preteklosti postanejo »uradni« tako, da se na silo in robustno izžene iz tiska vse, kar je drugačno in v orodjarni ideologij trenutno nerabno. Cenzura je na pohodu v najnovejši obliki, katere rezultat je dobro viden. In ne glede na to, da je zaradi strahu najbolj pogosta oblika cenzure tista, ki jo avtor opravi sam, pa je nasprotje med fikcijo in resničnostjo danes najbolj pogost razlog, zakaj razni posamezniki ali skupine nastopijo proti neki knjigi. Težava je v tem, da fikcije ne sprejemajo z njenimi pravili in zakonitostmi, ampak jo spreminjajo v resnico. Pri tem naredijo veliko napako, zaradi katere se požene stroj prepovedi, ki v vrtinec potegne zastopnike vladarjev (na primer sodišča, tožilce …), takoj voljne za restrikcijo, saj so omejitve sol življenja – tisto, kar je dovoljeno, je definirano na ozadju tistega, kar ni. O tej zmoti je dobro premišljeval Umberto Eco v enem od svojih univerzitetnih predavanj in primer ponazoril v Foucaultovem nihalu, zgodbi o izmišljeni sionistični zaroti, torej fikciji za narod, ki rad bere takšne zgodbe, hkrati pa prikazal ironično spreminjanje izmišljije v resnico: tisti, ki so si zgodbo izmislili, postanejo žrtve svoje manipulativne laži. Bolj prefinjeno, v skladu s postmodernizmom, je podoben problem prikazal tudi v Imenu rože.
Fikcija in resničnost sta dve različni kategoriji, a čisto verjetno je, da ta trditev že dolga stoletja ni samoumevna, kakor tudi ni danes, saj se »ogorčeni starši« ne bi razburjali nad spolnimi prizori v Menuetu za kitaro, tožilec ne bi presodil, da je Pikalo res hotel diskreditirati drugo osebo, Breda Smolnikar ne bi po dolgem pravdanju naposled dokazala to, kar je stroki že dolgo jasno … Tudi najnovejši eksces z romanom Čefurji raus Gorana Vojnovića dokazuje slepoto institucij, ki popolnoma nedovzetna za fikcijo, umetnost namerno ali pa povsem po neumnosti – nevednost je moč! – degradira, s tem pa tudi smisel in namen ustvarjanja. Tudi nekdanje oblike prepovedovanja, kakršen je bil, na primer, katoliški indeks, so napačno, z vnaprejšnjo idejo obremenjeno branje fikcije povzdignili v temeljni postulat za presojo knjig in za odločitev, ali je primerna ali ne. Indeks je nastopil tudi proti znanstvenim knjigam, kakršni sta bili Kopernikova O revolucijah nebesnih sfer in Darwinov spis o izvoru vrst; to je razumljivo, saj je cerkev branila svojo podobo sveta, v kateri je na vrhu božja entiteta, Kopernik pa je, čeprav se tega sam ni zavedal, spodkopaval dolgo uveljavljeni ptolemajski geocentrični pogled in ga hotel nadomestiti z bolj adekvatno, drugačno perspektivo vesolja. Ne pozabimo na nepozabni proces proti Galileiju. Tudi Darwin, ki se je sicer bal, kakšne odzive bo spodbudila knjiga in je zato v navalu avtocenzure dolgo odlagal izdajo, je postavil na glavo tradicionalno, samozaverovano prepričanje človeka o njegovi enkratnosti. Pozneje je Einstein s teorijo relativnosti še bolj razrahljal človekov »avtocentrizem«, a časi so bili drugačni in fizika niso pripeljali pred sodišče ali ga celo sežgali.
Zanimivo pa bi bilo vedeti, kako je posamezna ideja, ki je bila nekoč nezaželena, preganjana res vplivala na ravnanje in življenje ljudi. Strah oblastnikov, ki »za vsak primer« prepovedujejo širjenje idej med ljudstvom – žal prevečkrat upravičeno – pripisuje nemišljenje in vodljivost. Vsi smo preplavljeni z informacijami in premalo z znanjem, temeljni postulat je površnost in nič čudnega, če se manipulativni um z lahkoto poigra s človekovo večno željo po dobrem. Ne sme nam biti vseeno, če so prepoved sprožili razlogi povezani z omejevanjem človekovih pravic – do svobodnega izražanja, življenja, svobodnega gibanja. Proti temu je vedno treba povzdigniti glas. Pri morali stopamo že na tanjši led, saj je težko objektivno presoditi, katerih (ne)moralnih dejanj ne bi smeli dovoliti v knjigah; toliko bolj zato, ker se obseg morale v času spreminja in vse, kar lahko gotovega rečem, je, da je današnja vrlina etičnosti in morale drugačna, kakor je bila v preteklosti. Ne pa boljša ali slabša. Največja napaka branja, ki v fikciji išče resničnost, tiči v prastarem občutku nadvlade elite nad množico, projekcijo njenega ekonomskega, filozofskega ali kakršnega koli drugega interesa. Elita določa, kaj, kako in o čem misliti, kajti ravnati drugače, kot je splošno dovoljeno, spodkopava temelj sistema, včasih celo »družbe«.
