Predzgodba: Ko je Strijamož izhajal v kranjski študentski reviji Zapik, se je na isti strani kot prejšnji del Strijamoža znašla modrost meseca, ki se je glasila takole:

Če je tisto, kar si našel, narejeno iz čiste snovi, ne zgnije nikoli. Nekoč se boš k temu vrnil. Če pa je bilo samo bleščeč trenutek, kot eksplozija kakšne zvezde, tedaj tega ne najdeš, ko se vrneš. Toda kljub vsemu si videl bleščečo eksplozijo svetlobe. Tudi to ima svojo vrednost.
(Paulo Coelho)

Mislim, da nadaljna razlaga, zakaj je zgodbo peljalo v smer, kot jo je, ni potrebna. Zdaj pa zares:

V prvem delu pričujoče epizode Prekletstvo pohanih pišk smo bili priča podli nakani, ki so jo shujševalne kure izvršilenad Strijamožem. S pomočjo svojenapredne tehnologije so ga poslale v prihodnost, kjer vladajo s koščeno, a trdo roko. Nadalje smo bili priča neopisljivemu napadu shujševalne svojati v sedanjosti, ki se je končal trenutek preden so Jože, Boštjan in Simon pokukali v Špehšpiljo. Kaj so našli tam, vemo, tako da se znova selimo v prihodnost, kjer smo pustili pretresenega špehnatega junaka.

On je močen, on je možat,
on je borec za taramtaramtarat.
Fijufiju ogromen kakor mrož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

v epizodi Prekletstvo pohanih pišk, 3. del

Strijamož je stal pod kipi revolucionarnih kokoši in zgroženo bolščal vanje. Po glavi so se mu podile misli, se zaletavale druga v drugo in stokajoče tonile v brezdanja brezna obeh polobel, ko so ugotovile, da niso sposobne premagati pernatih peklenščkov. Ozrl se je naokoli. Utrujene oči, ki so ždele v upadlih obrazih sprehajalcev, so apatično zrle v tla ter se ob naključnem stiku s polnomastno okroglo postavo našega junaka za trenutek zdrznile, nato pa nadaljevale s preučevanjem tlakovcev. Volje in veselja do življenja v njih ni bilo najti.

Strijamož je besno pomahal s pestjo proti kipu in začel kričati: “Kaj ste naredile z mojim mestom? Z mojim mestom se nihče ne zajebava!” Na hitro se je ozrl prek ramen, da bi videl, če je pritegnil vsaj minimalno pozornost suhljatih soljudi, a dretje očitno ni zaleglo, zato je poskusil še enkrat. “Heeej!” je zadonelo iz mogočnih pljuč, katerim bi količino izdihanega zraka zavidal še meh mogočnih cerkvenih orgel. “Ljudje, poslušajte me za trenutek! Kaj so vam naredile te kokoši? Zakaj jim pustite, da vas spreminjajo v koščene zombije?!?!” Tokrat si je dretje prislužilo kar zajetno mero pozornosti, a žal neprave. Nad trgom so se znašla tri drobna oklepna zračna plovila s kurami za krmilom, ki so pričela pikirati proti Strijamožu in ga obstreljevati. V strahu za lastno kožo, ki se je mešal s presenečenjem zaradi tehnološke naprednosti shujševalnih kur, jo je špehnati junak pocvirnal proti Špehšpilji in se skril vanjo.

Tam je nekaj časa lovil sapo, nato pa še misli, ki so se mu po glavi podile še bolj divje kot na začetku prvega odstavka. Poglobil se je vase (kar je morala biti precej dolga pot, glede na obseg njegovega pasu) in spoznal, da se kuram ne bo mogel zoperstaviti zgolj z golo silo, ampak se bo moral povzpeti na višjo duhovno raven, da jim bo kos in bo sposoben odpreti oči ubogemu zavedenemu ljudstvu. Nabral je torej nujno potrebne stvari in malček živeža za malico, jih povezal v culo in se podal na pot duhovne rasti.

Po devetih mesecih in dnevu hoje se mu ni zgodilo nič omembe vrednega, če ne štejemo prigode s pritlikavim naslednikom neke monarhije, ki mu je najedal s pripovedjo o popotovanju po čudnih planetih z maloštevilnim prebivalstvom, ki je segalo od samotne rože, prek pretkanega plazilca, do propadlega pijanca. Strijamož ga je nekaj časa poslušal, ko pa ga je mulec poskušal prepričati, da je klobuk, ki ga je narisal, v resnici boa, ki je požrla slona, mu je prekipelo. Paglavcu je prisolil par klofut okoli ušes, mu pojedel večerjo ter se odpravil naprej.

No, tu je bila še neka ženska, ki jo je srečal ob neki reki. Dekle je jokalo brez prestanka, ženske solze pa so, kljub njegovi trdni zunanjosti, vedno bile Strijamoževa šibka plat. Segle so mu do srca, pa je segel z roko v žep in dekletu podal zavitek papirnatih robčkov. Ta si je z njimi obrisala solze in bila ob prej neizkušeni mehkobi troslojnih papirnatih robčkov tako presenečena, da se ji je prek obraza razlezel sramežljiv nasmešek, ki se je kmalu razvil v smeh in solze so bile pozabljene.

Po devetih luninih ciklih pa je Strijamož končno našel nekoga, ki je dajal vtis, da mu je sposoben pomagati. Bil je sredi gričevnate pokrajine in ravno se je povzpel na peti hrib, ko je srečal pastirčka s popotno palico v roki. Ta mu je razodel, da tudi sam stopa po poti samospoznavanja in ga povabil, naj se mu pridruži. Skupaj sta nadaljevala pot, pastirček pa mu je kazal stvari, ki jih je našel na svoji poti.

“Poglej, tole sem našel kakih deset milj proti severu. Čista snov. Dvomim, da bo kdaj zgnila,” mu je navdušeno pripovedoval, ko sta se bližala obali, in mu pod nos molil brezoblično gmoto nečesa. Strijamož je gmoto vzel v roke in se začel igrati z njo. Lučal jo je v zrak in jo znova lovil. Nenadoma je zaslišal presunljiv živalski krik, ki mu je sledil zamolkel udarec ob tla. S pogledom je sledil izvoru zvoka in zagledal galeba, ki ga je nevede sklatil s kamnom oziroma karkoli je že bila tista brezoblična gmota čiste snovi. Strijamožu se je posvetilo. To je tisto, kar potrebuje za boj proti shujševalnim kuram. Nabral je dračja, zakuril ogenj in spekel galeba. Velikodušno je ponudil eno perutnico pastirčku, ki jo je z užitkom snedel, po slastnem obedu pa sta oba legla k počitku. Zjutraj se je Strijamož poslovil od pastirčka, mu zaželel uspešno iskanje samospoznanja in se odpravil na dolgo pot do Kranja. In četudi je pred njim ležalo še mnogo kilometrov, je bil njegov korak lahek, saj je vedel, da so strahovladi perutnine šteti dnevi. K sebi je stisnil svojo bisago, ki je bila polna brezobličnih gmot čiste snovi, ki jih je stegnil pastirčku med spanjem, in si požvižgoval radosten napev, ko je ubiral korake proti domu.

Tako. Strijamož je našel orožje, s katerim se bo znebil shujševalnih kur, za prehod na višjo duhovno raven pa je sklenil, da lahko še malo počaka. Bla bla bla čez tri dni bla bla bla.