Ogromna postava stoji na vrhu kranjskega nebotičnika, za njenim hrbtom pa sveti polna luna, ki se je skoraj ne opazi. Čez nebo se kot napohane ovčice vlečejo osamljeni oblaki. Naenkrat temno noč prereže močan klic: “Maaaaaast!”

On je močen, on je možat,
on je borec za taramtaramtarat.
Fijufiju ogromen kakor mrož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

v epizodi Ni vse mast, kar je spolzko, 1. del

…šumenje … neznosno šumenje …beli šum, ki se zajeda v sive celice …bum …bum …bum …to so kroparski kovači …buuuuum …buuuuum …zakaj mi kujejo senca? …buuuuuum …

“Zeeeeeeeehhhhaaaaaaaarrrghhhh!” se je razleglo med oboki Špehšpilje. Strijamož se je sunkoma zagrabil za glavo in zaječal tako milotožno ter mukepolno, da bi se zasmilil še otroku Idija Amina in Anne Robinson. Poskusil je odpreti oči, a veke so bile težke kot najedajoči sumo borec, zato se je odločil, da prvi stik z jutrom opravi v stilu Hellen Keller, in začel tipati po postelji. Najprej splošni zamah. … ok, sam sem …nato temeljito prečesavanje pernic …nekaj mokrega … grudičastega …aha, najbrž kosmiči …spet sem pijan jedel zdravo hrano …kdaj se bom tega odvadil …v tem kontemplativnem stanju, ki bi mu ga zavidal vsak psihično močnejši, se je nekako prisilil, da je odprl oči, spoznal, da ni tipal kosmičev …ups …, začutil, kako je želodec začel oponašati mešalec betona, ki bi mirne volje lahko bil junak v Kingovem Maximum Overdrive in nemočno opazoval, kako se na pol posušena bruhica radostno objema s frišno žlahto.

*Strijamooooo-oooo-oooooo-oooooo-oooož*

“Se kdo slučajno spomni, kaj vse smo počeli včeraj?” je Strijamož pobaral kompanjone v OH skupinah, ko so sedeli v mrakobnem Podmestu in skurjeno srkali kavico.
“Ammmmmmm,” je rekel Jože.
“Hmmmmmmm,” je odvrnil Simon.
“Mmm mmm mmm mmm” je Boštjan odsotno zapel refren starega hita Crash Test Dummies.
“Se mi je zdelo,” je počasi zamrmral najdebelejši superjunak pod soncem, tako svobodnim kot ujetim v sončne celice.
Čez pol ure, osem kav, dva litra vode in štiri sadjevce so se jeziki nekako odlepili od šmirgel papirjev, ki jim poznavalci človeške anatomije pravijo nebo, in pogovor je stekel hitreje kot Ben Johnson na prepovedanih poživilih. Odločili so se, da se iz iz špelunke, ki je bila zadimljena bolj kot verižno kadilski pršut, preselijo nekam ob glavno promenadno pot skozi stari del Kranja in v miru posrkajo opoldansko pivo. Tako so se usedli pred Ptico ter iz žepov in nahrbtnikov potegnili tablice z ocenami od ena do deset, Strijamož pa za povrh še v povoščeni papir zavito žolco, ki je v njegovem osebnem obredju pasala k prvemu pivu bolj kot stara bajta študentskega doma na pijano brucko.
“Fakof,” je ponegodoval Simon. “A nej zdej še enkrat vse čez ruknem, k te morm gledat, kako to sranje žreš?”
“Mhhm mhm mhnm mhnmnm!” je odgovoril Strijamož.
“Kaj?”
“Pravim, da je že ni več,” je tokrat bolj bontonu prikladno dejal Strijamož in si obrisal mastna usta v rokav.
“UUUU!” je z velikimi tiskanimi črkami zavpil Boštjan. “Kaj pravite na tole v minici?” in dvignil tablico s številko deset.
“10,” je dvignil tablico Simon.
“10,” se je pridružil Jože.
“2,” je zadnji dvignil oceno Strijamož. “Presuha. Se mi pa zdi od nekje znana. Naročite mi še eno pivo, pridem nazaj čez deset minut”

*Strijamooooo-oooo-oooooo-oooooo-oooož*

Kam je odhitel Strijamož? Je v mimoidoči trlici morda spoznal Slokodečvo? In če da, kdo sploh je Slokadečva? Ali bo pivo še hladno, ko se bo vrnil h kolegom? Odgovor na vsaj eno od teh vprašanj najdete v drugem delu epizode Ni vse mast, kar je spolzko. Že čez 72 ur.