»Valdungus, Chetimarusov sin? Valdungus, Chetimarusov sin?« je med vegastimi šotori in tabornimi ognji vijugal poštar.
»Kaj se pa dereš kot jesihar?« ga je osorno nadrl stražar.
»Prinašam paket za Valdungusa, Chetimarusovega sina. Veste, kje bi ga našel?«
»Kako si rekel, Valdungusa?« je hripavo zamomljal možakar. »Nimam pojma, prvič slišim. Trenutek, prosim.« Obrnil se je proti središču tabora in zavpil: »Iztok! Iztok!«
K čakajoči dvojici je prikrevsal igorjast možicelj v raševini in z golo lobanjo ter ju s škilavim pogledom premotril naenkrat, čeprav sta stala dva metra vsaksebi.
»Daj no, Iztok, mar moraš to lobanjo res povsod nositi s sabo?« se je vanj nejevoljno obregnil stražar, za katerega bomo kmalu izvedeli, da mu je ime Jaroželod.
»Zaboga, Jaroželod (Kaj sem vam rekel, a? op.a.), te še vedno tako moti? Saj je samo kost,« je zagodrnjal sključenec, stlačil lobanjo v malho, ki mu je visela čez ramena, in se živčno pogladil po pramenu mastnih las, ki so mu v šopih poganjali po glavi. »Reci, čemu si me klical od kotla. Ravno sem si hotel naložiti obare, ko …«
»Tale tukaj pravi, da ima paket za nekega Vagabundusa,« je Jaroželod s kopjem pokazal na poštarja.
»Valdungusa,« ga je ta brž popravil.
»Hmmm.« Iztok se je popraskal po glavi. »Med kuharji je nek Mundungus, čokat rdečelasec, ki se je v naše kraje pritepel iz Britanije. Bojda ima krepko lepljive prste.«
»Ne bo pravi,« je odkimal poštar. »Ta Valdungus naj bi bil neka visoka živina tu v tem vašem taboru.«
»Potem pa najbolje, da te Iztok odpelje v poveljniški šotor, pa ti bodo tam povedali, komu je namenjen. Če seveda naslovnik ni že padel. V preteklih dveh tednih smo imeli kar nekaj žrtev. Pogani so žilavi. Bi mislil, da bodo stisnili rep med noge, ko je naš vojvoda Valjhun odrezal roke, nos in ušesa tistemu upornemu Drohu ter ostalim puntarjem in jim zdrobil stegna.«
Poštar je ob teh besedah prebledel in glasno požrl slino.
»Ne skrbi,« ga je pomiril Iztok. »To počnemo samo s pogani. Če veruješ v Jezusa, se nimaš česa bati. Pridi.«
Paketonoša mu je počasi sledil in ko je bil prepričan, da ga nihče ne opazuje, si je snel Radigostov amulet, ki mu je visel okoli vratu, in ga skril v žep.