Kdor si upa, bo kaznovan – simbolično ali čisto zares. V knjige ali druge medijske forme, ki so v zadnjem letu in pol na močnem prepihu nove oblike cenzure, je položeno tisto skrito, nevarno, ki utegne ogroziti močan interes. A kadar so močni argumenti na strani za svobodo izražanja in misli, ne smemo odnehati. Prepovedovanje je fundamentalna in nedemokratična navada, zato je treba vsako dejanje te vrste sprejeti vsaj s skepso in po Rabelaisovem slavnem navodilu iz Gargantue in Pantagruela ravnati čisto drugače: odpreti knjigo in natančno pretehtati, kaj je v njej.
Ker naj bi predlog za pregon sprožil Matjaž Šinkovec imam pomisleke glede resnosti vsega skupaj.
Ker je Šinkovec sam pisatelj, dobro ve, kako je treba pomagati mlademu avtorju. Tako da se mu naredi čim boljša reklama in da ta potem lahko proda čim več knjig. Vojnović mu bo lahko rekel samo hvala, nato pa bosta skupaj zavila na deci, kjer bosta razdrla novo generacijo policijskih vicev:)
short n’ sweet
Mogoče bi moral biti kakšen mini literarnoteoretični priročnik obvezno čtivo za vse, ki se odločijo brazdati po literarni resničnosti na tak način. Preden začnejo delati neumnosti. Sicer pa odličen odgovor pisatelja!
basojr: Matjaž Šinkovec, ki je v. d. generalnega direktorja policije, ni tisti Matjaž Šinkovec, ki se udinja v diplomaciji in je pisatelj ter prevajalec.
Se je pa hvala bagru zdaj vse dobro izteklo, čeprav je že samo dejstvo, da se kdo sploh spomni vložiti tako tožbo, v nebo vpijoča zloglasnost.
Ja, sem to dejstvo spoznal tudi sam … Bi bilo pa res nenavadno, da bi “tapravi” Šinkovec povzdignil glas.
V sveti jezi proti policiji,
pomislite kdaj še na policijo samo.
Od nje pričakujemo, da nas ščiti, hkrati pa po njej lahko udrihamo in jo blatimo po mili volji.
In nihče je nima rad.
In vse to mora molče prenašat.
Ta enostranska vznesenosti zoper policijo in v bran Vodovniku mi daje misliti, da ob tej reajciji nihče ni prav globoko kontemliral.
Kljub vsemu sta tu dve plati.
Ne pozabite, svoboda ni brezmejna.
Svoboda govora enega je omejena s svobodo drugega
Rado: v razmislek ti polagam, naslednje besede Toma Virka, profesorja na FF, ki jih je izrekel prejšnji teden, pa poskusi malo razmisliti, kje tvoj argument pade.
»Fikcija (literatura) piše o stvareh, ki bi se lahko zgodile, a se niso nujno, oziroma piše o ljudeh, stvareh, dogodkih, kot bi bili resnični, a niso. Včasih seveda piše tudi o stvareh, ki so se zgodile, a so ti (zgodovinski) dogodki vedno naslonjeni na izmišljeno zgodbo. Fikcija seveda nujno prihaja v stik z realnostjo, saj iz realnega življenja prevzema različne karakterje, poklice, razmerja, dogodke, dejanja, ki pa jih nato vedno fiktivno preoblikuje; to so le modeli, ki so seveda nujni, sicer bi šlo zgolj za neko abstraktno blebetanje ali za čisto fantastiko; a te modele uporabi le kot gradivo za izmišljeno zgodbo. Fikcijske izjave v umetniškem delu (in Vojnovićev roman to vsekakor je) ne morejo veljati za realne; niti niso tako mišljene niti nimajo takega učinka. Kdor jih razume kot realne, ravna tako kot policist, ki je med ogledom Shakespearovega Hamleta skočil na oder in aretiral morilca. Knjiga, literarna založba, podatki na zavihkih, oznaka ‘roman’ igrajo v tem pogledu vlogo gledališke stavbe. Skratka, če je policist ovadil Vojnovića, je ravnal tako, kot prej omenjeni policist v gledališču. Tu ni kaj komentirati, mislim, da je to vsakomur jasno. Hud problem pa nastane, če bo v tem duhu tudi odločitev sodišča.«
(vir: http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042238801)
Lepo, da si mi dal to za prebrat Bedanc. Hvala.
