»Bolj ko lepa Rozamunda,
lepši Lejla mu dopade,
v grad turjaški je ne pelje,
na svoj grad domú jo vzame.
Cvet junakov, Ojstrovrhar,
ji srce nedolžno gane.
Ve –«

»Da mi pri tej priči utihneš!« se je zaripla Rozamunda zadrla na zaprepadenega trubadurja, ki najprej sploh ni vedel, kaj ga je doletelo. Ko je zbral misli in pogledal bolj natančno, je videl, da ga je doletela njegova lastna lutnja. In to v glavo. Večkrat. Resignirano si je izvlekel strgano struno iz kuštravega lasišča in se žalostno ozrl po na tleh razmetanih trskah, ki so še pred nekaj trenutki iz sebe izvabljale blagozvočne napeve. Prekleto babše, si je mislil sam pri sebi. Resda si lepotica, a to še ni razlog, da mi razbiješ plunko, ki je v naši rodbini že pet rodov. Dobro, ne bi rekel, če bi širil laži. A saj širna in daljna okolica ve, da se je Ostrovrhar pač odločil za brhkejšo mladenko.

Rozamunda se je medtem sesedla na svoj stol in iz kupčka nesreče se je slišalo odrezano ihtenje, ki ga je sem ter tja prekinilo mogočno smrkanje, ki ga na prvi pogled ne bi prisodili takemu blagorodnemu, prifrknjenemu nosku, vajenemu najfinejših dišav. Z židanim faconetelnom si je obrisala solze in se z rdečimi ter rahlo zabuhlimi očmi zazrla v žlahtnega očeta.

»Očeeeeee, zakaj temu predrznemu kričaču dovoliš tako obnašanje pod svojo streho? Tvojo lastno kri žali s temi pritlehnimi klevetami! Obesi ga!«

»Ampak vaša gnada,« je trubadur nekako iztisnil besede mimo cmoka, ki je v pevčevo grlo prišel na krajše počitnice, a je zaradi trenutne blagodejne masaže glasilk premišljeval, da bi mogoče ostal malo dlje. »Moje pesmi so čista resnica. Nikakršne izmišljotine ni v nji –«

»Molči,« se je osorno obregnil stari Turjačan. »Moja hči je bila od nekdaj največja lepotica daleč naokoli in nobena priseljenka ji ne bo odvzela tega primata. Biriču bom naročil, naj ti jih z bičem odšteje dvajset po hrbtu, in bolje zate, da te noge nikoli več ne prinesejo na Turjak, sicer se te Bog usmili.«

Gašper (tako je bilo namreč ime nesrečnemu trubadurju) se je pustil odvleči straži in stoično pretrpel korobačenje hrbtišča. Močno je stisnil zobe in niti enkrat ni zajavkal. Temu je najbrž botrovalo dejstvo, da je vso svojo energijo usmeril v premišljevanje o maščevanju naduti gospodi. Največja lepotica, mu je odmevalo v glavi in se z neznansko hitrostjo pretakalo po sinapsah. Če res želiš biti največja lepotica, ti bomo pa pomagali, prevzetnica, so nadaljevale njegove misli. Poznam nekoga, ki bi znal imeti ravno pravšnje arcnije zate.

Ko jo je mahal z gradu (pomahal seveda ni, kar je nekaj stoletij kasneje rabilo kot navdih kantavtorju, ki je najraje prepeval o vodotokih v rakvah), je skozi laneno srajco počasi pronicala kri in na njegovem hrbtu risala lise, ob katerih bi Rorschach doživel mokre sanje. V vasi pod gradom je zajezdil konja in odgalopiral proti Kleku. Pot tja ne bi bila omembe vredna, če ne bi srečal dveh roparskih škratov, ki jima je namig očitno dala nesreča, ki nikdar ne pride sama. Gašper je tako zadnjih trinajst kilometrov prepešačil, njegovo zvesto kljuse pa se je medtem obračalo na žaru in poslušalo pijanske pesmice o zlatu.

V gosti hosti, ki je prekrivala pobočje Kleka, je potreboval kar nekaj časa, da je našel manjšo čistino. Sredi nje je stala zanikrna, z ovijalkami prepredena kočura, ki se je je dobro spominjal iz otroških let. Nekega dne se je kljub očetovim svarilom odpravil v gozd in se, mlad in zaletav, kakršen je bil, izgubil. Taval je med debelimi debli in strahoma opazoval, kako se skozi goste krošnje nadenj zgrinja mrak. Ko se je že skoraj sprijaznil z dejstvom, da bo moral prespati pod milim nebom, je naletel na jaso in kočuro. Prestrašeno je pokukal skozi njeno okno. Pred kaminom je v gugalnem stolu sedela stara ženica s črnim mačkom v naročju in kinkala. Previdno je potrkal na okno in jo zdramil iz lahnega spanca. Prijazno mu je odprla vrata in ko ji je povedal svojo zgodbo, ga je prosila, naj ji zapoje kako pesem. Mili toni, ki so se izvili iz deškega grla, so starko zazibali v mir, ki ga ni okusila že dolga leta. Ponudila mu je prenočišče, zjutraj pa ga je pospremila do roba gozda. Ob slovesu mu je dejala, da če se bo kdaj znašel v stiski, naj se ne mudi oglasiti pri njej, saj poseduje določena znanja, ki znajo pomagati v vsakem položaju.

