Ogromna postava stoji na vrhu kranjskega nebotičnika, za njenim hrbtom pa sveti polna luna, ki se je skoraj ne opazi. Čez nebo se kot napohane ovčice vlečejo osamljeni oblaki. Naenkrat temno noč prereže močan klic: “Maaaaaaaaaast!”

On je močen, on je možat,
on je borec za taramtaramtarat.
Fijufiju ogromen kakor mrož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

v epizodi Ni vse mast, kar je spolzko, 2. del

“Dejmenšeenhaaaaaaa!” se je prek gostilniškega hrušča zadrl Jože. Nato se je obrnil h kolegoma: “A pol ga res noben od vaju ni videl?”
“Ne, sploh se ne javlja na telefon. Že kašen mesec je konstantno nedosegljiv,” je odvrnil Boštjan.
“Sam je res pizda,” je pritegnil Simon. “Najprej reče, da se vrne čez deset minut, pol ga pa ni. Mislm, a se tko dela s kolegi. Da sploh ne omenjam, da je bil on takrat na vrsti, da plača, mi pa vsi brez keša.”
“Kva se pa ti usajaš,” ga je prekinil Boštjan. “A si slučajno ti mogu skret pucat, da si plačal zapitek. Kokr se jaz spomnim, je gospod Simon svoj del zapitka odplačal tako, da je nudil določene telesne usluge kelnarci!”
“Aja? Pa si jo videl, kakšna je? Mislim, da bi na tvojem mestu raje utihnil in bil vesel, da si se dotikal samo pisoarjev!”
“Jah, men ni zgledala kaj dosti napačna.”
“Khm, hotel sem reči, a si jo videl, ko si bil trezen?”
“Umirta se no,” je vmes posegel Jože. “Mene že resno začenja skrbeti, da se mu ni kaj zgodilo, saj že od lani ni bilo niti glasu o njem.”
“Prav imaš,” mu je pritrdil Boštjan. “Že par mesecev se vsak dan prepiramo glede tega. Še celo tako leni smo, da vsak dan uporabljamo iste besede, le časovne reference zamenjujemo enkrat na štirinajst dni.”
“Khm,” je vskočil Simon. “Mislim, da si predvčerajšnjim rekel pisoar namesto skret, tako da…”
V tem trenutku je njihov pogovor prekinil glasen tresk, s katerim se je prevrnila miza in z njo vred vsa pijača na njej.
“Fakof mularija, a se morte zmer prerivat in mi zlivat pir!” se je zadrl Simon in prijel mlahavo postavo za rame ter jo dvignil. Ko jo je pogledal v obraz, je prebledel. “Strijamož!?!?!? Kaj je s tabo?”

Strijamoževo stanje res ni bilo zavidanja vredno. Nekoč močno in široko telo, ki je bilo sposobno dvigniti kravo z bikom na njej vred, je bilo zdaj še najbolj podobno obešalniku za plašče, prek katerega je nekdo vrgel rjuho. Nekdaj krepke roke, ki so v eni izmed nenapisanih prigod iz kamna iztisnile vodo, so bile podobne zobotrebcem. Nekdaj okrogel obraz, ki je žarel kot jutranje sonce, je bil bled in upadel. Sijaj v nekdaj junaških očeh je zamenjala temačna praznina, ki je odražala bridke trenutke trpljenja in pomanjkanja.
“Fantje, pomagajte mi, prosim,” je švohotno izdavil in omedlel. Brez besed so ga družno prijeli pod pazduhama in mu pomagali skozi vrata. Naložili so ga v Boštjanov avto in se odpeljali k Jožetu.

Tam so ga položili na kavč, mu pripravili krepke kokošje juhe, kot jo dajejo porodnicam, in ga pustili počivati. Teden dni so menjaje bedeli ob njem in ga pitali z visokokaloričnimi jedmi ter skrbeli zanj. Strijamož je od časa do časa padal v vročične blodnje in kričal v njih. Fantje ga niso razumeli skoraj ničesar, le občasen krik “slokadečvaaaaaa!” je segel v sfere nepopačenih glasov, ki jih je izdavil. Sčasoma se je njegovo stanje jelo izboljševati in se popravilo do te mere, da so blodnje prenehale.

Posedli so torej tedaj njegovi kompanjoni okoli njega, Strijamož pa jim je povedal, kaj se mu je zgodilo, in lice mu je vsake toliko časa prepredla mešanica bola in strahu, ki je dajala vedeti, da se mu je to brt zgodilo nekaj res groznega. Kaj jim je povedal, pa si boste lahko prebrali v naslednjem delu epizode Ni vse mast, kar je spolzko.