Oglušujoč tresk, ki se je razlegel prek hoste, je prebudil bogaboječe živali, ki so kako uro po polnoči trdno spale in sanjale o drevesih polnih orehov, tratah zelenečih zeli ali sveže raztrganih živalskih kadavrih, pač odvisno od prehranjevalnih preferenc. Trije nabrgljani jazbeci, ki so se objeti prek ramen opotekaje vračali v svojo jazbino, so zaradi nepričakovanega poka iz šap izpustili skoraj polno steklenico pelinkovca, ki se je tudi sama odločila prispevati k nočnemu neblagoglasju in je izustila drobcen tresk, ko se je srečala z mahnato skalo. Trije pari drobnih oči so najprej poklapano opazovali, kako žganje pronica v žejna tla, nato pa se je njihovim lastnikom naenkrat posvetilo, kako rešiti tisto nekaj žganice, kar se je rešiti da, in v naslednjem trenutku se jim je posvetilo še bolj, ko so njihove čvrste lobanje gozdni mir skalile še s tretjim treskom.

»Kaj ne moreš nalagati prtljage malce bolj previdno?« je ihtavo siknil ženski glas.

»Poslušaj, ljubica, če se ne bi ti celo popoldne in večer odločala, katere oblekice boš vzela s seboj in kaj boš morala pustiti doma, ker gre v najino potovalno skrinjo samo pol tvoje poletne garderobe, bi voz natovoril še pred večerno zarjo,« se je nič kaj galantno oglasilo izpod drevesa, kjer je temna senca poskušala dvigniti ravnokar omenjeno skrinjo na voz, v katerega sta bila vprežena šimeljna.

»Ne osiraj se, Finofin,« se je oglasilo iz krošnje. »Le kako bi naložil prtljago, če te ni bilo doma, ko pa si moral iti kegljat s prijatelji, ki jih ne boš videl do naslednjega ščipa.«

»Kolikokrat ti moram povedati, da je Analgen praznoval stodvajseti spočetni dan?« Godrnjaje mu je le uspelo spraviti tovor na voz. Obrisal si je vlažne roke ob hlače in si otrl potne kaplje s čela. »Opravljeno.« Odprl je steklenico piva in jo na dušek izpraznil do polovice. »Gladijel, vzemi malho z lembasom z mize, zakleni vrata in čim prej pojdiva. Če odrineva pred tretjo jutranjo uro, se bova izognila gneči in zastojem na Čakavškovem prelazu.«

***

»Mar slučajno že štiri ure stojiva v koloni, ki sva se ji izognila, ker sva od doma odrinila že pred tretjo jutranjo uro?«

»Če pa nisem vedel, da so v sosednji kraljevini uvedli … ej, mojster, kaj ste že uvedli?« je Finofin zaklical orku, ki je ždel na vozu pred njima.

»Kolektivni dopust,« je prijazno pojasnil ork, ki je poleg bojne opreme doma očitno pustil tudi bojevito nrav. »Lani je vodja soldaškega sindikata postal Mrgod, eden redkih preživelih iz pokola v Begavovi kasarni.¹  Z nekimi diagrami in krivuljami je dokazal, da bomo bolj produktivni na bojišču, če gremo na počitnice vsi obenem. Gresta vidva tudi v Fyesso? Nočem biti vsiljiv, vendar me res zanima, če je tistole, kar vama moli iz malhe, lembas. Bi se ga dalo dobiti grižljaj? Toliko sem že slišal o njem, a ga še nikdar nisem poskusil. Če želita, ga zamenjam za kos tele prvovrstne žolce iz svinjskih in jagnječjih kopit in zrkel.«

Finofin je Gladijel še pravi čas ponudil prazno malho, da z bruhanjem ni onesnažila voza.

***

»Lepo pozdravljena. Želita, prosim?« ju je na recepciji kočijokempa pozdravil kosmatopeti polovnjak.

»Dober dan. Imava rezervacijo na priimek Elmerion,« je dejal Finofin, zbit od vožnje, ki je trajala skoraj poldrugi dan. Gladijel je mršče bolščala v prazno, saj z njim ni spregovorila niti besedice, odkar jima je pri spustu z Ridne gore počilo kolo na vozu in je Finofin potujočemu kolarju popravilo plačal z eno od njenih oblek.

»Aha, že vidim, morala bi priti že sinoči.«

»Ja, nekaj manjših nezgod sva imela na poti, kajne ljubica?«

»Pri tebi so vse stvari majhne.«

»Hehe, to je pa moja Gladijel, vedno za špase,« se je prisiljeno nasmehnil.

»Gospod Elmerion, žal se bojim, da vaših težav še ni konec,« je odvrnil polovnjak »Ker vas sinoči ni bilo, smo prostor za vaš šotor že oddali nekemu petičnemu kiklopu. Imamo pa prostor v coni B, kjer je zaradi strahu pred okužbo z veprsko gripo kampiranje odpovedala neka škratja družina. Se boste namestili tam?«

»Kaj pa naj,« je poklapano pritrdil in skoraj prisegel, da je iz Gladijelinih oči videl poblisniti strele.

***

»Natakar, oprostite, natakar!« Finofin je obupano tleskal s prsti, medtem ko je Gladijel zatopila nos v revijo z novicami o življenju vilinskih zvezdnikov, ki so bile zaradi njihove predanosti monogamnemu načinu življenja in obči nravnosti precej dolgočasne.

»Oprostite, ampak niste v mojem rajonu,« je Finofina godrnjaje odpravil natakar, ko ga je le-ta pocukal za rokav.

»Samo zanima me, kaj je z najino ribjo ploščo. Naročila sva jo že pred uro, pa je še vedno ni.«

»Poglejte, niste v mojem rajonu,« je natakar ostajal neomajen

»Če pa najinega natakarja že pol ure ni na spregled,« je potarnal Finofin.

