Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja. Čista poezija, tale otoček, je ležeče razmišljala Bogomila (Kajti, da, bila je ona, o, bistri bralec. op. a.) in se nastavljala gorki sončavi. Spreletel jo je občutek, da jo nekdo opazuje, a se je le zdrznila in se prekobalila na bok.
Iz kamnitega svetišča boginje Žive je stopil Staroslav, dekletov oče, in se nejevoljno namrgodil, ko jo je ugledal poležavati.
»Kaj pomeni to poležavanje, hči moja? Pa čeprav samo odpiram in zaklepam vežo, je to naporno opravilo in spodobilo bi se, da pomagaš svojemu staremu očetu.«
»Dajte no, oče, komaj petintrideset let vam je. Ne poskusite mi vzbujati krivde. Sploh sem vam pa povedala, da moja duša ni več Živina, temveč Jezusova.«
»Ne spet s tem, hči, moje staro srce se lomi ob tvojih bogokletnih besedah.«
»Komu pa bom dala dušo, če ne njemu. On mi je odgovoril na molitve in me je odrešil opeklin in slepote, ko mi je nedolžnost vnela oči in lica in sem se v mukah metala v mrzlo biserno vodo tega jezera, da mi je ohladila bolečine. Kje je bila tedaj Živa, vas vprašam, oče.« Togotno je vstala.
»Veš, kaj, smrklja, dokler boš živela pod mojo streho, boš molila k mojim bogovom. Če ti kaj ni prav, pa pojdi,« se je razhudil Staroslav in ji požugal z nagubanim prstom, kajti na pogled je bil star vsaj sedemdeset let. (Kar potrjuje mojo zmago pri stavi, ki sva jo sklenila z Nejcem Gazvodo in v kateri sem trdil, da nomen est omen drži. Plačaj pivo, stari. op. a.)
»Prav, pa grem,« je zacepetala in se ozrla po vodni gladini, ki se je raztezala vse okoli osredka. (Ha, še en nomen est omen. op. a.) Po njej se je prikladno bližal čoln, ki je minuto kasneje že pristal ob bregu. »Vas pa še nisem videla tukaj,« je ogovorila čolnarja. »Ste novi? Kje je pa Borut?« (Medtem sem na internetu našel seznam staroslovanskih imen. op. a.)
»Borut? Khmmm. Borut je … Borut je … zbolel za jetiko. Preveč se je družil s predstavniki moderne.« so se lomile besede neznancu v kapuci.
A Bogomila je bila preveč jezna na očeta, da bi posvečala pozornost izrečenemu. »Kako vam je pa ime?« ga je vprašala, ko je vstopala v čolnič.
»Ammm, Josip Murn,« je bilo prvo, kar je v navalu paničnega navdiha izustil čolnar.
»Murn, kako lepo. Mar tudi pojete kot muren?« je vzhičeno vprašala, ko je plovilo odrinilo od otoka proti obali. »Znate kakšno pesem?«
»Samo eno o ajdi.«
»Eh, te pa ne bi poslušala. Veste, vse pesmi o ajdi so preveč enolične ali preveč pretenciozne.«
»Nič ne de. Bi pogledala v tole ogledalce?«
»Nečimrnost je naglavni greh, tako da ne vem, če smem. Veste, sem še nova v krščanski veri, pa se poskušam strogo držati postave.« je zvenel krepostni odgovor.
»Eh, saj ne boš ogledovala svojega napuha, tale mozolj na čelu bi si lahko stisnila.«
»Kje imam mozolj?« je zavpila v iskreni najstniškosti in mu iztrgala zrcalce iz rok. Ko je vanj uperila svoj pogled, je začutila, da postaja vse lažja in da jo skrivnostna sila vleče v ogledalo. S tihim plonkm jo je posrkalo v zrcalo, ki se je zakotalilo po tleh čolna. Domnevni Josip Murn ga je pobral in z nasmeškom spravil za ogrinjalo. Nato se je spremenil v krokarja in poletel, čoln pa pustil sredi jezera.

