Kranjčani poklapano hodijo po mestu, povešenih glav se bežno ozirajo tja gor pod nebo in čutijo, da jim nekaj manjka, vendar nihče ne ve kaj natanko. Malodušno podrsavanje korakov odmeva v gluho noč. Naenkrat temno noč prereže močan klic: »Maaaaaaaaaaaaaaaast!«

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 8. del

Srezad in Wleibeis sta počasi stopala od tunela do tunela. Ker nista bila prepričana, kaj ju lahko čaka v temi in kaj ne (predvsem sta se bala, da njunih stopal ne bi pričakala trdna tla), nista hotela tvegati slepega koraka v predore. Debelušni študent je prebiral napise, ki so se sločili nad zevajočimi črnimi ustji v pismenkah, ki so še najbolj spominjale na letno srečanje zobotrebcev, ki jih pesti posebej zoprna oblika artritisa. Skrivenčene oblike v grobo skalo izklesanih znakov so se sprva še počasi ter v spremljavi mhmjev in aaaajev, nato pa vse bolj tekoče prelivale v glasove, razumljive tudi mozoljastemu znanstveniku, ki je še vedno tako močno zeval od začudenja, da mu je brada bobnala po adamovem jabolku.

Sprehodila sta se mimo vhodov v nekaj tako obskurnih mističnih krajev, ki bi si še v najbolj ezoteričnih zgodovinskih knjigah prislužili zgolj opombo pod črto v opombi pod črto, pa še tam bi se znašli v oklepaju. Korak jima je prvič resneje zastal pri predoru, nad katerim se je pet pismenk ponašalo s komaj opazno pozlato, ki se je v soju modre krogle bledikavo svetlikala z grobega kamna.

»Oslje,« je prebral Wleibeis in glasno zajel sapo. »Profesor, se vam sanja, kaj sva ravnokar odkrila? Tu je vhod v Oslje.«

»Kakšno Oslje?« je prhnil Srezad. »Od kod kar naenkrat navdušenje nad lihoprstimi kopitarji?«

Wleibeis je urno ugotovil, da sta zopet zakoračila na področje, ki ga je sam že dobro uhodil, medtem ko je bilo za učenjaka zgolj prazen list papirja, na katerem se šele ima zarisati okoren zemljevid. »Ne, ne,« je pojasnil s kanček prisiljenim nasmeškom. »Oslje nimajo zveze z osli. So mitološki kraj …«

»… kamor hodijo kosci brusit sekire,« je navdušeno dokončal Srezad.

»Ne, tudi z oslami nimajo ničesar skupnega,« je Bleiweis neusmiljeno sestrelil profesorjevo zavzetost za ruralne enakozvočnice. »Če gre verjeti zapisom škofjeloškega kapucinca – in preden mi spet vskočite v besedo, naj povem, da s tem mislim kapucinskega meniha in ne okrasne rastline – iz osemnajstega stoletja, so v cerkvi pod škofjeloškim gradom hranili pergament z legendo o zlatem mestu prešuštva, ki pa je zgorel v požaru leta 1669. Po legendi naj bi Oslje ležalo na ravnici severno od Kranja med Kokrico in Predosljami, ki so zaradi njih tudi dobile svoje ime.«

»Dobro, dobro, komu mar lokacija,« ga je z modrim odbleskom v očeh prekinil učenjak. »Kaj je bilo tisto o mestu prešuštva? In zlatu?«

»Če na kratko povzamem legendo,« je začel Wleibeis, »je bilo Oslje mogočno cesarsko mesto, v katerem so se dvigale stavbe, izgotovljene iz najfinejšega marmorja. Dičile so se z bogatimi zlatimi inkrustacijami, sredi mesta pa je na trgu stala zlata fontana v podobi starodavnega božanstva naslade, okrog katere so ob ščipu plesala poltena dekleta, se zvijala v sladostrastnih gibih ter se predajala postavnim mladeničem, ki so si jih jemali na vse predstavljive in nepredstavljive načine.«

Srezadu je iz kotička ust opazno začela curljati slina. »Aha.«

»Nekega dne pa je v mesto na kobilici prijahal neznanec. Bil je tako ogromen, da so se mu med ježo noge vlekle po tleh, in tako čednega lica, da so vsa dekleta medlela ob pogledu nanj. Ponujale so se mu, a on se ni zmenil za njih. Sedel v senci lipe ob fontani, prebiral starodavne spise in srkal ohlajen šipkov čaj, oslajen s karameliziranim sladkorjem.

‘Kok to, da nas nočeš?’ ga je s kanček neposrečenim štajerskim naglasom pobarala ena od radoživk, ki so od blizu in daleč hodile v Oslje na spolnost brez obveznosti.

‘Cilj moje poti ni v mesu, temveč v duhu,’ je odvrnil in se zatopil nazaj v svoje spise.

In ker si ženske vselej najbolj želijo tisto, kar se zdi nedostopno (česar smo se naučili že v preštevilnih romantičnih komedijah), so le še bolj koprnele za njim, najbolj od vseh zala cesarična, ki je dneve presedela ob njegovih nogah in povsem pozabila na obredno občevanje ob ščipu.

Po treh mesecih se je neznanec dvignil in naznanil, da naj mu prinesejo sekiro, da bo posekal vaško lipo, saj se naj bi v vzorcu letnic debla skrival odgovor na vprašanje o smislu življenja. Namesto sekire je dočakal cesarsko gardo, ki ga je grobo odrinila od drevesa.«

»Pohiti s koncem,« ga je priganjajoče prekinil Srezad. »Spet nama bo zmanjkalo prostora.«

»Silak je sedel na kobilico, posadil predse cesarično in odpeketal. A že po nekaj korakih se je kobilica čudežno dvignila od tal, zaprepadeni meščani pa so opazovali zgolj obris jahanca in oseb na njej, ki se je risal pred polno luno, ko so leteli prek neba.

Zgrožena cesarica se je drla: ‘Hčer mi je izpridil, lipe pa mu ne dam!’ in zaukazala izstrelitev raket zemlja – zrak. Toda tudi silak je imel svoje zaveznike in je nad mesto poslal skupino robotov, ki so se spreminjali v vozila s konca dvajsetega stoletja. Bitka je bila kratka, a srdita, in Oslje so končale v kupu ruševin, od koder so jih stoletja odpihnila v pozabo.«

Za las, je dejal avtor.