V prvem delu pričujoče epizode Prekletstvo pohanih pišk smo bili priča podli nakani, ki so jo shujševalne kure izvršilenad Strijamožem. S pomočjo svojenapredne tehnologije so ga poslale v prihodnost, kjer vladajo s koščeno, a trdo roko. Nadalje smo bili priča neopisljivemu napadu shujševalne svojati v sedanjosti, ki se je končal trenutek preden so Jože, Boštjan in Simon pokukali v Špehšpiljo. Zatem smo spremljali Strijamoža pri iskanju orožja, ki bi bilo kos kokošim in nazadnje je le napočil čas za končni spopad. Mu bo uspelo?

On je močen, on je možat,
on je borec za taramtaramtarat.
Fijufiju ogromen kakor mrož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

v epizodi Prekletstvo pohanih pišk, 4. del

Strijamož je s polno malho grud čiste snovi strumno koračil proti Kranju. Da bi mu pot minila hitreje si je požvižgoval priljubljen napev naslovne pesmi k njegovim dogodivščinam in se z grudami učil žongliranja. Občasno se mu je snelo z uma, da je jako močan in je v razigranem navdušenju čisto snov v zrak zalučal premočno, tako da se je kot posledica premočnih metov na tleh proti svoji volji znašlo petnajst ptic, dva reklamna balona in vohunski satelit. Ko je slednji razbeljeno žareče strmoglavil kak meter od našega junaka, se je le-temu končno posvetilo, da je tisti pletilec mrež imel prav, ko mu je nekega večera ob zabojih piva že rahlo nerazločno in nabrgljano razpotegnjeno razlagal, da z veliko močjo pride tudi velika odgovornost, in spravil grude čiste snovi v žep. Takisto pa se mu je posvetilo, da bralstva najbrž ne zanimajo njegove popotne prigode, temveč bi raje uživali v slikovitem prikazu neusmiljenega boja s pernatimi nadlogami, tako da je s strani pomahal avtorju in mu prišepnil nekaj na uho …

To ni bil boj, o ne, niti mesarsko klanje. Še bitka pred Minas Tirithom je bila proti peklenskemu spopadu špehnatega junaka s pernatimi pikzigmarji bolj podobna nedolžnemu ravsanju petletnikov v peskovniku kot mogočnemu spopadu dobrega in zlega. Oh, kako je perje kur frčalo vsepovsod. In kokodaki bolečin so v kljunih stokali. Lahko bi rekli, da je imela bitka čisto svoj ritem, da je bila nekam jambska. Strijamož se je med shujševalne kure zagnal s furjastim besom, kakršnega se ne bi sramoval niti sedaj že legendarni pregovorni stekli pitbul, ki ga je nekdo dražil do dveh sekund zatem, ko se je strgala njegova veriga. Grude čiste snovi so klatile kure z njihovimi futurističnimi zračnimi plovili vred, da so cepale z neba kot zrele hruške in pod seboj pokopale nekaj ježev, ki so med nabiranjem ozmnice to primerjavo vzeli preveč dobesedno. Strijamoževe mogočne roke so zavijale vratove kuram s tako lahkoto, kot bi bila novoletna darila. Kup premagane in pokončane perjadi je že dosegel višino blagovnice Atlas, a ni kazal želje, da bi kaj kmalu nehal rasti. Bitka je trajala in trajala, napadi jat bojnih kokoši pa so postajali vse redkejši. Vse je kazalo, da je Strijamožu uspelo in je zopet rešil Kranj, ko se je prek mesta razleglo oglušujoče mehansko kokodakanje. Tla so se začela tresti, kot bi se jim kolcalo, na našega junaka pa je legla senca. Ozrl se je proti nebu in uzrl kolosalni kovinski kljun, ki se je spuščal proti njemu in ga zagrabil za vrat. Začutil je, kako se tla odmikajo, ko ga je neznani lastnik kljuna dvignil visoko v zrak in z vso silo zalučal vstran. Strijamož se je kot neprevidna muha z vetrobranskim steklom srečal s steno Kremšnite. Udarec je bil premočan celo za branitelja vsega polnomastnega, ki je izgubil zavest, ko je počasi polzel po steni proti tlom. Ko se je znova ovedel, je spoznal lastnika kljuna, ki ga je tako brezsrčno pognal po zraku. Nad njim se je sklanjala ogromna robotska kokoš. Ko je robokoš videla, da je prišel k sebi, ga je s kljunom zgrabila za nogo in ponovila postopek, le da je bil tokrat namesto Kremšnite vpleten Atlas. Po nekajkratni ponovitvi postopka je Strijamožu prekipelo. Če česa ni prenesel, so bila to rutinska opravila. Ko se je robokoš sklonila k njemu še šestič, je iz sebe iztisnil še zadnje atome moči, ter jo v neskladju s svojo obilno postavo urno pograbil za kljun, ter jo dvignil v zrak. Napel je mišice in jo mukoma vrgel čez streho Kremšnite, da je zgrmela po pobočju in pristala v Savi. Robokoš se ni pustila motiti. Zaprhutala je z jeklenimi perutmi in poletela nazaj na kranjsko skalo. Žal pa ni vzela v račun, da so bile njene stvarnice bolj varčne sorte ter je niso naredile iz rostfraja. Med poletom je ceneno jeklo začelo rjaveti, in ko je končno dosegla trg, se je lahko samo še zrušila na tla ter postala vir zaslužka nekomu, ki se mu jo bo dalo odpeljati na odpad.

Vse kaže, da so shujševalne kure premagane. Vendar se, kot vedno, zna zgoditi, da videz vara. Imajo perutninarke še kakšnega asa v rokavu oz. pod perutmi? Kdaj bomo končno izvedeli, kaj so Simon, Jože in Boštjan našli v Špehšpilji? Mar avtor tudi po naslednjem delu te epizode ne bo zaključil tekoče epizode in s tem prisilil uredništvo, da ga najame kot izrednega hišnega blogerja, da ne bi njihove pisarne napadli razočarani bralci, ki tako nikoli ne bi izvedeli, kako se bo ta epizoda končala?  Poglej, poglej, je bila to premetena nanosnica, ki se je pisatelju zapisala on objavi na prvotni lokaciji bloga?  Le nekaj od tega v naslednji objavi.