Gašper je potrkal na vrata in dobesedno čakal na trnih, saj se je čez ozko potko tekom let razraslo bodičevje. Ni vedel, ali je starka sploh še med živimi, toda odgovor je dobil že čez nekaj trenutkov. Vrata so se škripaje odprla, ven pa je pomolil koščen obraz, ki ga je vodil kljukast nos, na katerem je ždela mati vseh bradavic. Stare oči so nekajkrat pomežiknile, nato pa so se oglasila usta: »Gašper? Gašper, si to res ti? Moj slavček tiste oblačne noči?«

»Da, jaz sem,« je odvrnil pevec. »Kako ste me takoj prepoznali? Videli ste me samo kot otroka. Ste uporabili tista svoja določena znanja?«

»Ne, tepček,« se je zasmejala starka. »Materino znamenje, ki se ti razteza čez pol levega lica, te je izdalo. Stopi no v hišo.«

Starka je na ognjišču pristavila vodo za čaj in ga pobarala: »Kaj te je po petnajstih letih prineslo k meni? Mislila sem, da te ne bom več videla. Joj, revček, šele sedaj sem opazila krvave srage na tvojem hrbtu. Kaj se ti je pripetilo?«

Trubadur ji je najprej povedal vse o muhasti turjaški grofični, nakar ji je razložil svoj načrt, ki ga je skoval med biričevimi udarci. Ženici so se usta razlezla v rahel nasmešek.

»Dobro si se spomnil,« se je počeno zahihitala (na tem mestu bi pisec rad omenil, da pridevnik počen opisuje lastnost starkinega glasu, ki ni bil zmožen ohranjati enakomenega tona in jakosti, ter da na nikakršen način ne namiguje, da bi bila ženica pod vplivom obzorja razširjujočih zeli) in se sprehodila do police, na kateri je ždelo par starih knjig. V roke je vzela najdebelejšo, jo začela listati, si mrmrati v brk (kar je povsem legitimna izbira besed, saj so ji zgornjo ustnico poraščale redke črne dlake) in se odpravila do omare.

»Saj ne zameriš, če boš ostal brez čaja?« je rekla Gašperju. »Tale krop bom uporabila koristneje.« Z naročjem, polnim trubadurju neznanih reči, je stopila k ognjišču in v vrelo vodo začela metati raznovrsten nabor raritet (če imate v bližini kako leto starega otroka, ga prosite, da izgovori zadnje tri besede).

Čez štiri ure je bila kuha gotova. Starka je vsebino kotlička prelila v čutaro in jo ponudila Gašperju. Mladenič se ji je zahvalil in obljubil, da se vrne s poročilom o poteku stvari. V zahvalo ji je zapel pesem, ki je na Turjaku ni imel možnosti dokončati, in vzel pot pod noge. Tokrat je bila daljša, saj ni imel konja, a že naslednje jutro je, preoblečen v potujočega padarja, potrkal na turjaške duri. Pod pretvezo, da prodaja napoj, ki očisti dekliško kožo bolje kot karkoli, je bil nemudoma sprejet in Rozamunda je trmasto cepetala, dokler stari Turjačan ni odkupil cele čutare. Izpraznila jo je na dušek in nestrpno zrla v padarja, kdaj bodo učinki vidni.

Tedajci si je Gašper snel lažno brado in se zakrohotal. »Se me spomnite, grofična? Želeli ste biti največja lepotica daleč naokoli. Zdaj vam bo želja izpolnjena!« Stekel je proti vratom, ne da bi čakal na odgovor, in se pognal v dolino. Tekel je do roba gozdička, kjer se je lagodno zleknil pod hrast in hahljaje opazoval potek dogodkov.

Kriki in krčevito zvijanje princese, ki se je naenkrat počutila preveliko za svojo kožo, so mu bili prihranjeni, saj so jih videli le prisotni v veliki sobani gradu. A ni bilo treba dolgo čakati, da se je predstava preselila na plano. Najprej je popustila streha na sredi gradu. Skozi luknjo je pogledala Rozamundina glava in begala z očmi sem ter tja, saj še vedno ni dojela, kaj se godi z njo. Kmalu je skozi streho molela že polovica grofične, a še vedno ni prenehala rasti. Zgroženi dvorjani so v paniki bežali od gradu in se zaletavali s preplašenimi konji, ki so prav tako želeli čimprej stran od nevarnosti. Navkljub gargantovskim razsežnostim, ki jih je doseglo grofičino telo, je vseeno ohranilo mile, deviške poteze. In, jasno, povsem gladko in čisto kožo, saj je bila to ena od učinkovin zvarka. A tkivo ni več dohajalo pospešene rasti. Koža je začela pokati in skozi reže je pričela počasi brizgati topla kri. Skozi grlo se je prikobalil še zadnji, oglušujoč krik, nato pa je manekensko telo razneslo v dežju krvi, sluzi in razcefranega mesa.

Gašper si je odmaknil roko izpred obraza in s sebe otresel ostanke lepotnega neurja. »Pa si bila največja lepotica,« je veselo dejal. »Resda le za nekaj trenutkov, a dvomim, da bo kdaj prišla še kakšna večja od tebe.« V mislih je začel sestavljati novo pesem in se požvižgovaje odpravil proč od ruševin nekdaj mogočnega gradu.