V prvem delu pričujoče epizode Prekletstvo pohanih pišk smo bili priča podli nakani, ki so jo shujševalne kure izvršile nad Strijamožem. S pomočjo svoje napredne tehnologije so ga poslale v prihodnost, kjer vladajo s koščeno, a trdo roko. Strijamož je bil zgrožena priča njihovemu uspehu, vendar zagotovo koga zanima, kako je perjad prevzela prevlado nad sedanjostjo, ki so jo oropale našega ljubega špehnatega junaka.

On je močen, on je možat,
on je borec za taramtaramtarat.
Fijufiju ogromen kakor mrož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

v epizodi Prekletstvo pohanih pišk, 2. del

Jože, Simon in Boštjan so tistega hladnega jutra sedeli v Podmestu, srkali kavo in kot ponavadi razpredali tja v en dan.
“Ej, stari, dej mi sem kavo. Ti si naredil že dva požirka,” se je Boštjan pridušal nad Simonom.
“Zakaj? Saj jo imaš pred sabo,” mu je odvrnil le-ta.
“Glej no glej, ti hec ti farderban,” se je začudil Boštjan. “Kot kaže je avtor spet pisal sredi noči dan po roku za oddajo, pa ni bil toliko zbran, da bi opazil, da je napisal, da srkamo kavo. Če bi napisal, da srkamo vsak svojo kavo, do te zmede ne bi prišlo.”
“Ja, ja,” je svoj piskrček sklenil pristaviti še Joža. “Če bi ti kdaj pogledal predse, ne pa da se stalno orientiraš le po zapisanih besedah, isto ne bi prišlo do te zmede.”
“Ma dj gmh,” je v odgovor nejevoljno zarenčal Boštjan.
“Evo fantje, še voda, ki ste jo naročili,” je kelnar Amandek utišal zametke možnega prepira, ki bi se v kakšni drugi druščini utegnil razviti v metanje skodelic po tleh, kozarcev v obraze in udeleženih v reševalna vozila. “Kje imate pa danes Strijamoža?” je nadaljeval, nevedoč, da je umiril strasti, ki bi se v kakšni tretji druščini znale razplamteti v izgovarjanje najprej žaljivk, nato urokov, ohladile pa bi se ob kopanju v mlaki in sončenju na lokvanjevem listu.
“Saj res, kje pa hodi?” so se vsi trije vprašali v en glas in že povsem pozabili na besede, ki bi v kakšni četrti druščini privedle najprej do … eh, saj ni važno.
“Verjetno si spet v Špehšpilji cajta mačka,” je najverjetnejši razlog podal Jože. “Saj smo se ga včeraj kar konkretno.”
“Prav imaš,” mu je pritrdil Simon. “Prav kvalitetno smo se ga. Sploh se ne spomnim, kako sem prišel domov.”
“Čakajta, čakajta malo,” je vskočil Boštjan. “Če smo se ga včeraj res tako nabezofali, kako da potem mi nimamo mačka? Tukaj nekaj ne štima.”
“Prav imaš,” se je ponovil Simon. “Glede na to, kaj vse smo zlili vase, naj bi imeli take glave, da ne bi mogli skozi vrata, počutim se pa tako spočito kot že dolgo ne.”
“Hmmmm,” se je Boštjan potopil v misli. Ko mu je čez slabo minuto začelo zmanjkovati zraka, se je vrnil na površje. “Vesta, da se ne spomnim prigode, v kateri zjutraj ne bi bili zmačkani. Bojim se, da tole ne obeta nič dobrega in da nas je avtor napravil spočite z namenom. Le kaj ima za bre–”
Stavka mu ni uspelo izreči do konca, kajti prekinilo ga je ušesa predirajoče zavijanje siren. Trojica se je nemo spogledala, pobrala najprej svoje bunde, nato pa še šila in kopita, ki so se neznano kako znašla v vrečki med njihovimi bundami, misleč, nikoli ne veš, kdaj bo znala stvar priti prav, in jo spešno, kakor lokalni lastnik hitroprehranjevalnega kioska pomfri, ucvrli na plano. Tam so ostrmeli.
Novodobne sirene so, kot kaže, imele na ljudi povsem nasproten učinek kakor antične. Če so v časih, ko so dobrodušnim enookim velikanskim pastirjem pritlehni starogrški junaki iztikali oči, ker se niso strinjali s takratnimi dietetičnimi raziskavami, da en Helen na dan prežene zdravnika stran, sirene s svojimi glasovi ljudi uročile v polsanjavo zamaknjenost, v kateri so pomirjeni s svetom pluli proti izvoru zvoka, ne ozirajoč se na čeri, ki bi se slučajno utegnile nahajati med sladkobnim napevom in njihovo ladjo, so novodobne sirene imele z njimi skupno le besedno zvezo ne ozirajoč se.
Preplašeni ljudje so po Kranju tekali ne ozirajoč se na druge ljudi, se v strahu zaletavali vanje, padali po tleh, se spotikali drug ob drugega in kar je še podobnih glagolov, ki prikladno opisujejo kaotično vedenje, ki vodi v katastrofo. Vendar glavna klica katastrofe ni ležala v brezglavi množici, temveč v temnem oblaku, ki se je Kranju približeval iz smeri, kamor so se šli Big Foot Mama drsat in uživat v patetiki. Oblak se je bolj in bolj bližal, tako da se je s prostim očesom že dalo zaznati njegove sestavne elemente. To je bil roj pobesnele perutnine, ki je, čeprav rjave namesto črne barve, kot mrtvaški prt pričela pregrinjati mesto. Oglušujoče kokodakanje je udarjalo ob bobniče, nakovala in stremenca s tako silo, da je marsikateremu že tako na smrt preplašenemu meščanu pričela mezeti temnordeča gosta kri iz ušes. Prve kure so že planile na najnesrečnejše prisotne in jim pričele kljuvati oči. Če bi ta prizor videl Hitchcock, bi zagnal scenarije, ki jih je imel v žepu, v kot in pričel snemati Radovednega Tačka.

Ker sem nekje globoko v srcu dobričina in vas ne maram pustiti v negotovosti, ako se je komu od običajno skurjene trojice kaj pripetilo, naj vas pomirim, da se niso znašli med prvimi žrtvami kurjega napada. Med histerično množico se jim je uspelo prebiti iz središča mesta in pognali so se v tek proti Špehšpilji, da bi zbudili Strijamoža, ki je bil edina možna rešitev v nastali situaciji. Kaj bodo našli tam, vi že veste, oni pa naj počakajo tri dni do naslednje objave. Hej, saj nisem rekel, da sem vedno dobričina.