Kranjčani poklapano hodijo po mestu, povešenih glav se bežno ozirajo tja gor pod nebo in čutijo, da jim nekaj manjka, vendar nihče ne ve kaj natanko. Malodušno podrsavanje korakov odmeva v gluho noč. Naenkrat temno noč prereže močan klic: »Maaaaaaaaaaaaaaaast!«

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 5. del

»Kvajdej, kvajpoj, pobje,« je skozi nos iztisnila zmerno do pretežno nabrgljana legenda lokalne fehtaško kronične scene, razmršen bradatež rdečih oči in srednjih let po uličnem imenu Feder, ki si ga je prislužil s krilatico A se obvlada kej fedra?, s katero je pristopal k potencialnim podpornikom, in ne s krstnim imenom, ki se je glasilo Vojko Zmet. Kiselkasti zadah po ceneni čobodri je hodil tri korake pred njim in se prek ramen ovil okoli vratov dveh pretežno do komatozno pijanih metalcev, ki sta v soju blede lune matasto kinkala na klopi ob vodnjaku, in ju pobezal v nosove.

»Lej tega zdej,« je s polovično hitrostjo uspelo izdaviti treznejšemu od dvojice, ko se je ozrl in skušal s fokusirajočim vidom potrditi domneve vohalnih dražljajev. »Dej se ga mal dol used, pa ne se naja matrat sprašvat, če obvladava kej fedra,« je prijazno zažlobudral in z bokom dregnil kovinskega sobojevnika na levi, naj se kanček presede in naredi prostor za Fedra, ki je opotekaje sedel mednju.

»A res nič ne obvladata?« je otožno zanosljal Feder.

»Takle mamo,« je želel resignirano odvrniti drugi vojščak nepotvorjenih kovin, a pijača mu je zavozlala jezik tako močno, da bi ob pogledu nanj še Aleksander Makedonski odvrgel ostro nabrušen meč in v šenčurski maniri segel po motorki. Tako se mu je prek ustnic prekobalilo zgolj golčanje: »Takmmo.«

»Tekmo?« se je začudil Feder. »Kakšno tekmo?«

»Netkmo, takmmo,« ga je neuspešno popravil dolgolasec.

»Hehe,« se je ob nenadnem razsvetljenju zarežal Feder skozi nos in se obrnil desno k prvemu dolgolascu, ki mu je s tresavo roko ravno pomolil steklenico, v kateri je po dnu pljuskal še dober poldrugi deciliter domače žganice. »A vam je blek metalcev začel zmankvat, pa ste uvozil enga iz Finske al kva?« Desni metalec ga je začudeno pogledal, toda še preden mu je uspelo oporekati teoriji o izvoru levega metalca, mu je Feder hvaležno prikimal, vzel steklenico iz rok, jo na dušek izpil, si z umazanim rokavom otrl usta in mu v hipnem bibličnem zamaknjenju zanosljal: »Resnično, resnično, povem ti, še nocoj boš z menoj v deliraju!«

***

Iz temne sence se je izluščila pritlikava bleda postava. Temnikar se je urno povzpel po stopnicah, se ozrl levo in desno in še enkrat levo (Čeprav mu tuja življenja niso bila kaj prida sveta in se jih ni branil utrinjati, pa pri prometni varnosti ni delal izjem in se je dosledno držal cestno prometnih predpisov. Ko je tako nekoč rahlo zašuštral eno od nelegalnih nalog, ki jih je redno opravljal za templjarje, in mu je bil za petami mož postave, je raje z natančnim strelom upihnil policista, kakor da bi prekoračil omejitev hitrosti in mu skušal uiti.), ter stekel čez cesto k zarešetkanemu vhodu v kranjske podzemne rove. V desnici je stiskal pomečkan izvod decembrskega Zapika, v levici pa natisnjeno sliko zemljevida z včrtanimi trikotniki.

Še dobro, da je oni dve siroti peljal na skodelico vroče čokolade, preden ju je odvedel k nadšuštarju, kjer ju bodo vzgojili v polnopravna člana templjarskega reda. V tisti zakotni beznici, kjer sta otroka srkala vodeno mleko s komaj opaznim kakavovim pridihom, ki je bilo toliko vredno imena vroča čokolada, kakor si Edward Cullen zasluži naziva vampir, je med listanjem časopisja na šanku naletel na revijo, v kateri sta dva neznanca na dolgo in široko razpredala o sveti deži. Sklenil je, da se je dokoplje še pred njima.

Pred rešetko je segel v žep in izvlekel vitrih. Vtaknil ga je v ključavnico in ga vajeno zavrtel, ko so z jasnega zvezdnatega neba razjarjeni bogovi nanj izlili svoj žolč. Zelenkasto rjava brozga mu je pljusknila na glavo in mu zarila jedke kremplje v nosnice. Ko je skušal zajeti svež zrak, mu je žolčava pošast segla še v goltanec. Hlastajoči Temnikar je zaradi prekrepkih dražljajev izgubil voh, čez nekaj trenutkov pa še zavest.

***

Feder je ponovil otiranje ust z umazanim rokavom, ki smo mu bili priča že prej, le da si z razpokanih ustnic tokrat ni brisal osamelih kapljic domačega žganja marveč lepljive packe, ki so ostajale kot nema priča želodčnemu eksodusu, zaradi katerega so prebivalci abdominalne votline že pisali obtožnico proti dotičnemu Š. Nopcu.

»Hehe, ker hud šnopec,« se je nosljaje zarežal Feder in iztegnil roke. »To je bil moj deeeliiiiraaaaj!« je zapel skozi nos in preplašeno zakrilil z rokami ter začel grabiti po oprimkih, ko je začutil, da mu zmanjkuje tal pod nogami. Ujel se je za dimnik in si oddah– Dimnik? Pogled se mu je v hipu zbistril in zavedel se je, da leži na strehi.

Povlekel se je kvišku in pokukal prek slemena. Globoko pod njim se je razgrinjal Jelenov klanec. Šit, je pomislil, tole sem se ga pa konkretno nabezofal. Previdno je zdrsel po strehi navzdol, se oprijel žleba in odskočil na tla. Starki, ki je odprla pritlično okno, ravno ko je pristal na tleh, je namenil še obvezni »Bohdej gospa, a se obvlada kej fedra?« in se ob spremljavi zgražajočega odkimavanja odpravil na jutranji pelinkovec.