Kranjčani poklapano hodijo po mestu, povešenih glav se bežno ozirajo tja gor pod nebo in čutijo, da jim nekaj manjka, vendar nihče ne ve kaj natanko. Malodušno podrsavanje korakov odmeva v gluho noč. Naenkrat temno noč prereže močan klic: »Maaaaaaaaaaaaaaaast!«

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 6. del

Univ. dipl. arheol. Srezad Kovač s častnim doktoratom iz aknavosti in obilni študent Janez Wleibeis sta z dobršno mero gnusa in kančkom pomilovanja v očeh previdno stopila mimo pobruhanega pijanca, nepremično ležečega pred železno rešetko.

»Le kam smo prišli?« je zavrtel oči Srezad in pazil, da s hlačnico ne bi slučajno oplazil redke zelenkaste lužice, ki je obdajala glavo presenetljivo majhnega in, glede na njegovo stanje, ne tako presenetljivo bledega moškega.

»Prvič, le kam sva prišla,« ga je popravil Wleibeis, ki mu je peta jutranja ura običajno predstavljala konec budnega cikla in ne začetka, »saj sva samo dva, in drugič, pred kranjske rove, ste mar pozabili?«

»Hehe, dobra, Janez, dobra,« je odvrnil Srezad, ki ni zaznal resnega študentovega podtona in je mislil, da se zgolj nekam nerodno šali. »Mislil sem, kam smo prišli kot družba, da pijandure takole cepajo kar vsepovsod po mestu in to celo pred spomeniki naravne in kulturne dediščine.« Dodal je še: »Pripravi klešče, da prereževa verigo na vratih,« in dotična vrata potegnil k sebi. Ker so mu bila Temnikarjeva opravila z vitrihom iz prejšnjega dela neznanka, je pričakoval, da bo z vrati le rahlo porožljal, tako pa so ta kojci popustila in se odklenjena vdala sili potega, da je Srezada zaneslo vznak in je telebnil po tleh. Ležečemu telesu se je sicer izognil, česar pa ne bi mogli trditi za sušeče se izbljuvke. Nazaj na noge ga je odneslo tako urno, kakor bi bila tla pod zelenilom neverjetno prožna. Spačenega ksihta je ob spremljavi vreščanja zmedeno krilil z rokama v medsebojno bijočih se željah, da si obriše nesnago z zadnjice in da se izbljuvkov ne dotakne z golimi rokami.

Wleibeisu so se kolesca v glavi medtem že zagnala na delovne obrate in je z rolo papirnatih brisač v iztegnjeni roki stoično čakal, da ga Srezad opazi in se otre s ponujenim troslojnim celuloznim produktom. Ta je to tudi storil in se še vedno rahlo pretresen zahvalil študentu. Nadela sta si karbidovki in napravila smel korak v kranjsko podzemlje.

»Kam pa zdaj?« je Wleibeis v acetilenskem soju vprašal Srezada, ko sta po slabih dvajsetih metrih prispela do prvega križišča.

»Desno se rovi raztezajo daleč pod mesto,« je po krajšem nebesednem posvetovanju z zemljevidom odvrnil profesor, »medtem ko na levi sledi ovinek in za njim konec rova.«

»Se pravi levo.«

»Levo?«

»Seveda, tam se gotovo nekaj skriva. Zakaj bi ob gradnji napravili rov, ki očitno ne vodi nikamor.«

Srezad tej kmečki logiki ni ugovarjal, a kaj kmalu sta se res ustavila pred neprehodno prepreko.

»In kam zdaj?« je zanimalo profesorja.

Wleibeis je pokleknil in začel tipati po steni. Trkal je po njej in si mrmral v brk. Nenadoma mu je roka obstala. Prislonil je uho povsem k dnu stene in še enkrat potrkal. »Les,« je šepnil profesorju. Tipal je dalje, dokler pod prsti ni začutil vtiča, ga izvlekel, vstal ter se z glasnim »Ta-raaaa« in razprtimi rokami obrnil k Srezadu. Ta se je pričakujoče zastrmel v steno, iz katere se je razleglo lahno škripanje, kakor bi se premikali ne ravno naoljeni tečaji. In res so se, a rezultat gibanja tečajev je imel na naša dva junaka približno enak učinek kot na neuspešnega preprodajalca deviz, saj so se od stene odmaknila vratca, visoka komaj dober poldrugi decimeter, in njuni lici je prekrilo opazno malodušje.

»Dajmo, dajmo, gremo s poti? Kaj je to?« se jima je tedaj izza hrbta razlegel pritlehen glas.

»A smo se na občini lepo zmenili, da imamo do osmih zjutraj v rovih mir, za izjeme pa je potrebna napoved vsaj tri delovne dni prej?« se mu je pridružil še drug glas, ki je takisto prihajal od tal. »Se ti spomniš kakšnega obvestila, Davor?«

»Nobenega, Andrej,« je odvrnil prvi glas »Kaj počneta tukaj?«

Zbegana raziskovalca sta se zazrla proti izvoru glasov, ki se je nahajal v isti višini kot ravno odprta vratca. Oba sta si nejeverno pomela oči in se uščipnila, toda sploščena osebka, ki sta stala (Ali bi bilo bolje reči, da sta se raztezala?) pred njima, nista izginila spred oči.

»Klofni me,« je Srezad ukazal Wleibeisu, »ne ščipam se dovolj močno, da bi se prebudil.«

»Saj ne sanjate,« je odvrnil študent, »tudi jaz ju vidim.«

»Jasno, da ne spita, kretena,« se je oglasil Davor, ki je še najbolj spominjal na človeka, ki so ga natančno izkoščičili, nato pa ga ukalupili v velikansko ponev. »Prav lepo sta budna. Ampak vas itak ne briga, kaj se godi pri tleh, rastisti prekleti.«

»Kvečjemu naju, saj sva samo dva,« se je Wleibeis kanček prepozno odločil vpeljati ponavljajočo se šalo in še to bolj kilavo.

»Mislil sem vas. Visokorasle vobče,« ga je godrnjavo prekinil Davor.

»Palačinkarja sva,« je pojasnil Andrej. »Pripadnika plemena, ki je bilo omenjeno v tretjem delu. Kaj torej iščeta tukaj?«

Mi vemo, Davor in Andrej pa bosta izvedela šele čez mesec dni.