V prvem delu pričujoče epizode Prekletstvo pohanih pišk smo bili priča podli nakani, ki so jo shujševalne kure izvršile nad Strijamožem. S pomočjo svoje napredne tehnologije so ga poslale v prihodnost, kjer vladajo s koščeno, a trdo roko. Strijamož se jim je uspešno postavil po robu, a videz lahko vara bolj kot nepotešena blondinka poročena z bogatim starcem. Bomo končno ugledali konec te epizode, ki se vleče kot kurja čreva?

On je močen, on je možat,
on je borec za taramtaramtarat.
Fijufiju ogromen kakor mrož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ
v epizodi Prekletstvo pohanih pišk, 5. del

Strijamož se je previdno ozrl prek rame. Na vodi je čutil, da ga kure ne morejo napasti z ničimer več, a vseeno ni povsem zaupal piscu, ki ga je rad vlačil z dežja pod kap. Ta je ob izkazanem junakovem nezaupanju za trenutek pomislil, da bi nadenj poslal četo kloniranih kokoši veščih v uporabi temne strani sile, a se je na Strijamoževo srečo zadnji hip zavedel, da bi bila jata morilskih kokoši z respiratornimi aparati preveč za lase privlečena celo za to pisarijo.

Ej, šefe!” se je oglasil smetnjak ob Strijamožu.

“Kaj za –” je presenečeno odskočil špehnati borec za vse, kar je polnokaloričnega. “Govoreči smetnjak. Piscu se je dokončno scufalo.”

“Kakšen smetnjak, šefe,” se je znova oglasil smetnjak. “Odpri pokrov, pa me boš videl. Pa brž, prosim. Prav zatohlo je tu notri.”

Strijamož je nezaupljivo dvignil pokrov smetnjaka, saj ni mogel vedeti, ali glas pripada prijatelju, ali so mu kure znova zakuhale kaj nepričakovanega. Ko je dvignil pokrov, se mu je skoraj zaletelo. Na kupu odpadkov je ždel ohrovt in mu kljub opaznemu primanjkljaju oči in drugih obraznih pritiklin mežikal.

“Kaj pa tako buljiš, šefe?” ga je pobaral.

“Ti si – ti si – zelenjava?” je začudeno zamomljal Strijamož.

“No shit, Sherlock!”

“In – in jaz naj ti zaupam? Vse življenje se že borim proti nizkokalorični vrednosti povrtnin.”

“Tu ni poanta v mesu in zelenjavi, šefe. Shujševalne kure ne gledajo na vrsto hrane. Ljudi stradajo s sintetičnimi preparati. V njihovem svetu ni prostora za organsko prehrano. V istem šmornu sva.”

“OK. In kdo točno si?”

“Jaz, šefe? Barry, sveti ohrovt varuh, ki lahko potuje skozi čas. Pisec se me je brezsramno sposodil pri Robertu Rankinu, ker meni, da ga nihče od bralcev ne pozna in se bo lahko poceni zmazal skozi.”

“Hmmmm, rekel si, da lahko potuješ skozi čas. Kaj pa če se te je sposodil, ker me mora spraviti nazaj v sedanjost, ki je za naju trenutno preteklost, in je to pač hotel narediti z že uveljavljenim likom?”

“Lej ga no, šefe, ti pa nisi tako neumen, kot si videti.”

“Kaj si rekel?

“Da si tako pogumen, kot si videti, šefe.”

“OK. Mislim, da je s kurami konec. Spravi me nazaj v sedanjost.”

“Nič lažjega, šefe, vtakni si me v uho.”

“Kaj?”

“Vtakni si me v uho, sicer ne bo šlo.”

Strijamož je obotavljajoče segel v smetnjak, za vsak slučaj obrisal Barryja ob obleko in si ga zatlačil v uho. Ob tem ga je spreletel čuden občutek. Zamižal je in …

“Takole, šefe, pa sva,” je znotraj svoje glave zaslišal Barryja. Odprl je oči in videl, da stoji v Špehšpilji.

“Drznil sem si prevzeti iniciativo in te prestavil v večer pred ugrabitvijo, šefe,” je rekel sveti ohrovt varuh. “Poberi vso perutnino, ki jo imaš v hladilniku, in jo vrzi stran. Tako se je ne boš mogel nažreti, ko se boš čez pol ure vrnil domov ves pijan in ti bo zapasal drobcen grižljajček pred spanjem.”

“In potem?”

“Potem te pa prestavim v čas minuto po ugrabitvi, kjer v tej sedanjosti ne obstajaš in živiš normalno naprej.”

“Čakaj, čakaj. Kako ne obstajam, če me shujševalne kure ne bodo ugrabile. Tukaj nekaj ne štima.”

“Eh, šefe, kdaj pa si že videl časovno potovanje brez paradoksa?” ga je naveličano vprašal Barry. “Če potuješ skozi čas, se paradoksom ne moreš izogniti. Verjetno tradicija ali kakšna stara listina ali pa že nekaj.”

Strijamož je po ohrovtovem naročilu pobasal vso perutnino v cajno in jo odnesel ven. Ker vseeno ni imel srca, da bi še povsem dobro hrano metal proč, jo je odnesel klošarjem na njihovo lokalno zbirališče, v zameno pa jim je odpil kanček grajca iz litrce, ki je potovala v krogu.

“Porihtano, Barry,” je rekel.

“Zamiži, šefe.”

Strijamož ga je ubogal in ko je znova odprl oči, je znova stal v Špehšpilji, zunaj pa je sijalo opoldansko sonce. Ravno ko je stopil iz domovanja, so mu nasproti pritekli njegovi trije kompanjoni.

“Hojla, brade, kako smo?” jih je veselo pozdravil.

“Strijamož … pridi … nujno … kure …” so zadihano vzklikali.

“Kaj blebetate?” jih je vprašal z rahlim nasmeškom.

“Kur… mater, saj res, zakaj smo panični?” je zasopel Boštjan.

“In kaj počnem s tem v rokah?” je Jože začudeno buljil v šila in kopita.

“Hmmm, čudno, prisegel bi, da nam je grozila neka nevarnost,” je zaključil Simon.

“Hehe,” se je zasmejal Strijamož. “Verjetno ste se pred spanjem preveč najedli, pa vas je tlačila mora. Gremo na kofe.”

“Kdo se oglaša,” se je v Strijamoževi glavi oglasil Barry.

“Kaj?”

“Pravim, da soglašam, šefe,” se je izmazal ohrovt. Udobno se je namestil v lobanjski votlini in zadremal.

In s temi besedami se trenutno zapisane prigode Strijamoža in jjegovih treh zvestih kompanjonov komčajo. Tako kakor danes počitnice. Če boste pridni in vsakič pomazali vso mast s krožnika, ga mogoče kmalu spet uzrete. Do tedaj pa ne pozabite: Strijamož vas ima rad.