A moj del še vedno drži, kajne?
“Od Policije pričakujemo, da nas ščiti, hkrati pa po njej lahko udrihamo in jo blatimo po mili volji.
In nihče je nima rad.
In vse to mora molče prenašat.”
Kresalka je posegla v zadevo.
Policija se je povlekla, Šinkovec je ponudil odstop.
le javnost še kar “kuri” zadevo dalje. Pa kaj bi poleg vsega še radi? Da koga streljajo?
Povsem nepotrebno.
Drži, ampak me v danem primeru, ker gre v danem primeru za fiktivno osebo, ki opisuje policijo iz svoje perspektive.
Za odzive javnosti zadnjih dveh dni ne vem, ker sem bil od petkovega popoldneva proč od medijev, ampak kolikor sem zdajle malo gledal na dnevnikovi strani, jih večina goni popolnoma mimo osnovne teme in to je umetniška svoboda izražanja oz. ločevanje meje med realnostjo in fikcijo.
Seveda gonijo mimo. Ker nekateri izkoriščajo to priložnost za nacionalistične izpade.
Rado,
samo toliko. Govoriš kot, da bi bil sam policist. Kdor se je odločil, da bo policist, se je pač odločil, najbrž že iz mladosti pozna vice, upam pa, da tudi prepozna razkorak med fikcijo in stvarnostjo. Dejstvo je, da policija svoje delo opravlja šlampasto, površno in slabo, da ne rečem še kaj drugega iz prve roke. Ampak to nima nobene resne zveze s tem kar hočem povedat.
Policija naj kar molče prenaša to, da je nihče nima rad. V taki poziciji je ogromno ljudi, tudi smetarjev ne marajo, pa tajkunov, mnogih politikov, da o literarnih kritikih in podobnih sploh ne govorimo, ker se takoj, ko kdo od njih nekoga skritizira nanj usuje plaz pripomb, ki letijo celo na osebni nivo. Policija mora PO ZAKONU ščititi ljudi in ljudje jim zato PO ZAKONU ne rabimo biti nujno hvaležni. To je pač njihov poklic. Nekateri so jim hvaležni, drugi (verjetno večina) jih pa ne marajo/maramo. Najbrž pa tudi policija ni prišla kar tako na slab znak. Seveda lahko po njej udrihamo, to je naša legitimna pravica in svoboščina, da o demokraciji in svobodni govora sploh ne izgubljam besed.
Skratka, zgrešil si bistvo, samoumevnost literarne fikcije pa si pomešal s samoumevnostjo tega, da nekomu, ki je plačan za delo in ga mora, še enkrat MORA pošteno opravljati (pa ga marsikdo ne), povprečen človek ne rabi biti hvaležen, saj policist le opravlja svojo “nepriljubljeno” službo. In to s “Čefurji Raus” sploh nima zveze, ima pa ravno toliko zveze, kot tvoj (ali če vas moram vikati Vaš) komentar
Juhuhu,
vem kaj je fikcija. Gre le za to, da imam jaz empatijo za obe strani, ti pač zgolj za eno.
Razen tega vsi pozabljate dejstvo, da ni bilo nobene obtožbe. Šlo je le za predkazenski postopek. To pa je zgolj postopek v katerem se iščejo indici, ki bi potrdili sum kaznivega dejanja. Potrditve indicev ni bilo in postopek je ustavljen. (pred zakonom na katerega se sklicuješ, smo vsi enaki, torej če policija lahko preverja navadne državljane, lahko menda preverja tudi pisatelje)
Edino drhal*** se še ni pomirila.
***
Malce krepkejši izraz drhal sem uporabil namerno, zaradi impulzivne reakcije množic. Brez globokega premisleka torej.
Na podoben način je na divjem zahodu množica impulzivno izvršila linč (še preden so lahko pravniki v miru proučili krivdo, ali nekrivdo).
Pa se je oglasil še Marko Đorđić osebno
http://www.dnevnik.si/novice/kultura/1042239664
dobra