Počasi sem pretegnil sklepe. Nekajkrat sem iztegnil roko, da je kri hitreje stekla po žilah, in si pomel oči. V duplinah okoli moje so se spolzki obrisi počasi postavljali na noge, stene in tla pa so bila polni sluzi, ki smo si jo otirali s teles.

Prebujati se začnemo v začetku decembra. Kot dobro naoljene ure začutimo, da prihaja naš čas. Da je tukaj trenutek, ko se izvijemo iz svojih zapredkov, v katerih prespimo dobršen del leta, in da krmežljavo zamežikamo v zatohlo votlinje, ki mu pravimo dom. Pod zemljo začne vršati. Naše domovanje so prostrane votline pod severnim tečajem, kjer bivamo skriti pred vsiljivimi pogledi človeštva. Na površje se odpravljamo v treh valovih. Prvi val nastopi v začetku decembra, medtem ko se druga dva zvrstita v razmiku tedna dni ob koncu meseca. Otovorjeni z živopisanimi zavoji prinašamo darove in radost vsem ljudem. Najnovejše in najmodernejše napravice in igračke, ki lepšajo in lajšajo življenja. Mi smo obdarovalci.

Ko sem se dodobra pretegnil, sem si nadel plašč in se počasi odpravil proti izhodu. Ob prevzemu daril sem z očmi ošinil obdarovalca pred mano. Najina pogleda sta se za hip srečala in si v tistem bežnem trenutku brez besed zaželela srečo. Jaz jo bom potreboval več, saj nisem pol tako krepak kot on, vendar ne dvomim, da mi bo uspelo.

Nihče ne ve točno, od kje smo prišli. Niti mi sami. Preprosto znašli smo se tukaj. Smo potomci božanstev, spodleteli poizkus nezemeljskih civilizacij ali nas je v obstoj priklicalo množično verovanje ljudi? Tega ne ve nihče. Lastnih pisnih virov nimamo, saj jih ne potrebujemo. V svojih genih nosimo edine podatke, ki jih zares potrebujemo. Vsa naša bit se skriva v preprostem gonilu, ki nam daje življenje, a nam ga obenem še lažje vzame. Vsako leto mora vsak od nas obdarovati vsaj eno osebo, sicer umre. Tako je zagotovljeno dovoljšne število obdarovalcev, da se ne bi spozabili in mesec budnosti preživeli drugače kot z raznašanjem daril.

V zraku je bilo čutiti napetost drugačne vrste, kakršna nas je prevevala nekdaj. Včasih smo se med odhodom šalili in glasno bodrili, zdaj pa smo bolj vsak zase potihem smukali skozi prehod. Kdo bi si mislil, da se bo usoda tako kruto poigrala z nami.

Obdarovani morajo biti vsi ljudje. Ko obdarovalec pokloni darilo neki osebi, te osebe ne more obdarovati nihče drug. To je bila varovalka, zapisana v naše gene, da ne bi obiskali le ljudi, do katerih vodijo udobne poti in jim namenili vsa darila, temveč resnično vse človeštvo. Ta na videz poštena ureditev se je sesedla sama vase pred tremi desetletji, ko je zemljo zajela nova svetovna vojna. Sprte strani niso varčevale z orožjem in uničevalnimi sredstvi in bleščeča civilizacija se je sesedla v smodeč kupček pepela, človeštvo pa je bilo zdesetkano. Osamele skupinice ljudi so se naseljevale, kjer so našle zaplate rodovitne zemlje ali pa skladišča hrane, ki so jo odnesla bolje kot prebivalci. A drastično zmanjšanje zemeljske populacije je prineslo težavo za obdarovalce. Kar naenkrat nas je bilo več kot ljudi in razdajanje daril se je sprevrglo v neusmiljen boj za obstanek.

