Kranjčani poklapano hodijo po mestu, povešenih glav se bežno ozirajo tja gor pod nebo in čutijo, da jim nekaj manjka, vendar nihče ne ve kaj natanko. Malodušno podrsavanje korakov odmeva v gluho noč. Naenkrat temno noč prereže močan klic: »Maaaaaaaaaaaaaaaast!«

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ
V epizodi Strijamoževa prerokba, 1. del

In obljubljeno je, da se nekega dne vrne on, ki ima vamp kakor kit, možgane kakor rozino in zegen kakor človek, ki v družbi dimnikarja poseda na trati štiriperesnih deteljic z žepom, polnim podkev. Ko se mu bo trebuh sedemkrat naložil čez samega sebe, ali pa ko ga bo kranjski živelj res potreboval, bo vstal iz globokega spanca in prinesel radost ter veselje.
»Kaj mi torej veste povedati o tej prerokbi?« je vprašal profesor arheologije Srednjevzhodna Zvezna Ameriška Država, ki sta mu starša (tudi sama strastna arheologa, a le ljubiteljska) v veliki želji za njegovo poklicno pot nadela to predeterminističo, a obenem tudi sumljivo anahronistično ime, saj se je rodil v začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Zaradi nepraktičnosti dolgoveznega imena, sta mu starša nadela ljubkovalni akronim Srezad, kar nekako ni pripomoglo k njegovi priljubljenosti med sošolci in sošolkami, ki je bila že tako skoraj nična zaradi močne mozoljavosti, ki ga je prizadela pri rosnih devetih letih. Srezad je tako še v zgodnji mladosti moral opustiti tihe sanje, da bo nekega dne postal pop zvezda, in je pohlevno in razočarano šel po poklicni poti, ki sta mu jo bila očrtala starša. Tako je odrasel v temačnih in vlažnih depojih Prirodoslovnega muzeja, temačnih in manj vlažnih depojih Narodne univerzitetne knjižnice ter vlažni in manj temačni študentski sobici, zabubljen v predslovanske izkopanine, starodavne pergamente in skrivnostne zapise.
Še enkrat je pomahal s kavarniškim prtičkom, na katerem so bile zapisane besede, ki jih je ravnokar prebral. V predavalnici je zavladala tišina, ki so jo predirale samo na pol udušene melodije iz slušalk i-podov polovice študentov in nič kaj udušena melodija iz telefona študenta v zadnji vrsti, ki so se mu pokvarile slušalke. Izmed pogledov uprtih v skripte pred sabo je iz prve vrste opazno štrlela debelušna roka.
»Da?« je lastnika roke osamelke k besedi spodbudil predavatelj Srezad oziroma Vulkansko obličje, kakor so ga v srednji šoli zaradi mozoljavosti dražili sošolci in profesor geografije, ki se je tega nadimka tudi domislil.
»Po nekaterih teorijah naj bi dotične besede zapisal Strijamož sam, preden se je umaknil v osamo, utrujen od vsakodnevnega boja z nepridipravi. Sam tem domnevam ne verjamem preveč, saj je besedilo zapisano brez slovničnih napak, ki so opazno izstopajoče v edinih dveh uradno potrjenih listinah, na katerih je njegova pisava: pismu glasbenemu opremljevalcu Radia Kranj, naj, citiram: da gor en kumad ot Scou pa stau k bomo nasul gramos pret Špehšpilo pa bi blo fejst met eno godbo za skakat k ga bomo ravnal, konec citata in na osebni izkaznici, kjer se je podpisal kot Strijamoš. Poleg tega so druga značilnost Strijamoževih zapisov zamaščeni prstni odtisi, ki mu jih je uspelo spraviti tudi na osebno izkaznico. Kako, tega ne ve nihče, vendar vodilni strokovnjaki v laboratorijih Inštituta za nadnaravno in nadmastno menijo, da gre za redko zabeležen primer tolščokineze.«
»Očitno sem letos le izbral temo, ki ni dolgočasna vsem študentom,« ni mogel skriti navdušenja redni profesor Štirje siri, kakor so ga njegovi sodelavci na fakulteti klicali na samem pa tudi v njegovi prisotnosti. »Kako vam je ime, kolega?«
»Wleibeis, profesor, Janez Wleibeis.«
»No, kolega Wleibeis, omenili ste, da je to samo ena od teorij in res najmanj verjetna. Bi mogoče pojasnili svojim kolegicam in kolegom, kaj vse se še domneva za dotični zapis?« Pri teh besedah je glasno zakašljal in premeril zdolgočasene študente.
»Rade volje,« je prikimal tolsti študent. »Torej. Druga teorija, ki jo je predlagal doktor Jurij Ezičen, strokovnjak za kriptično predrazsvetljensko slovstvo, trdi, da gre za dobeseden, se pravi verbatim et litteratim, če mi dovolite, da se malček pobaham z znanjem latinščine, prepis izgubljenega platnenega prtiča, ki naj bi skupaj z ohranjenim pergamentom in predpasnikom tvoril srednjeveški kodeks Tria P. Dotični pergament je namreč vseboval zapis: Inu oniga leta, kader bode tu meſtu Kreinburg ſhe vedno bres ta’nove biblyoteke gviralu inu bode ta Atlaſ gole koſti na pogled postavlal, ſe ima prezhudno zhudo dogoditi. Semla ſe bo rasperla inu vunkaj bo tiſti glavo pomolil, kteriga bodejo kakor tiga Meſijo posdravili.« Wleibeis je zažarel, saj je bil očitno zadovoljen, da mu je uspelo tako razločno izgovoriti arhaično transkripcijo.
Globoko je vdihnil, da bi nadaljeval, ko sta ga nevljudno prekinila zvonec in omejitev števila znakov. »Nič ne de, kolega,« je rekel Krastač, kakor ga je klicala osnovnošolska učiteljica biologije, »bova nadaljevala naslednjič.«
In res bosta, je pripomnil avtor.