Na hitro: Kranj je zavzelo mutirano sočivje, ki si je za prvo žrtev izbralo ljubiteljskega vrtičkarja. Strijamož se mu je odpravil naproti, njegovi trije kompanjoni pa so se znašli obkoljeni v Pourinirani poti. Strijamož jih je rešil, v tokratnem delu pa bomo izvedeli, če bo rešil tudi mesto.

On je močen, on je možat,
on je borec za taramtaramtarat.
Fijufiju ogromen kakor mrož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

v epizodi Noč živih povrtnin, 4. del

“OK, brade, smo vsi oboroženi?” je vprašal Strijamož.
Trije kolegi so se šibili pod težo dejanskega in improviziranega vrtnarskega orodja. Simon je v eni roki držal motorno žago, v drugi pa vihtel na verigo pritrjena rezila motike. Boštjan se je upogibal pod težo štemarce, ki se je namesto svedra na koncu bohotila z ostrimi vilami, medtem ko je Jože dolival bencin v kosilnico. Pogled, ob katerem bi se Matiju Gubcu orosilo oko, Matkova Tina pa bi brez pomisleka prekinila razmerje z upornikom Gradnikom in trojici ponudila svoje mlado puntarsko telo.
“Smo, ja,” je rekel Jože, ko je privijal pokrovček na rezervoar, “le nečesa ne štekam. Zakaj smo iz centra tekli na Primskovo, da se opremimo z osnovnim vrtnarskim orodjem?”
“Mogoče zato, ker v centru ni nobene trgovine več? Pa ne zato, ker bi jih uničilo tisto podivjano sočivje.”
“Aja, pa res,” je v odgovor prikimal Jože.
Strijamož je vžgal kombajn: “Skočite gor, Kranj nas potrebuje!”

*Striiii-jaaaaaa-moooooož!*

Ker vemo, da Strijamoževe prigode berejo tudi vegetarijanci, masakra nad mutiranim sočivjem ne bomo podrobneje opisovali. Namesto tega bomo raje priobčili poljudno pesnitev, ki nam jo je poslal eden od premnogih oboževalcev špehnatega heroja:

Mojemu junaku
(Tomaž, 4.f)

Ko v zraku ogrinjalo plapola
in vonj po špehu se dahna,
vemo, da varni smo vsi,
ker nad nami Strijamož bedi.

*Striiii-jaaaaaa-moooooož!*

Kranj je bil rešen. Povrtnine so bile premagane in končale v loncih širom mesta. Naši znanci so sedeli v Podmestu in ob pivu premlevali minule dni.
“Dobro smo jih,” je rekel že rahlo nabrgljani Strijamož. “Veste, kaj mi je bilo najbolj všeč? Ko je Simon z motorko do nerazpoznavnosti sesekljal tisti ogromni peteršilj, ki se je nanj vrgel z Atlasa.”
“Hehe, fino je bilo, ja, čeprav sem za trenutek pomislil, da je po meni,” je dodal Simon. “Ampak imam na srečo hitre roke. Čeprav, če vprašate mene, bi za najlepšo potezo bitke izbral smrt paprike, ki jo je Jože razsekal s kosilnico.”
“Jap,” se je oglasil Jože. “Bilo je, kot bi se vozil po makadamu. Evo, jaz pa nominiram Boštjana in kečap, ki ga je s tistimi štem-vilami naredil iz družine paradižnikov.”
“Pa še prav okusen je bil potem na pomfriju,” je svoj piskrček pristavil Boštjan. “Ampak po mojem mnenju si v antologijo zasluži priti spopad Strijamoža in stročjega fižola na strehi Kremšnite. Prav lepo ga je zvozlal in zagnal po pobočju v Savo.”
V tem trenutku jim je Joco prinesel novo rundo. Za trenutek se je molče zastrmel v Jožeta, ravnodušno skomignil in odšel od mize.

*Striiii-jaaaaaa-moooooož!*

Tako, noč živih povrtnin se je končala kot teden zelenjavnih juhic, že v naslednjem Zapiku pa sledi nov spopad Strijamoža s še bolj bizarnim nasprotnikom. Kdo bo to? Bo le eden ali jih bo več? In zakaj tako brezsramno uvrščanje izdelkov s stalnim omenjanjem revije. Mar pisec upa, da bo znova pričel škrabati zanje?