V prvem in drugem poskusu mi ni uspelo obdarovati nikogar … Na silvestrsko noč sem stal na robu puste kamnite planjave. Tesno prižet ob okrušen balvan sem od daleč opazoval, kako so se trije obdarovalci  sunkovito pognali k vegasti kolibi, ki je kljubovaje stala ob drobni krpi njive. Čas se je počasi iztekal in kdor je hotel živeti vsaj še eno leto, je imel le še slabe pol ure, da najde svojega obdarovanca. V bledi bleščavi pojemajoče lune se niso več trudili s človeškimi krinkami, ki smo si jih nadevali, da naša, za ljudi grozljiva obličja ne bi plašila naključnih nespečnežev, ki bi nas uzrli kot begave sence. Dolge okončine s poudarjenimi sklepi so se v boju za obstanek besno prepletale, ko so se njihovi lastniki odrivali, da bi prvi prišli do koče. Najmočnejši je s silovito brco v obraz onesposobil enega od nasprotnikov, ki se je ječe zvil po kamnitih tleh in si tiščal roko k nosnicam, iz katerih je mezela kri. Podoben manever je hotel poizkusiti še na drugem, a se mu je ta okretno izmaknil, da je prvi izgubil ravnotežje in tudi sam omahnil po tleh. S kri ledenečim krikom je opazoval, kako je edini še stoječi obdarovalec gibko skočil skozi razbito okno. Čez nekaj trenutkov je v hiši nekaj brljavo poblisnilo. Premagana obdarovalca sta tako kot jaz vedela, kaj to pomeni.

Ko obdarovalec razda vsa svoja darila, se razblini in se znova utelesi v svoji duplini, globoko pod zemeljskim površjem. Znajde se v zapredku, v katerem prespi enajst mesecev, ko bo med ljudi znova ponesel veselje in radost.

Prihuljen ob skalo sem počakal, da sta preostala dva stekla proč v brezglavem iskanju novega obdarovanca, nato pa sem se še sam odpravil proti koči. Ogledoval sem si jo namreč že več dni in opazil podrobnost, ki bi znala pomeniti razliko med obstojem in smrtjo. Splazil sem se v hišo in jo zagledal. Na postelji v kotu je nemirno spala bleda ženska. Obris telesa pod odejo je bil nesorazmerno okrogel v primerjavi z njenim upadlim obrazom.
Zdaj sem tudi sam odvrgel človeško krinko in stopil do nje. Levo dlan sem ji položil na usta, da ne bi kričala in se premetavala, ter z nje potegnil odejo in ji raztrgal obleko. Iztegnil sem desni kazalec z ostrim krempljem na koncu in zarezal prek njenega nabreklega trebuha. Topla kri, ki je obarvala robove rane, se je na mrzlem zraku spreminjala v paro. Ko je bila zareza dovolj široka, sem previdno segel vanjo in iz mesnate zibke izvlekel otroka. Prijel sem ga za drobni nožici, lepljivi od maternične tekočine, ter s kremplji leve roke preščipnil popkovino. Napeto sem zadržal dih in čakal, da dete vdihne zrak in zajoka. A to se ni zgodilo. Okorno sem ga tlesknil po zadnjici, da mu je eden od mojih krempljev na njej pustil plitvo zarezo, vendar se s tem nisem kaj prida ubadal. Vse misli so bile usmerjene v eno samo željo. Zadihaj. Zadihaj. Zadihaj! In kot bi me nekje nekdo uslišal, je dojenček krčevito vdihnil zrak in zajokal. Z glasnim olajšanjem sem ga položil v naročje bledi materi. Obdajal jo je temno rdečkast obris, saj se krvavitev iz odprtega trebuha ni ustavila in se je zdelo, kot da je umazana rjuha pod njo vzcvetela kot makovo polje. Dete se je skoraj skobalilo iz nezavestnih rok, a sem ga z urno kretnjo zadržal. S prosto roko sem si segel pod plašč in na plano potegnil ličen zavoj prevezan s pentljo. V njem se je skrivala napredna tehnološka igrača, ki je v tem razrušenem svetu  imela samo en smoter. Ne zabavati otroka, ki se mu je tako kot materi vse bolj mrzlila sapa in pojemal utrip, temveč meni podariti še eno leto življenja.
Darilo sem odložil ob posteljo in nevajeno pogladil otroka po obrazu. Če se bom naslednje leto vrnil na isto mesto, njiju brez dvoma ne bo več tu. Skozi svetlobo, ki me je oblila, sem videl še ročice, ki so se stegovale k otrplemu materinemu obrazu, nato pa začutil, kako tonem v spanec.