Generični tekst o Strijamožu. Bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla bla “Maaaaaaaaast!”

On je močen, on je možat,
on je borec za taramtaramtarat.
Fijufiju ogromen kakor mrož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

v epizodi Prekletstvo pohanih pišk, 1. del

Strijamož se je klišejsko prebudil v Špehšpilji in ob pretegovanju, ki ga je spremljalo kitovsko zehanje, s postelje pometel okostja desetih piščancev, ki si jih je privoščil kot krepčilo za lažji spanec. Tanke kosti so se razletele po razmetanem interierju votline in zašklepetale, ko so se srečale z zidovi in podom. Naš junak se je leno obrnil na larpurlartističnem ležišču, okrancljanim s polreliefnimi upodobitvami kolin na posteljnih stranicah, rjuhami izvezenimi z verzi izgubljene Prešernove epske pesnitve ‘Dober tek’ in vzglavnikom z nadrealistično-kubističnim prikazom mladega jagenjčka, ki veselo blejajoče teče žaru naproti. Tokratne zehanje je bilo brontozavrsko. Počasi se je dvignil v polsedeč položaj in obstrmel. Nad glavo se mu je narisal vprašaj, ki se je razblinil brž, ko je sam uzrl, v kaj bulji Strijamož. Kalcioidni ostanki perutnine so se uklonili zakonom gravitacije in zdravega razuma, saj niso ležali raztreseni po sobi, kakor jim je zaukazal striček Newton, temveč so se nabrali na kup in se postavili v obliko velikanskega kokošjega skeleta. Kokostnjaku so oči zažarele zeleno in pritegnile Strijamožev pogled k sebi kot klošar litrco grajca. Besede, ki so zapustile pošastni kljun, so bile ušesom neslišne, a jih je naš junak vseeno zaznal nekje v temenskem predelu glave, da ga je oblila kurja polt. “Premagal si Velefinko in njene shujševalne kure, a tokrat nam ne boš stopil na kurje oko. Ugotovile smo, da je preventiva boljša kot kurativa, zato se tokrat ne kanimo kljuvati s tabo. Izumile smo časovni stroj, s katerim te bomo poslale v prihodnost, ko bomo že davno vladale svetu, pa se tam petelini, če moreš.” To rekši ji je iz kljuna bušknil oblak dima, ki je zagrnil našega junaka. Strijamož se je v kašlju zgrudil vznak in začutil, kako izgublja zavest.

*Striiii-jaaaaaa-moooooož!*

Strijamož se je klišejsko prebudil v Špehšpilji in ob pretegovanju, ki ga je spremljalo kitovsko zehanje, s postelje pometel okostja desetih piščancev, ki si jih je privoščil kot krepčilo za lažji spanec. Leno se je popraskal in vstal. Med oblačenjem se je spomnil more, ki ga je tlačila in se zasmejal. Pripravil si je obilen visokokaloričen obrok, ki bi zadostoval celi jutranji rudniški izmeni in se spravil nanj. Med goltanjem zajetnih zalogajev zajtrka ga je še nekajkrat kljunila misel, kaj če mora ni bila mora, a je vse prevalil na poln želodec, s katerim je šel v posteljo.   (S svojim želodcem, perverzneži!) Ko se je najedel, je stopil na plano, si nejeverno pomel oči, postopek ponovil še nekajkrat in zazijal kot kit, s katerim je bilo primerjano njegovo zehanje v prvi povedi te epizode. Kranja, ki ga je poznal, ni bilo več. Pred njim so stale stavbe iz stekla in bleščeče kovine, vendar to ni bilo tisto, kar mu je poleg mimo leteče mušice najprej padlo v oči. Vsi ljudje, kar jih je zajelo desno oko (iz levega si je mel mušico), so bili suhi kot trlice. Stekel je v center mesta, vendar slika tudi tam ni bila nič drugačna. Suhec pri suhcu. Z dodatkom kipov revolucionarnih kokoši na državnem trgu.

*Striiii-jaaaaaa-moooooož!*

Ob pričujoči grozi je tokrat tudi pametnjakovič, ki zapisuje Strijamoževe prigode, ostal brez besed. Počakajmo na drugi del, pa bomo izvedeli več.