Posebno obvestilo: prekinjamo potek epizode Ni vse mast, kar je spolzko. Nadaljevanje sledi v naslednji številki Zapika (oziroma čez tri dni v Špehšpilji), tokrat pa priobčujemo aktualno prigodo (aktualno moja zadnjica, štiri leta tega je že), ki je pretresla Kranj in okolico.

Ogromna postava stoji na vrhu kranjskega nebotičnika, za njenim hrbtom pa sveti polna luna, ki se je skoraj ne opazi. Čez nebo se kot napohane ovčice vlečejo osamljeni oblaki. Naenkrat temno noč prereže močan klic: “Maaaaaaaaaaaaaaaaaaaast!”

On je močen, on je možat,
on je borec za taramtaramtarat.
Fijufiju ogromen kakor mrož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

v epizodi Izginuli burek

(oziroma Ni lepšega, kot izdati zaplet v naslovu)

“GROWL! GROWL! GROWL!” je brutalno rekel v črno oblečeni dolgolasec na odru.
“Growl! Growl! Growl!” sta spremljajoče rekla identično oblečena individuuma levo in desno od njega.
“MEEEEEEEETAAAAAAAAL!” je hripavo reklo štiristo grl njim podobnih osebkov in osebkinj pod odrom.
“Prekleta mularija! Kvapajetozaenakurbarija? Pol decibela ste šli čez mejo. Boste že še videli!” je nebenevolentno rekel starejši občan, ki se ga je komaj videlo izza gomile zapletenih aparatur.
“Cin cin cin,” je brezvoljno rekel Strijamožev telefon. Ta ga je potegnil iz žepa in prislonil k ušesu. Čez deset sekund ga je vidno pretresen odslonil in se obrnil h kolegom: “Fantje, dobil sem klic v sili. Če se ne vrnem do konca koncerta, se najdemo v Podmestu.”

To rekši, se je kakor slon z genetskim zapisom kobilice odrinil in preletel množico metalcev, ki so si še mesece zatem pripovedovali zgodbo o Maxu Cavaleri, ki se je kot znamenje pojavil v zraku med nastopom priljubljene hard metalske skupine Kozji voz. Strijamož je medtem že pristal na strehi Kiselkamna in odskakljal prek strešnikov in dimnikov do Slovenskega trga. Ustopil se je na streho arhitektonskega čudesa po imenu veleblagovnica Atlas in uperil pogled v množico, ki je mlahavo postopala okoli mesta, kjer naj bi po Strijamoževem poznavanju visokokaloričnih točk Kranja stala burekarnica. Namesto znanega napisa, se je čez kiosk pelo sledeče zaporedje črk: MAKROBIOTIČNI PRIGRIZKI GAVNE®.
“Kaj takega! Le kdo hoče mladino prikrajšati za polnovreden obrok, ki si ga po celotedenskem zabavanju na Tednu mladih vsekakopak zasluži? Tu nekaj smrdi in to ni moja prešvicana podpajska!” Zavedel se je, da je začel padati v poceni fore in se raje spustil med množico, ki je spominjala na prizore iz filmov o zombijih, s to razliko, da se je med hropečim stokanjem kot edina razumljiva beseda namesto brain pojavljalo nekaj drugega na b. Med zavest izgubljajočo mladežjo se je prebil do kioska, nežno prestavil dve odreveneli telesi, ki nista kazali znakov življenja, in pomolil glavo skozi okence. V obraz mu je hušknil vonj po presni zelenjavi. S težavo mu je uspelo, da ni omedlel. Začel je dihati skozi usta in se razgedovati po prostoru. Ravno je pomislil: “Čudno, prazen je,” ko se je v tleh odprla loputa, skoznjo pa je prilezel možak v zeleni opravi. Ko se je ozrl navzgor, je zagledal pravično pest špehatega junaka, ki se mu je približevala z neznansko hitrostjo, že naslednji trenutek pa je užival v prizoru, rezerviranem za zvezdoglede.

*Striiiijaaaaaaamož*

Ko se je možak v zeleni opravi ovedel, je zrl v ledeno obličje Strijamoža.
“Lahko bi si mislil,” je bevsknil branilec bureka. “Vane Egan, bolj znan kot Dr. Vegan. Kolikokrat ti moram še prekrižati načrte, da boš obupal? Sem mislil, da te je tista prigoda s tofujem izučila, pa te očitno ni. Žal zmanjkuje prostora, zato ti ne bom pridigal na dolgo in široko, imam pa majhno presenečenje zate. Vidiš tole gnjat? Dokler je ne pospraviš, ti bom predvajal Roka Kosmača.” ¹ Strijamož si je nadel minerske slušalke, zagnal cede predvajalnik in se z nasmehom pečenega mačka obrnil k Eganu. “No, zdaj pa bodi priden fantek in odpri usta. Gremo, ena za atija, ena za mamico…”

*Striiiijaaaaaaamož*

“Koncerta je konec, Strijamoža pa še ni. A gremo pol kar v Podmesto?” je hripavo rekel Simon.
“Lahko, ja,” je pritrdilno rekel Boštjan. “A gremo prej še na burek?”
“Seveda,” je nič-vedoč-o-dogodkih-tega-večera rekel Jože. “Me prav zanima, kaj je počel Strijamož?”

1. sem rekel, da je prigoda stara [splezaj navkreber]