Minuli in tekoči teden sta povsem v znamenju festivalov, treh, če smo bolj natančni. V petek sem zgodbaril na Kamfestu, včeraj pomagal pri otvoritvi festovala Sanje v Miklošičevem parku, vse skupaj pa je prežeto s pripravami na Panč, kjer nastopam v petkovem večeru.

Kamfest mi je ponudil svežo pripovedovalsko izkušnjo.  Do sedaj sem pravljice pripovedoval samo otrokom in manjšim, lažje obvladljivim skupinicam. Tokrat sem bil pred zahtevno preizkušnjo postavljen že ob šesti popoldanski uri, ko sem stopil na oder v Parku Evropa, saj sem pričakoval gručico kakih 30 do 50 otrok s starši, tako pa se jih je na tribunah trlo.

Deca inu starši napenjajo ušesa

Mladeži je bilo polno in v širokem razponu od pleničkarjev do šolarjev. Vedel sem, da izbrane pravljice niso primerne za čisto najmlajše, zato me tudi ni zmotilo, ko sem videl, da se jih je tekom pripovedovanja izpred odra nekaj preselilo na igrala. Sem pa jih že na začetku opozoril, da bo vmes del kake zgodbe tako strašen, da se bodo mamice in očki prišli zvečer stiskat k njim v posteljo, ker jih bo strah teme. Z od prehlada rahlo načetim grlom sem jim povedal venček ljudskih, Feldekovo o Janku in Metki, ki si nista umivala zob, in za veliki finale rezijansko o Grdini, ki je lisici zaskvotala bajto in jo je iz nje pregnala šele rusica. Slednjo so spremljale ilustracije, ki so jih dva dni pred tem ustvarili otroci na stripovski delavnici z Dr. Horowitzem, ki so še dodatno popestrile dinamično zgodbo o lisici, mami samohranilki.

Medtem ko so na gradu žgali Demolition group, sem od spodaj poslušal Friškijevo raskavo žgolenje in se pripravljal na svoje prvo zgodbarjenje za odrasle, ki je bilo obenem tudi premierna prireditev Pripovedovalskega varieteja, ki ga jutri na Kamfestu nadaljuje Napo, jeseni pa se bo namestil v ljubljanski Kavarni Union. Tokrat je bilo življa še več, rahlo navlažena mladina je visela še na obzidju nad parkom, tema pa je blagodejno odpodila kako stopinjo ali dve temperature.

Kosmatež pripoveduje o kosmatežih

Ker se pozonost občinstva najlaže doseže s čim udarnim, sem za začetek odpel enega svojih starejših komadov, Gdo je ubil Rožleta, ki se je navezoval na nadaljevanje, pravljico o Pehti v Črni wopi, predvandotovskim kranjskogorskim pripovedništvom, ki so ga na trak ujeli po drugi svetovni vojni iz ust Petra Jaklja – Smerinjekovega, krajevnega zgodbarja. Tej je sledila obdelava ljudske o vražjem botru, Tolovaju Mataju, kakor jo je zapisal Fran Milčinski, Trdinova o Volkodlaku (z močnimi fritzlovskimi elementi), ena od mnogih pripovedk o Kurentu, ki smo jo s Tolovaji Mataji obdelali za Črno kuhno, ter za kraj še kratka o Bogu in hudiču, ki je bila takisto namenjena za Črno kuhno, a je na koncu izpadla iz nje.
Če odštejem občasno brlizganje opitih mladcev na piščalko nekje ob robu prizorišča in dejstvo, da se mi je sredi nastopa iz nosa ulila kri, je ura na odru minila brez večjih motenj. Godilo mi je, da je za razliko od stand upa, ki v zadnjih treh letih pomeni zajetno večino mojega odrskega udejstvovanja, pripovedovanje manj našponano in  ne zahteva smeha ob vsakem stavku, ter da si pri pripovedovanju za odrasle lahko privoščim temeljito dekonstrukcijo izhodiščne snovi, kjer kot zunanji opazovalec komentiram dejanja in vzgibe likov v pripovedi.
Po nastopu sem prejel kar nekaj pohval, me pa vseeno zanima, če si se, spoštovani bravec, ljuba bravka, znašel tisti večer na Kamfestu, da mi še tule zaupaš svoje mnenje, saj vem, da sem zmožen še marsiktere izboljšave.

Včeraj, to je v ponedeljek, pa se je začel že osmi festival Sanje. Tokrat se je zaradi razritosti Kongresnega trga preselil v Miklošičev park, kjer so v zavetju zelenih krošenj včeraj žingali Orleki. Sam sem na začetku v duetu s Tjašo, urednico pri založbi Sanje, razdrl nekaj misli na temo sanj, festivala in laži ter prebral odlomek iz Dahlovega Velikega dobrodušnega velikana, ene mojih najljubših otroških bukvic, ki jo je lani sveže prevedla Ana Barič Moder. Glavni sanjač Rok je bil zadovoljen in brž smo se domenili še za eno pravljičarjenje za najmlajše v okviru festivala. To bo na zadnji dan, 16. septembra, ko nastopi ena mojih najljubših slovenskih glasbenih izvajalk, Uršula Ramoveš s fanti iz Jazbecove grape.

Ulična širina in zborna milina

Potem pa je tu še Panč, drugi festival stand up komedije, ki bo v prihajajočem vikendu zavzel Ljubljanski grad in v poznih nočnih urah še Subsub, kjer bodo potekale pozabave. Poleg sestavljanja in piljenja dvajsetminutnega seta, s katerim bom zaključi otvoritveni večer, so tu še obstranske dejavnosti, s katerimi ponašamo blagovest o festivalu med ljudi. Prejšnji teden so nas intervjujali za Planet/Siol, v nedeljo dopoldne gostujem na Valu 202¹ , na Radiu Center pa smo pripravili nagradno igro za poslušalce. Deset nastopajočih na Panču nas je posnelo kratke, pretežno enovrstične šale, ki so se v preteklih dveh tedni predvajale na Radiu, zdaj pa so vse na voljo na njihovi strani, kjer lahko glasujete za najljubšo in si z malo sreče priigrate vstopnico za Panč. Ker naj bi nagrado dobil tudi najbolje uvrščeni komik, se vaših glasov seveda ne bom branil.²

Zavijte torej ta vikend na ljubljanski grad in se nasmejte osemnajstim komikom. Resno.

1. Za kar mi še ni jasno, kako bom vstal tako zgodaj, saj po trenutnem bioritmu spim med sedmo jutranjo in prvo popoldansko uro. [splezaj navkreber]
2. Pokrovitelj povedi je Društvo ljubiteljev brezsramne samopromocije Besnica [splezaj navkreber]