Ogromna postava stoji na vrhu kranjskega nebotičnika, za njenim hrbtom pa sveti polna luna, ki se je skoraj ne opazi. Čez nebo se kot napohane ovčice vlečejo osamljeni oblaki. Naenkrat temno noč prereže močan klic: “Maaaaaaaaaaast!”

On je močen, on je možat,
on je borec za taramtaramtarat.
Fijufiju ogromen kakor mrož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

v epizodi Napad shujševalnih kur, 1. del

Petkov večer se je že krepko prevesil v soboto in ura se je bližala četrti, ko se je Strijamož odločil, da bo prijateljem pokazal svoje akrobatske spretnosti. Resda pijan kot prostovoljna gasilska četa, mogoče pa prav zato, je brez strahu stopil na rob police na terasi Starega poštarja  ter poskušal narediti lastovko. Jože je dregnil Simona med rebra in mu ravno hotel pripomniti, da ga Strijamoževa lastovka bolj spominja na opotekajočega doda kot selivko s škarjastim repom, ko jim je junak naših prigod izginil izpred oči. Vsi štirje so planili k ograji ter poskušali izostriti zamegljen pogled na padajočo gmoto, ki bi v kakem drugem času in ob kakem poševnejšem stolpu kakemu bradaču najverjetneje utrnila kako drugačno idejo o pospeških, in ugibali, če bo oponašanju lastovke sledilo oponašanje skata.

»To je pa čudno,« je zamrmral Boštjan. »Zdi se mi, da bi zaradi Dopplerjevega efekta morala frekvenca njegovega kričanja konstantno pojemati, pa v resnici niha.«

»Piflar!« se je obenj obregnil Jože ter s pogledom končno natančno zadel tla na mesto, kamor jih je pred nekaj trenutki zadel Strijamož. »Hej, pa se res ni razpalačinkil! A ga vidite?«

*Strijamooooo-oooo-oooooo-oooooo-oooož*

Strijamož te debate ni slišal, saj je bil preveč zaposlen z odbijanjem od tal, zahvaljujoč obširnosti in elastičnosti svojega vampa. Potencialna energija je počasi izgubila svoj moment (avtor pa srednješolski učbenik za fiziko, zaradi česar se opravičuje, ker je to zadnja fizikalna referenca v tej epizodi) in Strijamož ni več spominjal na Duenasovo žogo. Okorno se je pobral, si s trikoja ometel drobce asfalta in jo sklenil mahniti proti svojemu skrivnemu domovanju – Špehšpilji.

Komaj je napravil nekaj korakov, že mu je boleč nos pripomnil, da je naletel na neznano prepreko. Pomel si je krvavo podplute oči in zgroženo zabolščal v skrivnostno ogrado, ki se je neznano kdaj razbohotila prek Mojstrovega trga. Na prvi pogled je bilo videti, kot da gre za gradbišče, a ker je bil trg na novo tlakovan pred manj kot letom, je Strijamož takoj zavohal zaroto. »Tlakovci so še brezhibni, saj so skoraj novi,« si je rekel. »Najbolje, da se kar sam prepričam. Nekaj gnilega je v mestu kranjskem!« S tem povsem neumestnim in za povrh nenatančnim citatom iz Hamleta se je naslonil na eno od pregradnih sten, ki je pod močnejšimi sogovornikovimi argumenti popustila in se z glasnim pokom vdala.

*Strijamooooo-oooo-oooooo-oooooo-oooož*

Sredi ograde je zeval predor, ki je vodil neznano kam, okoli njega pa je bilo sem ter tja zapaziti pero, ki ni pripadalo ne lastovki, ne dodu, še najmanj pa skatu, ki perja sploh nima, saj je riba. Strijamoževo izurjeno oko je takoj prepoznalo značilne rjavo-črne vzorce na perju in se skupaj s preostalim telesom zdrznilo. »Nemogoče. Tu so, moje najmodernejše naprave, ki jih mora imeti vsak superjunak, pa jih niso zaznale. Sem vedel, da jih ne bi smel kupiti na ulici pri Ferdu Pudlu, ampak pri pooblaščenem uvozniku.« Segel je v žep po baterijo in se splazil v rov.

*Strijamooooo-oooo-oooooo-oooooo-oooož*

So Strijamoževi strahovi resnični? Je možno, da v mesto le niso prispele shujševalne kure, naslovu epizode navkljub? Ali jih bo premagal in rešil vse ljubitelje krepke hrane pred strašnimi mukami, ki jih sicer čakajo? Kako se počuti polnomastni super junak, ko ga avtor tako brezsramno uporablja za promocijo svojega bloga na novi domeni? Odgovore na vsaj eno od vprašanj dobite že čez tri dni v naslednjem delu prigod Strijamoža v epizodi Napad shujševalnih kur.