Kranjčani poklapano hodijo po mestu, povešenih glav se bežno ozirajo tja gor pod nebo in čutijo, da jim nekaj manjka, vendar nihče ne ve kaj natanko. Malodušno podrsavanje korakov odmeva v gluho noč. Naenkrat temno noč prereže močan klic: »Maaaaaaaaaaaaaaaast!«

On je močen, on je možat,

To je nova pesem taramtaramtarat
.Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ
V epizodi Strijamoževa prerokba, 4. del

V svetlobi neonske luči sta se nad mizo sklanjali dve postavi, ki sta ohali in mhmali kot profesionalna ohavca in mhmavca ter uperjali prste v različne točke zemljevida kot olimpijska prvaka v uperjanju. Dogajalo se je mrzlično kimanje z glavo in učeno naštevanje dokaj nedokazljivih teorij, ki so v trenutku, ko so v lahnem drncu zapustile usta, brezbrižno obveljale za neovrgljiva dejstva. Če bi se jima radovedni bralec zazrl prek rame, bi na mizi opazil razgrnjen zemljevid Kranja, iz katerega so kot otrdeli deževniki z ruticami iz rosnega travnika molele raznobarvne zastavice. Prek direndaja natisnjenih uličic in gričevnatih izohips so premočrtno švigale ravnilaste premice, ki so stikale flomastraste repe ob vznožjih zastavic. Če bi taisti zvedavi bralec začel na ušesa vleči besede, bi bil priča naslednjemu pogovoru.

»… tako sem se vprašal, zakaj bi mamuta postavili sredi krožišča, saj so okostje našli v Krokodilnici, ki je bližje drugemu koncu Kokrice,« je dejal Janez Bleiweis.

»Krokodilnici?« je vprašal kraterjasto oblični Srezad.

»Da, v enem od jezerc na območju nekdanjega glinokopa, ki ob času najdbe seveda še ni bilo pod vodo. Drugi dve sta Čukova jama in Ledvička,« je odvrnil Bleiweis, ki je v prostem času prebiral domače strani turističnih društev vasic, ki so obkrožale Kranj. »Sklepal sem, da najbrž obeležuje še kaj drugega, a njegova namembnost mi je polzela iz rok, dokler nisem prejšnji teden v arhivu našel pergamenta, ki omenja sveto dežo.«

»Da,« je kar preveč poznavalsko pritrdil Srezad, ki je sicer zanjo izvedel šele iz študentove elektronske pošte in postoril nekaj dodatnega brskanja po manj dostopnih kotičkih narodnega arhiva. »Starodavni artefakt, ki naj bi vseboval mast zlatooklega mamuta. Skozi zgodovino so se do nje želeli dokopati templjarji, medtem ko jim na drugi strani to nakano preprečujejo déžarji, trije varuhi svete deže. Ti so potomci vrača, lovca in nabiralca, ki so se prvi zaobljubili, da čudežna mast ne sme priti v napačne roke. To nalogo si že več tisočletij predajajo iz roda v rod.«

»Zato sem se vprašal, kaj, če je ta konstrukcija mamuta izhodiščna točka, ki bi nam pomagala najti nahajališče svete deže in posledično, vsaj tako sem prepričan, tudi Strijamoža.«

»Drzna teorija, če smem pripomniti,« je profesor poprosil za dovoljenje, ko je že pripomnil.

»Tako sem si ogledal, kje v Kranju so še gradili krožišča, in prišel do osupljivega odkritja,« je nadaljeval debelušni študent. »Krožišče pri veleblagovniški četrti na vzhodni mestni vpadnici ter improvizirani plastično oranžno-beli krožišči na Planini in v Stražišču so postavljena v ravni črti. Če stražiško krožišče označimo z A, krožišče na vzhodni vpadnici z B in krožišče na Kokrici s C, dobimo trikotnik, kar je seveda jasno vsakemu tretješolcu. Toda osupljivi del šele pride. Če krožišče na Planini označimo z D in skozenj potegnemo pravokotnico na stranico AB, bo ta potekala naravnost skozi krožišče C. Tako dobimo pravokotni trikotnik ADC. Mi še sledite?« Vprašanje je bilo bolj kot profesorju, ki je imel pred seboj zemljevid, namenjeno bralcem.

»Seveda,« je odvrnil Srezad, ki se ni zavedal, da je avtor na koncu teksta prilepil zemljevid z označenimi krožišči in tako bralcem velikodušno omogočil lažje spremljanje izrečenega.

»Če temu trikotniku skozi točko D narišemo pravokotnico na AC, se pravi višino, kot bi rekli naši matematični prijatelji, bo ta daljico AC sekala v točki E,« je nadaljeval Wleibeis, hvaležen avtorju, da ni pozabil osnov geometrije.

»In točka E leži točno ob vznožju ceste na Šmarjetno goro, kar pomeni, da se sveta deža nahaja na vrhu, najbrž zazidana v cerkvici,« je vneto vskočil aknasti profesor.

»Kje pa,« je poskušal debeli študent čim blažje umiriti Srezadovo vnemo, ki je vodila v slepo ulico. »Vse ostaja v obodu krožišč. Če daljico ED razdelimo po načelu žaltavega reza v razmerju ena proti ena cela devet, se razdeli sredi Jelenovega klanca, kjer naj bi bil po redkih ohranjenih pričevanjih vhod v Špehšpiljo.«

»Janez, to je vendar ge-ni-jaln-o,« je nekam nespretno zlogoval navdušenje Wleibeisov mentor, a mu je obenem nehote uspelo ubesediti šibko aluzijo na pisca treh romanov, ki so se dogajali v času, ko so po zemlji topotale še zadnje črede zgoraj omenjenih dlakavih živali in ti je klic Mamuti! prislužil hvaležen pogled, ne pa ene na gobec.

Janez se je hotel zahvaliti za kompliment, vendar mu je to preprečil konec strani.

In tale stavek, ki sicer zgodbi ne dodaja ničesar, je pristavil avtor.