Kranjčani poklapano hodijo po mestu, povešenih glav se bežno ozirajo tja gor pod nebo in čutijo, da jim nekaj manjka, vendar nihče ne ve kaj natanko. Malodušno podrsavanje korakov odmeva v gluho noč. Naenkrat temno noč prereže močan klic: »Maaaaaaaaaaaaaaaast!«

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 7. del

Andrejeve in Davorjeve oči so se v soju Srezadove in Wleibeisove karbidovke zlovešče (in tudi zelo vešče, saj so bile vajene temnih prostorov z medlimi viri svetlobe) svetlikale v pričakovanju razlage, čemu visokorasleža motita dogovorjeni mir palačinkarjev v kranjskih rovih. Slednja sta se lotila pojasnjevanja, prva dva pa majanja z glavama, nejevernega spogledovanja in trkanja po čelu.

Ko je višji dvojec obmolknil, se je nižji še zadnjič spogledal in Davor je spregovoril: »Tale vajina štorija se zdi res privlečena za lase, vendar bi vama vajini sovisokarji dejali taisto, če bi jim omenila, da sta srečala naju.« Ob besedi sovisokarji je prezirljivo pljunil skozi zobe, kar sicer ni doseglo želenega učinka, saj zaradi nepraktične postavitve ust v skoraj sami osi okroglega ploščatega telesa pljunek ni prekoračil oboda taistega telesa, tako da si ga je s kančkom rdečice na obrazu in na videz brezbrižno obrisal z roko ter nadaljeval: »Zatorej vama nakloniva kanček nejevere, ter vaju popeljeva onkraj težkih duri, da poiščeta te svete strije ali Dežamoža, ali kar koli je že tisto, kar iščeta. A bodita pripravljena, da vama vse, kar uzreta, ne bo po godu. Onkraj teh duri je zatavalo bolj malo običajnih ljudi.« Tokrat pri ležeče izgovorjeni besedi ni pljunil, vendar jo je ubesedil s toliko črtljivega gneva, da si v njej lahko jasno zapazil poltene namene, ki jih je imel z materami običajnih ljudi. »In mnogim um ni prenesel pogleda na stvari, ki leže onkraj duri.« Tokrat besed ni mrzko nagnil, temveč jih je zlokobno okrepil, da je Wleibeisu za hip zledenela kri v žilah. »Sta prepričana, da želita skoznje?«

»Seveda,« je brez pomisleka pritrdil Srezad, ki nikdar ni znal razbirati prizvokov izrečenega.

Wleibeis se je za trenutek obotavljal, toda sla po odkritju nečesa, kar ga je zanimalo že toliko časa, je bila premočna. Sklenil je tvegati. »Kako pa bova prišla skoznje?«

Ob teh besedah se je Andrej brez težav sprehodil skozi nizka vratca in čez nekaj trenutkov se je od znotraj zaslišalo škrtanje zobatih koles in rožljanje verige. Kamnita stena, ki je še ravnokar neomajno stala na poti vsem, večjim od pedi, je v izvrstni poustvaritvi vnebovzetja, ki bi jo na veliki šmaren zlahka uprizorili pred brezjansko baziliko, izginila pod strop. Mozoljavi učenjak in zavaljeni študent sta skozi duri stopila široko razprtih oči, za kar je bilo bolj kot manko svetlobe zaslužno začudenje. Ozek betonski hodnik se je namreč čez nekaj sežnjev razprl v prostrano votlino, polno kapnikov, ki jo je hladno razsvetljevala modro brleča krogla, lebdeča sredi nje.

»Naše poti se tu ločijo,« je dejal Davor. »Ko bosta želela ven, če bosta želela in če vama bo uspelo nazaj do duri,« ni zamudil priložnosti za srhljive poudarke, »preprosto pritisnita na tistile gumb, na katerem piše DURI.« Tokrat z ležečostjo ni izrazil prezira, temveč se je z njo zgolj elegantno izognil narekovajem znotraj premega govora.

»Pa srečno pot,« je s komaj opazno škodoželjnostjo pristavil Andrej in že sta se z Davorjem izgubila v enem izmed nepreštevnih rovov (kar je zgolj figurativna raba jezika, če znate šteti do več kot triinosemdeset). Srezad in Wleibeis sta se nenadoma znašla sama in se rahlo zdrznila, ko so masivne duri za njima v očitnem religioznem navdihnjenju tokrat uprizorile Luciferjev padec.

»Kaj pa zdaj?« je vprašal Wleibeis.

»Bi rekel za nosom, pa bi potrebovala rovnico ali pnevmatično kladivo, saj ga imam zaradi poškodbe pri posebej razgreti igri med dvema ognjema v četrtem razredu zafrknjenega navzdol,« je dejal Srezad, ki se je od študenta očitno navzel cenenega vicmoharstva, ki ga je razkazoval v prejšnjem delu.

Wleibeis ga je le topo gledal.

»A razumeš, reče se, da imaš nos prifrknjen navzgor, če je pa navzdol, je pa zafrknjen, hahaha,« mu je skušal razložiti šalo in pojasnilo v brezupnem hlepenju po študentovem odobravanju podkrepil s smehom, v primerjavi s katerim bi naravno zvenele še silikonske dojke spuščene skozi autotune efekt.

Wleibeis, ki se je virusa t. fornezzius očitno otresel, je mukoma ukrivil ustnici navzgor in bodrilno prikimal profesorju. »Torej na slepo?«

»Kot kaže,« je prikimal Srezad, čigar obličje je v modri svetlobi žareče krogle delovalo kot mesečevo površje. »Razen, če nimaš zopet kakega genialnega geografskega prebliska, ki bo naju usmeril na pravo pot.«

»Geografski prebliski nama bodo prišli prav kvečjemu, ko bova iskala pot na plan,« je odvrnil Bleiweis in se razgledoval naokoli. Pogled se mu je ustalil in nadaljeval je: »Imam občutek, da nama bodo tokrat bolj pomagale dolge ure, ki sem jih porabil za učenje starodavnih pisav.« Uperil je prst nad kamniti obok predora, v katerega sta izginila palačinkarja. »Vidite te pismenke, podobne runam? Samo pravi napis morava najti, pa naju bo sam povedel k Strijamožu.«

»In sveti deži,« je pristavil Srezad.

In naslednjemu delu, je bil avtor odločen, da obdrži zadnjo besedo.