Dvorni mag je z vilico nejeverno potrkal po obodu vrča brez dna, ko se je ta pred njegovimi očmi že v četrto začel prazniti takoj, ko ga je napolnil z rujnim vincem. Kot omotičen je strmel v droben vrtinec, ki se je ustvaril v gladini žlahtne kapljice in skozi katerega je vino izpilo samo sebe. Razočarano je obrnil vrč in v svojo čašo natočil poslednjih nekaj kapljic, ki so ušle vrčevemu nenasitnemu goltu, ki je vodil neznano kam.
Le kje se je uštel tokrat, se je začel spraševati. Brezdanji vrč bi moral početi ravno nasprotno od tega, čemur so bile priča njegove oči. Ko si ga enkrat napolnil s poljubno tekočino, se ne bi smel več izprazniti, dokler nadenj ne bi priklical preprostega prekinitvenega uroka. A tokrat ni storil ničesar podobnega. Ne zdaj, ne v enem od prvih treh poskusov. In namesto, da bi užival v vrhunski letini, ki jo je kralj velel postreči v prvem hodu in za katero se je nadejal, da jo bo s pomočjo čarobnega vrča srkal ves večer, bo zdaj obsojen na malce boljšo kislico, ki je na mizo hodila zdaj, ko so ga imeli gostje v veliki dvorani že rahlo pod kapo. Bežno se je ozrl, če bi se slučajno kje prikazal kdo z mesijanskimi nagnjenji, a ker povod za zabavo ni bila poroka, obenem pa so živeli v politeistični kulturi, je iz misli odgnal jalove upe, da bi se voda pred njim spremenila v kak žlahten letnik.
Z žlico je odsotno brodil po ježevem golažu, ki so ga postregli kar v ježevem kožuščku, ki so ga od znotraj obložili s testom in rahlo zapekli. Jed je bila resda enkratna na pogled, a kaj ko sklede zaradi bodic nisi mogel prijeti v roko in je neprikladnost rahlo kvarila gurmanski užitek. Toda na srečo je bila to edina takšna hrana tega večera. Vse ostalo, od veprovih ličnic v gobovi omaki in polnjenih škrjančkovih kljunov do paštete iz hipogrifovih jeter in prekajenih sfinginih krač, so postregli na pladnjih in krožnikih. Ena stvar je bila neizpodbitna. Kralj je imel rad eksotične stvari, pa naj si je šlo za hrano ali za ženske.
In žensk se je nocoj okoli njega kar trlo. Temnopolte lepotice belih nasmeškov iz nižav ob vročem morju, za katere se je šušljalo, da lahko moškega do vrhunca pripravijo samo z besedami. Blede, a rdečelične krasotice iz vasi na severu, ki so topile led s pogledom. Poltene device bakrene polti iz stepskih pokrajin, izurjene v poznavanju najbolj sprevrženih moških želj. Tetovirane divjakinje iz močvirskih predelov na vzhodu, katerim naj bi se po žilah pretakala živalska kri. Zvijale so se v sladostrastnem plesu, medtem ko jih je vladar polival z medico iz svojega keliha in jih tleskal po zadnjicah s prsti, od katerih se je cedila mast. Oči so mu poželjivo plesale po mladih telesih, ki se mu bodo kasneje pridružile v kraljevi postelji. Praznoval je šestdeseti rojstni dan in nocoj jim bo pokazal, da je še vedno krepak moški, ki si lahko vzame vsako, ki si jo poželi, in to kolikokrat se mu zahoče.

*

No, ja, skorajda kolikokrat se mu zahoče, če je koliko število med ena in dve. Leta so zahtevala svoj davek, in četudi se je vladar še vedno ponašal z dolgimi lasmi in nič kaj upadlimi mišicami, je bil to bolj zunanji blišč kot kaj drugega. Zato se je večer poprej na skrivaj sestal z dvornim magom in zahteval, da mu pripravi napoj, ki ga bo obdržal pri močeh skozi celo noč.
»Pa glej, da česa ne zašuštraš, kakor ti je v navadi,« mu je zabičal kralj. »Sicer bo tvoja glava krasila grajsko obzidje.«
Mag se mu je uslužno priklonil in se vrgel na delo, a kaj ko ni opazil, da ju motrijo skorajda neuzrljive oči. Ko se je namreč kralj odpravil skozi vrata magove delovne sobane, jo je na drugem koncu skozi luknjo v steni zapustila tudi razdrapana podgana. Smuknila je na hodnik in se pod okriljem senc med hojo spremenila v moža. Ta je zavit v črno ogrinjalo odhitel na drugi konec gradu, kjer so se v eni od praznih temnic v krogu sedeli še trije enako oblečeni možje.
»Kaj bo dobrega?« ga je pozdravil eden izmed njih.
»Kralj je prosil maga Odsmoda, naj mu zvari napoj za spolno moč.« je odvrnil bivši podganjek. »To je naša priložnost. Če mu uspemo primešati strup, se lahko končno znebimo kralja in na prestol postavimo vas.«
»Enkratno. In kaj predlagate vi, ki ste strokovnjak.« Prvogovorec se je obrnil k suhljati postavi, ki je na vse prisotne delovala nelagodno. Izpod kapuce je namreč v somrak temnice s hladno modro svetlobo brlelo čarobno oko, s katerim je coprnik Zavdal nadomestil lastno, ki ga je že pred leti izgubil med dvobojem. »In kolikokrat naj vas še prosim, da v temi nosite prevezo. Tole vaše oko je čisto preveč srhljivo.«
Tanek žarek modre svetlobe je zamrl. »Če nimate nič proti, bi uporabil izloček leviatanove spolne žleze. Ne ubije takoj, ampak žrtev najprej omami, smrt pa nastopi med spancem. Konec koncev nam je le vladal skoraj štirideset let in ima pravico umreti dostojanstveno.«
»Če mene vprašate, bi raje plačal kaki divjakinji, da mu zarije nož v grlo,« se je oglasil četrti, a so ga ostali trije s polglasnim negodovanjem in neodobravajočim majanjem z glavo utišali.