***

»Manj strašna noč je v črni zemlji, kot so pod svetlim soncem sužni dnevi … Hmmm … Nekaj še manjka, na vodi čutim, da bi bilo za govor dobro kresniti kak jambski enajsterec, pa mi manjkata dva zloga. Kaj bi lahko naredil z zemljo? V črni zemlji spodaj? V humusu prečrnem?«
Črtomir je koračil po svoji sobi in krožil okoli lesene mize, na kateri je ležal načrt Ajdovskega gradca z okolico. Ob vratih sta negotovo stala njegova pribočnika Radovan in Frenk (Vem, da Frenk ni ravno staroslovansko ime, a sem do zdaj porabil že vsa slovanska imena, omenjena v wikipedijinem članku o knjigi Pod svobodnim soncem, bukve pa se mi ne da iskati. Pravzaprav je v tistem članku omenjen še nek Rado, a uporaba Rada namesto Frenka bi vnesla nepotreben komični element, ko bi se na vsak Črtomirjev klic »Rado« obrnila oba častnika. op. a.) in ga zaskrbljeno opazovala.
»Kaj mi je storiti? Krščanska vojska tistega pogrkuna Valjhuna mi ždi pred obzidjem, naše vrste so zdesetkane, ženska mi sporoča, da me čaka pod slapom, kot bi imel čas misliti na njeno gladko in voljno telo, po katerem pršijo vodne kapljice, da jo obdaja nežna mavrica, ko se gladi po jedrih prsih in ji roka zdrsne …«
»Kreh, kreh,« se je oglasilo od levega podboja vrat.
Radovanov nevsiljiv kašelj je prebudil Črtomirja iz zasanjanosti, da se je zdrznil in nadaljeval: »… obenem pa ne najdem pravih besed za bodrilni govor pred odločilno bitko. Zmanjkuje nam živeža in prav dolgo ne bomo več zdržali.«
»Črtomir, če smem zmotiti,« se je znova oglasilo od vrat. Tokrat iz bližine desnega podboja. Bil je Frenk.
»Reci,« je z v usodo vdanim glasom dejal Črtomir.
»Se spomniš Prismuknjenega Bramorja, na pol blaznega starca, ki trdi, da njegov rod izhaja izpred skoraj treh tisočnij let, ko naj bi se prek nekdanje Emone raztezalo ogromno barje? Pravi, da je vešč starodavne magije in da lahko iz zemlje obudi velikane, ki so nekdaj prebivali tukaj.«
»Velikane?«
»Ja, velikane. Saj veš, ajde, po katerih je ime dobil ta branik.«
»Prvič slišim. Sveto sem bil prepričan, da je kraj dobil ime po ajdi. Lepa reč. Ampak ravno zadnjič, ko nisem mogel spati, sem spisal pesem o njej. Sicer je malce enolična, a vseeno. Poslušajta. Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori, že ajda zori, že ajda zori. Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori, že ajda zori prav zares.«
»No, ja, ni ne vem kaj,« je bil iskren Radovan. »Mogoče bi dopisal še kako kitico, kako jo neka ženska žanje tri dni in ima zaradi tega vse žuljave roke.«
»Zanimivo,« je odvrnil Črtomir. »Kaj pa meniš ti, Frenk?«
»Se strinjam z Radovanom, da ni kaj prida« se je oglasil še Frenk, tokrat od levega podboja, saj je medtem zamenjal mesto s kolegom. »Vendar sam ne bi nadaljeval te pesmi, temveč bi podobo zrele ajde uporabil raje na drug način. Kaj pravita, če bi bila ajda metafora za prijateljstvo, ki ga ne moreta uničiti ne ogenj ne voda in tako znova in znova cveti, ne glede na neprilike zunanjega sveta?«
»Pretenciozno sranje,« sta v en glas odvrnila Črtomir in Radovan.
»Raje povej, kaj je s tem Bramorjem,« je nadaljeval Črtomir sam, »da se izognemo še večji zastranitvi in potencialni tožbi zaradi kršitve avtorskih pravic. Nikoli ne moreš biti prepričan, da si besedilo parafraziral dovolj, da ne gre za krajo.« (Zakaj pa misliš, da dobesedno navajam le besedila, ki so v javni domeni, ti malikovalska glavca? op. a.)
»No,« je začel Frenk, ki se je za hip ozrl po sobi in iskal vir glasu v oklepaju, »Prismuknjeni Bramor naj bi poznal starodavne skrivnosti naravne magije, ki izvirajo še iz halštata.«
»Na zdravje,« je bil nepoučeno vljuden Črtomir.
»Temačne uroke časov, preden so nebo nad nami poselili Svarog, Perun, Stribog in preostali,« se ni dal motiti Frenk. »Kletve pradavnih sil, božanstev Bliska in Groma, ki življenje jemljeta in ga poklanjata. Pravi, da lahko s človeško žrtvijo oživimo ajde, ki ležijo natanko pod nami. Pomisli, Črtomir, tile bavarski vazalčki se bodo razbežali kot preplašene podgane, ko bodo nadnje planili petnajst čevljev visoki nasprotniki.«
»Toda mar ne bo španovija z ajdi enako izdajstvo bogov naših očetov, kot bi bilo sprejetje tega novega rimskega boga?«
»Ne, ker bi se povezali z božanstvi, ki so bila tu, preden so naši bogovi prišli z nami izza Karpatov, ko so se naši predniki naučili plavati.«
»O, ja, plavati, to pa to. Moj prapradedek se je v tisti ruski reki tako prezebel, da se do smrti ni znebil revme,« se je zdelo Radovanu, da se mora vključiti v pogovor, da ne bi kdo pozabil nanj.
»Prav,« se je odločil Črtomir. »Pripelji mi tega čudaškega starca. A bolje zate, da res zna coprati, in bolje zanj, da me ne bo postavil pred kako težko odločitev in bi moral žrtvovati kaj, kar resnično ljubim.«

***

Ob zadnjih človečkovih besedah je po marmornati dvorani završalo od krohota, pa čeprav bolj enostransko. Radigost je tresnil z maseljcem piva ob trikotno mizo in ga na dušek izpil. Svarog si je brisal solze z obraza, dočim je Perun z vso silo lopnil Striboga po hrbtu in se zarežal: »Je pa za štose, tale, kaj?«
Drugi stranici mize sta bili tišji. Na eni sta v oblazinjenih naslanjačih ždela zverižena starčka, ki so jima kljub krhkosti teles v očeh pobliskavali radoživi bliski. Smejala sta se tiho in hripavo, a vseeno na nek način gromovito.
Na tretji stranici je vzravnano in dostojanstveno sedel postaven mož, ki se mu je obraz neprestano prelival iz podobe tridesetletnika v lice krepkega dolgobradega starca in nazaj, nad njim pa je v zraku negibno lebdel bel golob. »Malo več resnosti, prosim,« je dejal z glasom, ki je obenem božal in ukazoval. »Imam še eno figuro.«
Ko je zamahnil nad stekleno kroglo sredi mize, da se je podoba poveljniške sobane zameglila in se je na njenem mestu prikazala devica na otočku sredi jezera, je Perun zašepetal Svarogu: »Zakaj stalno govori v ednini, če so pa trije?«