Kranjčani poklapano hodijo po mestu, povešenih glav se bežno ozirajo tja gor pod nebo in čutijo, da jim nekaj manjka, vendar nihče ne ve kaj natanko. Malodušno podrsavanje korakov odmeva v gluho noč. Naenkrat temno noč prereže močan klic: »Maaaaaaaaaaaaaaaast!«

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 9. del

Srezad in Wleibeis sta stopala iz predora, nad katerim je v starodavnih pismenkah pisalo Oslje in si razočarano trkala prah z obleke.

»Po svoje je logično,« je dejal debeli študent.

»Če dobro pomisliš, bi kaj takega morala pričakovati,« je prikimal mozoljavi profesor.

»Saj legenda pravi, da je od Oselj ostal le kup ruševin,« je nadaljeval misel Wleibeis.

»In tako ni nič čudnega, da sva naletela nanje, ne pa na gole joškarice, ki bi iz mene končno naredile moža,« je skoraj s solzami v očeh zaključil Srezad.

»Ooooohooooo,« se je oglasilo v temi za njima.

Srezad in Wleibeis sta prestrašeno odskočila ter se obrnila v smer glasu. V polmraku predora, iz katerega sta ravno stopila, sta brleli zelenkasti očesi. Nagonsko sta se začela ritensko odmikati, oči pa so jima sledile. Čez dva koraka, se je okrog njih zarisal obraz, čez enega pa počasi še telo. Pred osuplima učenjakoma je stal starec, izžarevajoč neverjetno vitalnost in življenjsko energijo. Oči so ždele med voskastimi gubami obraznih potez in ju živahno merile od nog do glave. V oguljene hipijevske cote odet možak je spregovoril s pomirjujočim glasom.

»Strah je odveč,« so se glasile njegove prve besede. (Srezad in Wleibeis nista vedela, da so po naključju to bile tudi dejansko prve besede, ki jih je spregovoril le nekaj minut po rojstvu na svislih neke gorske domačije, ko sta starša opazovala dojenčka s povsem zgubanim obrazom in medlo svetlečimi očmi.) »Tu sem, da vama pomagam,« je nadaljeval. (Medtem ko je svoje prve prve besede nadaljeval z: »No, krasno, mati so omedleli. Oče, niste ji razodeli svoje skrivnosti, kaj ne?«)

»Pomagate pri čem?« sta v en glas vprašala učenjaka.

»Pri iskanju Strijamoža in svete deže, kakopak,« jima je odvrnil starec. »Mislita, da sta ostala neopažena?«

»Ja?« je nekam negotovo odvrnil Wleibeis.

»Pa kaj še. In pri tem sta bila tako neprevidna, da sta na lokacijo svete deže opozorila človeka, ki mu nikdar ne sme priti v roke.«

»Kakega mesarja, ki bi rad naredil sveto zaseko?« se je skušal pošaliti Srezad.

»Stvar je preresna za take šale,« ga je osorno odpravil starec. »So vama znane naslednje besede? Skozi zgodovino so se do nje želeli dokopati templjarji, medtem ko jim na drugi strani to nakano preprečujejo déžarji, trije varuhi svete deže. Ti so potomci vrača, lovca in nabiralca, ki so se prvi zaobljubili, da čudežna mast ne sme priti v napačne roke. To nalogo si že več tisočletij predajajo iz roda v rod.«

»Pa res,« je dejal Wleibeis. »Natanko to sem omenil v četrtem delu.

»Kar seveda dokazuje, da je avtor že na začetku natančno domislil vse potankosti zgodbe in si je ne izmišlja sproti glede na trenutni navdih,« je pristavil Srezad, ki ga je spreletel čuden občutek, kot da bi mu kdo besede položil v usta.

»Jaz sem eden izmed déžarjev,« je dejal starec in se nasmehnil, da so se prikazali rumenkasti zobje, ki so pričali o dolgoletnem prijateljevanju z dimi vseh sort. »Potomec vrača. Potomec nabiralca je zapitež, ki ga mogoče poznata po imenu Feder. Na srečo se nezavedno odzove klicu svete deže, kadar ga le ta potrebuje, saj je v preštevilnih delirijih izgubil spomin na svojo poklicanost. Tretji, potomec lovca, pa je tisti, ki mu sveta deža ne sme pasti v roke. Njegov oče je namreč umrl, preden se je rodil, in tako nanj ni prenesel starodavnih skrivnosti. To sem nameraval storiti sam, brž ko bi deček dopolnil dvanajsto leto, vendar mu je pri desetih letih umrla še mama in pristal je v rokah Fusarjevega Francija, tedaj še mladega templjarja, ki je danes nadšuštar tega brezbožnega reda. Franci je v bledikavem mladeniču prepoznal odlike lovca in ga vzgojil v sebi poslušen stroj za opravljanje neprijetnih nalog. Temnikar, kakor je lovčevemu potomcu ime, se je namreč rodil brez kožnega pigmenta. Sramovala se ga je še lastna mati in Fusar je bil prvi, ki je dečku pokazal naklonjenost, česar Temnikar seveda ni nikdar pozabil. Tako je namesto človeka, ki bi moral varovati sveto dežo, odrasel v največjo nevarnost, ki ji preti. Če bi se dokopal do nje in jo predal templjarjem, bi to pomenilo konec sveta, kakršnega poznamo.« Segel je v žep in iz njega potegnil potlačen joint. Zgladil ga je med prsti, si ga vtaknil v usta, ga prižgal in z užitkom povlekel dim vase. Ko ga je izdihnil, so ga spremljale besede: »Vidva pa …«

»Kaj je z nama?« sta vprašala.

»Čutim, da sta dobrega srca in s sveto dežo nimata podlih namenov. Žene vaju čista raziskovalna narava, ki se napaja v odkrivanju novih ali davno pozabljenih reči,« je dejal vrač.

»Seveda,« sta vneto prikimala oba.

»Zato vama bom pokazal pot do svete deže in Strijamoža,« je dejal vrač, »a pred tem morata prestati tri preizkuse.«

Seveda v naslednjem delu, se je avtorju zazdelo, da mora izpostaviti povsem očitno stvar.