*

Dvorni mag Odsmod se je zbudil z gromozanskim mačkom. Topo razbijanje v glavi je malenkostno ublažil pogled na žensko, ki je ležala ob njem. Poskušal se je spomniti, kaj vse sta počela ponoči, vendar je bila meglena koprena alkoholne omame premočna, da bi jo lahko predrl. No, najbrž sta počela obilico stvari, saj si je prihranil nekaj napoja, ki ga je zvaril za kralja, in ga ob vrnitvi v svoje sobane spil, da bi tudi sam lahko preživel potno noč polno naslad.
Prekobalil se je na bok in pobožal spečo dekle po čvrstih dojkah. Ko se je nekaj časa s prsti poigraval z njenimi bradavičkami, da so otrdele, se je temnolaska prebudila in ga pogledala z motnimi očmi.
»Kako ti je bila všeč noč z neukrotljivim tigrom, mucka?« jo je bahavo pobaral.
»Kakšnim tigrom, neki. Bil si kot staro ščene. Legel si v posteljo, ugotovil, da ga ne moreš spraviti pokonci, in zasmrčal.«
»Kaj? To ne more … Se šališ? Reci, da se šališ, prosim. O drek! O drek! Odrekodrekodrek!«
Sunkovito se je pognal iz postelje in povsem pozabil na glavobol. Stekel je k polici in z nje vzel v usnje vezano knjigo. Živčno je začel listati po njej, ko mu je z obraza izginilo še tisto malo barve, kar jo je imel.
Zmotil se je. Namesto napoja za krepkost, je kralju namešal napoj za krepost, ki so ga nekoč uporabljale žene, da jih možje niso varali. Napoj za krepkost je dejansko nadgradnja krepostnega, a kaj ko je spregledal, da bi moral v zvarek vmešati odmerek sicer smrtonosnega izločka leviatanove spolne žleze. V tem napoju namreč deluje ravno nasprotno, saj je v kombinaciji z zdrobljenimi samorogovimi kopiti in luskami morskih deklic poživilo brez primere.
Po sobi razleglo močno trkanje, ki je prihajalo od vrat.
»Odpri mi, mag, rad bi se pogovoril o tvojem napoju, ki si mi ga zmešal včeraj.«
Odsmod je prestrašeno odprl vrata in se zadenjsko odmaknil od njih. Pričakoval je, da bo kralja spremljal rabelj in mu kar na licu mesta oddrobil glavo. Trdno je zamižal, stisnil zobe in nemo žebral molitvice vsem bogovom, kar jih je poznal. Tresavo je čakal, da ga prebode hladno jeklo, ko je okoli sebe začutil krepke kraljeve roke, ki so ga prižemale k prsim.
»Neponovljivo, dragi moj Odsmod, neponovljivo,« je v veselem zanosu zvenel kraljev glas. »Takšne noči nisem preživel že dolgo. Oh, kako so se zvijale in predle od ugodja. Ter klicale po še. Pokazal sem jim, kdo je njihov kralj. Moral bi me videti, ko sem si vzel dve naenkrat. In še prijateljski nasvet: če imaš pri sebi zaobljen baziliskov krempelj, se ga ne brani uporabiti, če veš, kaj mislim.« Prasnil je v smeh in lopnil maga po ramenih. » Zdaj pa mi brž zvari še eno merico napoja in mi ga pošlji po slugi! Pa urno, rjavolaska iz Medvedjega gozda komaj čaka, da mi zlošči  žezlo.«
Osuplemu magu je v roke vrgel veliko mošnjo zlata ter se žvižgajoč vrnil k cvetoberu lepotic, ki ga je čakal v kraljevi spalnici.