***

Valjhun, sin Kajtimara, je bil od dolgega bitja krvavega boja za krščansko vero precej utrujen. Na pol zleknjen je ždel v svojem šotoru, kjer ga je obiskal Gorazd, znanec iz mladih dni, ki se je ravnokar vrnil s še daljšega potovanja po daljnih deželah.
»Kam vse te je zanesla pot, phijatelj?« je pristno koroško pogrknil Valjhun, akoravno tedajšnje narečje ni bilo tako pojoče kot današnje. (To je tudi edino pogrkovanje, ki ga bom zapisal, saj pisanje h-jev namesto r-jev otežuje branje. Zato bi vas na tem mestu prosil, da si predstavljate, da pogrkuje še naprej. Hvala. op. a.)
»Bil sem v Jeruzalemu, v sveti deželi,« je jel razlagati Gorazd.
»In kako je bilo?«
»V redu. Veš, kaj je najbolj zabavno v sveti deželi?«
»Kaj?«
»Drobne razlike. Reči tam so skoraj iste kot pri nas, samo kanček drugačne so.«
»Kot na primer?«
»To, da je gospodov dan pri nas na nedeljo, pri njih pa na soboto. In rečejo ji sabat, ne sobota. Pa recimo to, da jedo jagnjetino z nekvašenim kruhom.«
»O, fuj.«
»In veš, kako v Jeruzalemu rečejo svinjski krači?«
»Prašič krašom?«
»Ne.«
»Kako pa?«
»Nič, ker judje ne jedo svinjine.«
Oh, kako sta se smejala. Brisala sta si solze iz oči (vsak svojih) in se tolkla po ramenih (drug drugega). Kar naenkrat pa je Valjhun uščipnil Gorazda v lice in mu razmršil lase. Gorazd je začudeno obstal in se zmedeno zazrl v prijatelja.
»Oh, oprosti,« je ta zaznal njegovo neubesedeno vprašanje. »Se spomniš rimskega cesarja Konstantina, ki se mu je v sanjah prikazal goreč križ z besedami V tem znamenju boš zmagal?«
»Seveda, mar misliš, da sem vso pamet pustil na tujem?« se je Gorazdu zdelo zamalo. »In potem je porazil barbare. Ampak kaj ima to zveze s tem babičastim vedenjem?«
»Zadnje dni sanjam zvezdo repatico, ki drvi preko neba in vzklika: Samo za lička vas uščipnem in laske vam razkuštram, več pa ne slišim, ker že izgine iz dogleda in dosluha. Kaj, če je to repatica, ki je bila navzoča ob Gospodovem rojstvu? Raje izpolnim ukaz, čeprav ga niti sam ne razumem najbolje.«
Preden je lahko nadaljeval, je v šotor pokukala Iztokova gola lobanja, za njo pa še njen lastnik, ki mu je sledil poštar.
»Iztok, kaj sem ti ukazal glede te lobanje?«
»Naj jo puščam v svojem šotoru, če pa jo že moram vlačiti s sabo, pa naj jo imam v malhi, sicer mi jo boste lastnoročno zabili tja, kjer hrbet izgubi dostojno ime, šefe.«
»Kolikokrat?«
»Vsak dan vsaj petkrat, šefe.«
»In zakaj me ne ubogaš?«
»Ker je edini spomin na mojega pokojnega očeta, šefe.«
»Očetovo lobanjo nosiš naokoli, namesto da bi jo dal v posvečeno zemljo k počitku?« se je zgrozil Gorazd.
»Očetova je toliko, da jo je naokoli nosil on, preden mi jo je zapustil. Prvotno je pripadala nekemu poganu, ki ga je pobil oče. Sploh pa nisem prišel sem zaradi lobanje, šefe. Tale tu ima paket za nekega Valdungusa, Chetimarusovega sina. Pravi, da naj bi to bil eden naših poveljnikov. Ga poznate?«
»Valdungus?« se je nasmehnil Gorazd. »Tega imena pa nisem slišal, kar sva gulila šolsko klop pri patru Virgiliju.«
»Uh, kakšne sva znala ušpičiti,« je nasmešek preskočil tudi na Valjhunov obraz. Obrnil se je k zmedenemu poštarju. »Jaz sem Valdungus, Chetimarusov sin. Gre za latinsko obliko mojega imena, ki pa je, roko na srce, ne uporabljam prav pogosto.«
»Me veseli, da je stvar rešena, gospod Valdungus,« se je zadovoljno oglasil poštar. »Tukajle podpišite, pa en osebni dokument bom potreboval.«
»Seveda, izvoli,« je Valjhun paketonoscu pomolil osebno izkaznico. »Kako ti je pa ime?« ga je vprašal s pozornostjo do malega človeka, s katero se diči krščanska gospoda, za razliko od poganov, ki jim je malo mar za druge, da le lahko vanje zabadajo svoje meče in kopja.
»Samo, gospod,« se je glasil prijazen odgovor, ki se je kaj kmalu prelil v uradniško strogost. »Oprostite, gospod, ampak s tem dokumentom vam žal ne morem izročiti paketa, saj je na njem navedeno drugo ime kot na pošiljki.«
»Oh, ne bodi picajzlast,« je rahlo razsrjen rekel Valjhun. »Saj je isto. Valdungus, Valjhun. Chetimarus, Kajtimar. Iran, Perzija.«
»Oh, še zelo mi je mar, gospod. Zelo mi je žal, a poštarski kodeks časti mi prepoveduje oddati pošiljko, če naslovnik ne izkaže svoje istovetnosti.«
»Zdaj me pa po malem že zapušča potrpljenje,« se je zlagal Valjhun, kajti besedice malo v potrpljenju, ki se je odpravljalo proč, ni bilo. »Iztok, skoči po našega duhovna, da mu pred Bogom priseže, da sem jaz Valdungus, Chetimarusov sin. Še prej pa stopi k meni.«
Iztok ga je ubogal in preden je zmedeno zapustil šotor, se je zgodilo še nekaj ščipanja lic in kuštranja las.

