http://www.dnevnik.si/novice/kultura/1042239664

***
Malce krepkejši izraz drhal sem uporabil namerno, zaradi impulzivne reakcije množic. Brez globokega premisleka torej.
Na podoben način je na divjem zahodu množica impulzivno izvršila linč (še preden so lahko pravniki v miru proučili krivdo, ali nekrivdo).

samo toliko. Govoriš kot, da bi bil sam policist. Kdor se je odločil, da bo policist, se je pač odločil, najbrž že iz mladosti pozna vice, upam pa, da tudi prepozna razkorak med fikcijo in stvarnostjo. Dejstvo je, da policija svoje delo opravlja šlampasto, površno in slabo, da ne rečem še kaj drugega iz prve roke. Ampak to nima nobene resne zveze s tem kar hočem povedat.

Policija naj kar molče prenaša to, da je nihče nima rad. V taki poziciji je ogromno ljudi, tudi smetarjev ne marajo, pa tajkunov, mnogih politikov, da o literarnih kritikih in podobnih sploh ne govorimo, ker se takoj, ko kdo od njih nekoga skritizira nanj usuje plaz pripomb, ki letijo celo na osebni nivo. Policija mora PO ZAKONU ščititi ljudi in ljudje jim zato PO ZAKONU ne rabimo biti nujno hvaležni. To je pač njihov poklic. Nekateri so jim hvaležni, drugi (verjetno večina) jih pa ne marajo/maramo. Najbrž pa tudi policija ni prišla kar tako na slab znak. Seveda lahko po njej udrihamo, to je naša legitimna pravica in svoboščina, da o demokraciji in svobodni govora sploh ne izgubljam besed.

Skratka, zgrešil si bistvo, samoumevnost literarne fikcije pa si pomešal s samoumevnostjo tega, da nekomu, ki je plačan za delo in ga mora, še enkrat MORA pošteno opravljati (pa ga marsikdo ne), povprečen človek ne rabi biti hvaležen, saj policist le opravlja svojo “nepriljubljeno” službo. In to s “Čefurji Raus” sploh nima zveze, ima pa ravno toliko zveze, kot tvoj (ali če vas moram vikati Vaš) komentar

Za odzive javnosti zadnjih dveh dni ne vem, ker sem bil od petkovega popoldneva proč od medijev, ampak kolikor sem zdajle malo gledal na dnevnikovi strani, jih večina goni popolnoma mimo osnovne teme in to je umetniška svoboda izražanja oz. ločevanje meje med realnostjo in fikcijo.

Povsem nepotrebno.

A moj del še vedno drži, kajne?

“Od Policije pričakujemo, da nas ščiti, hkrati pa po njej lahko udrihamo in jo blatimo po mili volji.
In nihče je nima rad.
In vse to mora molče prenašat.”

»Fikcija (literatura) piše o stvareh, ki bi se lahko zgodile, a se niso nujno, oziroma piše o ljudeh, stvareh, dogodkih, kot bi bili resnični, a niso. Včasih seveda piše tudi o stvareh, ki so se zgodile, a so ti (zgodovinski) dogodki vedno naslonjeni na izmišljeno zgodbo. Fikcija seveda nujno prihaja v stik z realnostjo, saj iz realnega življenja prevzema različne karakterje, poklice, razmerja, dogodke, dejanja, ki pa jih nato vedno fiktivno preoblikuje; to so le modeli, ki so seveda nujni, sicer bi šlo zgolj za neko abstraktno blebetanje ali za čisto fantastiko; a te modele uporabi le kot gradivo za izmišljeno zgodbo. Fikcijske izjave v umetniškem delu (in Vojnovićev roman to vsekakor je) ne morejo veljati za realne; niti niso tako mišljene niti nimajo takega učinka. Kdor jih razume kot realne, ravna tako kot policist, ki je med ogledom Shakespearovega Hamleta skočil na oder in aretiral morilca. Knjiga, literarna založba, podatki na zavihkih, oznaka ‘roman’ igrajo v tem pogledu vlogo gledališke stavbe. Skratka, če je policist ovadil Vojnovića, je ravnal tako, kot prej omenjeni policist v gledališču. Tu ni kaj komentirati, mislim, da je to vsakomur jasno. Hud problem pa nastane, če bo v tem duhu tudi odločitev sodišča.«
(vir: http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042238801)

In vse to mora molče prenašat.

Ta enostranska vznesenosti zoper policijo in v bran Vodovniku mi daje misliti, da ob tej reajciji nihče ni prav globoko kontemliral.

Kljub vsemu sta tu dve plati.
Ne pozabite, svoboda ni brezmejna.
Svoboda govora enega je omejena s svobodo drugega