Kranjčani poklapano hodijo po mestu, povešenih glav se bežno ozirajo tja gor pod nebo in čutijo, da jim nekaj manjka, vendar nihče ne ve kaj natanko. Malodušno podrsavanje korakov odmeva v gluho noč. Naenkrat temno noč prereže močan klic: »Maaaaaaaaaaaaaaaast!«

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ
V epizodi Strijamoževa prerokba, 3. del

»Kakor sem nameraval nadaljevati že prejšnjič,« je smelo začel razlagati Janez Wleibeis, ko mu je podli avtor pokazal osle in znova preusmeril žariščno točko pripovedi na kraj, ki ni vseboval ne zagretega študenta ne profesorja, ki se je dičil z osmimi zaporednimi nazivi aknar leta, nakar so mu podelili častni pokal in prepovedali nadaljnjo udeležbo na tekmovanju.

»Sem jima res moral obljubiti tisto v prvem delu?« se je motalo po avtorjevi glavi. Tej misli so družbo delale še druge, med njimi: »Saj je bila samo vljudnostna fraza na koncu sestavka.«, »Le kaj si nekateri liki domišljajo, da so?« in »Kdaj je bilo treba oddati besedilo? Pred tednom dni?«

Ko smo se v prejšnjem delu poslovili od Temnikarja, se je tiholazil v vegasto barako z bridkim nožem v roki, s katerim je kanil pokončati nadstandardno obilno postavo, ki je glasno smrčala v njej. Znova ga bomo ugledali, ko se bo smukal iz kajže z rahlo bebastim nasmeškom zadovoljstva na obrazu in brisal nož v bombažno krpo.
Temnikar se je smukal iz kajže z rahlo bebastim nasmeškom zadovoljstva na obrazu in brisal nož v bombažno krpo. Tolsteža se je odkrižal lažje kot je pričakoval. Enkrat samkrat je moral zarezati v vrat. Rezilo je zdrsnilo vanj kakor oster nož v debeluhov vrat. (Primero je spisala naša zvesta bralka sojcam¹ , ki smo jo izžrebali med edino prijavljeno na dobrodelnem natečaju Prispevajte svojo komparacijo zgodbi o Strijamožu.) Tik, preden bi iz kočure prestavil še drugo stopalo, je za seboj zaslišal tiho ihtenje. Zdrznil se je, a se takoj zatem okretno obrnil in z očmi prečesal mrakobno notranjost. Prižgal je svetilko in preteče dejal: »Kje si? Pokaži se!«
»Tu–tu–tukaj sva, pod preprogo, dobri gospod rešitelj,« se je zaslišal preplašen glas.
Temnikar se je namrščil. Tekom let v službi templjarjev je slišal za mnoge reči, ki navadnim ljudem ostanejo prikrite, in se ti sploh ne zavedajo, da sobivajo v njihovi sredi. Tako je pričakoval, da se pod preprogo skrivata Palačinkarja, pripadnika maloštevilnega plemena iz gozdov okoli Zgornjega Jezerskega, ki v višino zrastejo komaj deset centimetrov in to nadomestijo s širjenjem v preostale smeri. Ko je odmaknil preprogo, bi bil tako manj presenečen, če bi zagledal dve sploščeni telesi, kakor ob dejanskem prizoru, ki sta ga sestavljali rešetka in pod njo zevajoča temna luknja, v kateri je s sojem luči obsvetil objokana otroška obraza.
»H-h-hva-hvala, ker ste ubili najinega mučitelja,« je dejal lastnik levega obraza in stegoval presušene, blede ročice skozi železne rešetke.
»Vsa-vsako popoldne naju je silil gledati Zemljo na ProgramuB,« je zahlipal lastnik desnega obraza in si brisal debelo solze iz udrtih oči.
»In morala sva gledati popoldanske kvize ter klicati tja, da sva mu služila denar,« je pristavil prvi, čigar desnica se je pridružila brisanju solz drugega, levica pa ga je bodrilno trepljala po ramenih.
»In ko je na zemljo legla tema, nama je b-b-bral iz … iz … iz knjige na polici,« je komaj izdavil desni, preden so se mu po licih usule nove solze.
Temnikar je usmeril baterijo v smer, ki jo je kazala desneževa levica. Na polici, ki je bila zgolj grobo obtesana deska, je uzrl broširano knjigo, s katere mu je zrenje vračalo človeško bitje nedoločljivega spola z ohlapno zavezano kravato in razglašalo pozitivne občutke, da se mu je spol očitno dalo določiti. Temnikar se je zamislil. Fantiča sta zdaj sicer vedela, da je umoril debeluha, toda očitno mu tega nista zamerila. In nadšuštar je vedno omenjal, da se ne bi branil templjarskih novicev. Na polici je ob knjigi zagledal ključ, ki ga je vtaknil v žabico in ob obračanju začutil, da je pravi. Dvignil je rešetko in povlekel dečka iz jame.
»Kdo sta?« ga je zanimalo.
»Jaz sem Najdihojca,« je rekel tisti, ki je spodaj stal levo. »Lahko pa mi rečete tudi Palček naš.«
»In jaz sem Tinček,« je rekel desni. »Lahko pa mi rečete Dete moje. Siroti sva.«
»No … ne dejansko siroti, tehnično gledano pa,« je vskočil Najdihojca. »Veste, obema so se starši odpovedali in naju nagnali čez prag. Mene, ker sem razgrajal samopaš …«
»… in mene, ker sem jedel z levico,« ga je dopolnil Tinček. »Ko sva se že kako leto klatila po svetu, naju je pod pretvezo okusne večerje v to kolibo zvabil Cvilimož in na–«
»Kaj si rekel?« je Temnikar zastrigel z ušesi in pri tem prerezal vse bolj levstikovsko nit zgodbe. »Kdo je bil ta debeluh, ki vaju je trpinčil?«
»Cvilimož,« sta odvrnila v en glas.
Temnikar je v nemočnem besu togotno zacepetal in samo dejstvu, da je zmanjkalo prostora na strani, se moramo zahvaliti, da občutljivih bralskih očes ni pohujšal nebrzdani naval kletvic iz bledikavih ust.

1. sumimo, da gre za psevdonim [splezaj navkreber]