***

»… in tako bomo ajde obudili z, ahihihi, krvno žrtvijo krščanske device,« je končal svojo izčrpno razlago Prismuknjeni Bramor. Bleda koža je izdajala, da sončna luč ni njegova stalna spremljevalka, vonj pa, da tudi ljudje niso. Ali pa se druži samo z nahodnimi. Črtomir ga je poslušal z drugega konca sobe in kimal, naposled pa vprašal.
»In kje bomo v obleganem braniku našli krščansko devico, blazni starec?«
»Oh, Črt, saj ti lahko rečem Črt, kajne, ahihihi,« se je piskajoče zarežal, »računal sem, da te bo moj načrt prevzel in sem si dovolil sam poskrbeti za to sestavino.« Z okna se je oglasilo krakanje. »Ahihihi, in mislim, da je sestavina ravnokar prispela. Skoči noter, Ocufani Perjatež.«
»Ocufani Perjatež?« je dejal Frenk in segel po meču, a ga še ni izvlekel.
»Ne skrbi, mladec, ahihihi, samo moj sodelavec je.«
Trojica je odprtih ust opazovala, kako je skozi okno priletel krokar, se spremenil v moža, ki mu očitno res ni bilo ime Josip Murn, in Bramorju izročil nekakšno zrcalce. Nato se je znova spremenil v črnega ptiča in odletel v temno noč.
»Sonce,« je šepnil coprnik.
»Kaj je bilo to?« je zanimalo Radovana.
»Star mostiščarski urok, ki vrne besede tistim, ki obstanejo brez njih.«
»Ne to,« je vskočil Črtomir, »ta ptič, ki kožo menja. Oziroma perje.«
»Saj sem povedal, da je moj sodelavec. Gremo, časa nimamo na pretek, ahihihi. Frenk, prižgi svečo, Radovan, zariši na tla morsko taco, Črt, poljubi zrcalo.«
Starčev glas je na vse deloval hipnotično, da so se urno lotili dela. Ko je Črtomir odmaknil ustnice od zarošenega ogledalca, se je še pred koncem odstavka s komaj slišnim zvokom ob njem pojavila Bogomila.
»Ti?«
»Ti!«
V rokah starca, ki je med poblaznelim smehom hripaje žebral uroke v davno pozabljenem jeziku, je poblisnilo hladno jeklo.

***

»Iztok, lobanja!« je zarohnel Valjhun, ko se je le-ta vrnil z duhovnom. Zgrbljenec jo je godrnjaje spravil v malho. »No, pater,« je nadaljeval poveljnik, povejte Samotu tule, kako mi je ime.«
»Valjuhn, sin Kajtimara.«
»Tako, kot piše na moji osebni izkaznici. Kajne? Kako mi je pa ime po latinsko?«
»Valdungus, Chetimarusov sin,« je odvrnil menih, ki mu za razliko od brezoblačnega neba zunaj ni bilo nič jasno.
Poštar je zadovoljno pokimal, ko ga je skupaj s paketom pod seboj pokopal balvan, ki je prifrčal z neba.

***

»Kakšna mora me je tlačila, Oti,« je zagolčal velikan, ko je vstajal, opirajoč se na roke. »Sanjalo se mi je, da so mi ljudje ukradli rebro in ga izobesili pod strop nekakšnega svetišča.«
»Kaj si pa šel spat s polnim želodcem,« je z glasom, ki je nevajenemu človeškemu ušesu zvenel kot bobnenje razpenjenega vodotoka, odvrnil drugi ajd. Ozrl se je naokoli. »O, poglej ga, Prismuknjeni Bramor. Kako si, stari smrduh? Si le našel eliksir življenja? Povej, kateri so bolj okusni. Tile za obzidjem ali oni v šotorih? Od lakote se mi kar megli.«

***

»Šah!« se je v marmorni dvorani gromko zadrl sključeni starec.
»Mat!« ga je z bliskom v očeh dopolnil njegov tovariš.