Ogromna postava stoji na vrhu kranjskega nebotičnika, za njenim hrbtom pa sveti polna luna, ki se je skoraj ne opazi. Čez nebo se kot napohane ovčice vlečejo osamljeni oblaki. Naenkrat temno noč prereže močan klic: “Maaaaaaaaaast!”

On je močen, on je možat,
on je borec za taramtaramtarat.
Fijufiju ogromen kakor mrož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

v epizodi Napad shujševalnih kur, 2. del

“Mwahahahahahaha-kha-kha-khreh-khreh!” Med oboki podzemnega kurnika je odmevala mešanica destilirane zlobe in kroničnega bronhitisa. Velefinka je otresla pepel s cigare in se ozrla po svoji vojski, ki je vznemirjeno kokodakala. “Takšen je torej naš načrt. Če boste vse točno upoštevale navodila, nam Strijamož tokrat ne bo ušel. In potem je svet naš! Mwahahahahahaha-kha-kha-khreh-khreh!” Kure so navdušeno zakokodakale.

“Gara,” se je Velefinka, ko se ji je polegel kašelj, obrnila k eni izmed kur. “Saj si zamenjala tiste preperele deske na mostu, kaj?”

*Strijamooooo-oooo-oooooo-oooooo-oooož*

“Brljava baterija borno razsvetljuje rov pred pokončnim preprečevalcem (po)hujšanja,” si je v napadu aliteracije v brk mrmral Strijamož. To se mu je dogajalo vsakič, ko se je soočil z zlom. Aleksandra Makedonskega je metalo božje, Strijamoža pa aliteracija. Vseeno je imel občutek, da se mu ne godi tako slabo kot Večfedru, lokalnemu kroniku, ki je vsake toliko časa doživel napad homerskih metafor. “Oči so se mu že privadile na somrak,” je nadaljeval pogovor s svojimi brki. “Nosnice mu plapolajo kot lipicancu, saj je vonj po kurah vse močnejši. Nenadoma se mu zazdi, da je les na podzemnem mostu, čez katerega hodi, popustil, in da je stopil v praznoooooooooooo”

*Strijamooooo-oooo-oooooo-oooooo-oooož*

blip – – – blip – – – blip – – – bliip – – bliip – – bliiiiiiiip – bliiiiiiiip – bliiiiiiiip – bliiiiiiiip

“Velefinka!” se je zadrla ena izmed kur (ki pa ni bila Gara). “Radar je ponorel. Z ogromno hitrostjo se nam bliža neznan predmet. Mislim, da gre za meteor!”

*Strijamooooo-oooo-oooooo-oooooo-oooož*

“Maaaaaaaaaaaaaast!” je prestrašeno rjul zašpehani meteor, ko je padal skozi negativno vrednost atmosfere in se že videl, kako leti vse do staljenega središča zemlje, kjer bo končal kot največji ocvirek vseh časov. Skozi zaradi hitrosti priprte oči je zapazil, da se mu v daljavi bliža svetloba. “Čudno,” si je mislil, saj je bil prepričan, da se ob smrti svetloba na koncu tunela pojavi nad tabo in ne pod tabo. Resignirano je zavzdihnil in zaprl oči.

kokokoKOKOKOŠPLJOOOOOFkodaaaaaaaaaagghhh

Ko jih je znova odprl se je znašel v metežu peres in hitro pojemajočega kokodakanja. Če bi kure imele svoja Picassa in Muncha, bi ob tem prizoru najverjetneje nastali sliki z imeni Guernikoko in Kokokrik. Strijamož je kihnil in se za krajši čas onesvestil.

*Strijamooooo-oooo-oooooo-oooooo-oooož*

“Super si pogruntal tole nakano shujševalnih kur,” je Jože potrepljal Strijamoža po ramenu. “Meni kaj takega nikoli ne bi padlo na pamet. Ko sem videl tisto ogrado na Mojstrovem trgu sem mislil, da so bile zanjo krive šlampasto položene ploščice.”

“Mhmnja,” je prikimal Boštjan. “In ta tvoj genialni načrt, da se vržeš nanje zviška in jih pomendraš pod seboj.”

“Nič takega, česar ne bi storili drugi superjunaki na mojem mestu. Preprosto sem opravil svojo dolžnost, ki jo imam do prebivalcev Kranja,” je odvrnil Strijamož in obrnil meso na žaru. “Kdo bo še en piščančji zrezek?”

*Strijamooooo-oooo-oooooo-oooooo-oooož*

Strijamož je tako znova rešil svet. A kaj bo z njim čez poletje, ko ga ne boste spremljali v Zapiku? Bo znova mlatil Greenpeaceovce, ki ga bodo na plaži na vsak način hoteli zvleči v vodo? Bo zaradi svoje širine končno dobil svojo omrežno skupino? Vse to in še več lahko izveste jeseni, če bodo Zapikova božanstva zapisovalcu prigod mila. Ker pa Strijamoževe prigode spremljate v Špehšpilji, bo vse to jasno že čez pičle tri dni.