»Je bil pegast in rdečelas?« je zanimalo natakarja.

»Da.« V Finofinovih očeh je zatlelo neznatno upanje, da bosta končno prišla do obeda.

»A, Šibica vam je stregel. Videl sem, kako se je zapletel v prepir z neko meduzo. Ker ji ni prinesel pravilnega naročila, mu je pokazala svojo frizuro.«

»In?«

»Kot sem že rekel, niste v mojem rajonu. Ker je Šibica okamnel, boste morali počakati na natakarja iz nove izmene, do katere sta samo še slabi dve uri.«

***

»Ljubica,« se je že v deseto oglasilo iz šotora, na katerega je sijala mesečina.

»Kaj je?« je sledil vznejevoljen odgovor, s katerim bi lahko na opoldanski vročini ohladil liter ali dva medice.

»Poslušaj. Žal mi je za vse, kar si morala pretrpeti na poti do sem, in žal mi je, če sem ti v kaki hipni razburjenosti zabrusil kaj gorkega.«

»Nadaljuj,« je odvrnila za odtenek manj mrzlo.

»Razmišljal sem. Zdaj, ko sva poročena že skoraj trideset let …«

»Ja?« Glas se je rahlo tajal.

»… in na obzorju ni nobene nove vojne …«

»Ja?« Temperatura se je dvigala proti ledišču.

»… sem mislil, da bi lahko …«

»Tak, zini že no enkrat,« je zazvenelo bolj igrivo kakor pa karajoče.

»… no, da bi lahko spočela svojega prvega otroka.«

Iz šotora se je razleglo cmokotanje mokrih poljubov.

»Nekaj se mi je utrnilo,« ga je prekinil Finofin. »Smukniva na plažo in se ljubiva v morju. Naj najin prvorojenec v gozd prinese svežino slanih sapic in igrivost morskih valov.«

»Oh, ti moj junak,« je rahlo klišejsko in že kar preveč osladno dahnila Gladijel ter skupaj z možem stekla do plaže takoj zatem, ko sta se izmotala iz šotora in mu je oskrbela rano na podplatu, ker je pozabil, da je pred šotor odložil prazno steklenico piva.

Zadihana sta prispela do plaže, kjer sta odvrgla tisto malo oblačil, kar sta jih imela na sebi, in čofotaje stekla v vodo. Njegove ustnice so poiskale njene in se prepletle v valu naslade, medtem ko je val sinjega morja pljuskal ob njune boke. S prsti desnice ji je zdrsel po vratu navzdol, dokler ni naletel na prsi in jih začel neučakano gnesti. Čutil je njeno roko, ki ga je božala po hrbtu in polzela na prednjo stran. Nežno jo je začel grizljati po koničastih ušesih, da je usločila hrbet. Njeni prsti so se sklenili okoli njegovega otr–

»Ja, kaj se pa gresta, sprevrženca nemoralna. Karolina, odpelji otroka nazaj v šotor, da se ne pohujšata. Mar vidite to, baron Klaus?««

Na obali so se pričele nabirati sloke bledikave postave in motrile gola objeta vilinca.

»Fej jih bodi,« se je strinjal ogovorjeni baron. »Tako njiju kot upravo tega kočijokempa, ki je zagotovila, da so njihovi gostje sama ugledna bitja, ki jim na kraj pameti ne pade, da bi ponoči na plaži uživali pritlehno mesenost.«

»Glogov kol pa vampirjem prijazno taborjenje,« se je pridušal tretji, če bitja brez duše to sploh lahko počnejo. Požugal je proti vilincema, ki nista vedela, kam bi uperila pogleda in sta se potopila do vratu v vodo, da sta se zdela kot dve rdeče razžarjeni boji. »Srečo imata, da je vaša rasa odporna na naše ugrize. Prvorojeni, ja. Govorci.« Prezirljivo je pljunil in nadaljeval z robantenjem: »Zagotovo sta to naredila namerno. Na sonce tako ali tako ne upajo, dajva jim uničiti še noč, ko si upajo priti na plažo. Da vaju ni sram, mladca predrzna.«

Krvosesi so odvihrali s plaže in Gladijel je zakoračila proti obali.

»Kam se ti pa mudi?« jo je prijel za komolec.

»Pusti me pri miru. Spat grem.«

»Jaz naj grem pa s trdim v posteljo? Če ti ni več do seksa, bi mi ga vsaj –«

Moledujoč stavek je rezko odrezala zveneča klofuta.

***

»Poslušaj, no, ljubica, kaj bojo pa sosedje rek–«

»Me prav malo briga, kaj rečejo sosedje, kaj najini družini in kaj vse jebeno vilinsko občestvo! S teboj ne morem več živeti! Me razumeš? Ne! Morem! Več!« Po licih so ji polzele biserne solze.

»Ampak –«

»Nič, ampak. Odhajam. Bodi vesel. Se boš vsaj zapisal v zgodovino, kot prvi vilinec, ki se je ločil. S čim drugim se ti tako ali tako ne bi nikdar uspelo. Domov nikar ne hodi. Tvoje stvari te bodo čakale pri Analgenu.«

Skrušeno se je sesedel in potopil glavo v dlani. Z rdečimi očmi jo je opazoval, kako je odvihrala v temo.

»Oprostite, gospod,« ga je iz otopelosti predramil skuštran rdečelasec z nekam kamnitim pogledom.

»Kaj bi rad?« se je osorno obregnil vanj.

»Vašo ribjo ploščo sem prinesel. Saj ne boste jezni, če je hladna, kaj?«

1. Ork omenja dogodke, ki so opisani v štoriji Kolektivna pogodba [splezaj navkreber]