Kranjčani poklapano hodijo po mestu, povešenih glav se bežno ozirajo tja gor pod nebo in čutijo, da jim nekaj manjka, vendar nihče ne ve kaj natanko. Malodušno podrsavanje korakov odmeva v gluho noč. Naenkrat temno noč prereže močan klic: »Maaaaaaaaaaaaaaaast!«

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 10. del

»Tri preizkuse?« sta začudeno vprašala Srezad in Wleibeis.

»Da,« je odvrnil zgubani starec, čigar imena nista poznala, in globoko v pljuča potegnil dim iz smotke, ki je bila potlačena kot deževniki, ki so se po pomoti znašli na tekmovanju v stepu. »Če jih uspešno prestaneta, vaju povedem do Strijamoža, sicer …« Na tem mestu je stavek presekal oster kašelj.

»Sicer?« je vmes posegel Wleibeis, a potomec vrača si je že ublažil kašelj z novim dimom iz klavrnega jointa. (Klavrnega seveda samo po estetski plati, saj je bilo v njem natlačene toliko trave, da bi jo povprečna simentalka prežvekovala cel mesec, višjih nivojev zavedanja nevajenemu Srezadu pa se je že samo od pasivnega pohanja vrtelo v glavi.)

»Kaj sem že pravil?« so njegova usta skupaj z dimom zapustile kanček zbegane besede. »Aja, trije preizkusi. Ja. Takole. Prvi preizkus je preizkus volje, drugi preizkus vere, tretji pa je vražji preizkus.«

Učenjaka sta se spogledala, a molčala.

»Najprej preizkus volje,« je nadaljeval zgubani starec. »Tule imam menažko najslastnejše jedi, poznane človeštvu.« Obliznil si je ustnice in glasno pogoltnil slino.

»Kebab?« je vprašal Wleibeis.

»Dunajca in pomfri?« je vprašal Srezad.

»Pa kaj še,« je s slinastimi usti odvrnil starec, ki ga bom od zdaj dalje zaradi večje preglednosti poimenoval Marjan. »Pogrete vampe od včeraj.«

»Aha,« se je posvetilo Wleibeisu, »sarkastično mišljeno najboljša hrana. In kot preizkus volje jih bova morala pojesti?« Ob tej misli se je skremžil.

»Ne,« je odvrnil Marjan. »V roke dobita žlici, jaz se bom začel z vampi mastiti vpričo vaju, vidva pa morata pokazati dovolj močne volje, da se obvladata in jih ne začneta jesti tudi sama.«

Učenjaka sta se znova spogledala,  tokrat nekam bebavo, kakor je zaživa najbrž gledalo tudi tele, ki je v Marjanovo menažko darovalo svoj želodec. Vrač je medtem že veselo mlatil vsebino aluminijaste posode. »Tako,« je zadovoljno dejal in aromatično rignil, ko je s kruhom pomazal še zadnje ostanke omake. »Ne morem verjeti, res imata železno voljo. Nikogar še nisem videl, ki bi se tako zlahka upiral mamljenju vampov. Zadnji, ki ga je pot zanesla tod mimo, je nanje planil po petih sekundah.«

»Ja … no … saj veste, dolga leta meditacije pa to …« je Wleibeis skušal ne užaliti Marjanovih prehranjevalnih preferenc.

»Tako, prvi preizkus je za vama, zdaj pa k drugemu.« je nadaljeval Marjan, zvijajoč si tobak. »Opraviti bosta morala skok vere.«

»Skok vere?« je vprašal Srezad, ki se je brž, ko je izrekel besedi, spomnil, kje ju je že slišal. »Najti bova morala nevidni most prek brezna?«

»Nekaj takega, ja,« je odvrnil Marjan in si prižgal čik. Po globokem dimu je dodal še: »Pravzaprav točno to.«

»In kje je to brezno?« je vprašal aknasti arheolog.

»Tamle,« je pokazal na neugleden jarek, ki bi ga zlahka preskočil gusarski kapitan, ki je imel v osnovni šoli telovadbo ocenjeno z manj uspešno.

»In kje je finta?« je zanimalo Srezada. »Se bo jarek, ko bova hotela stopiti preko, nenadoma čudežno razširil v prepad?«

»Ni finte,« je odvrnil Marjan. »Nekdaj je bil to mogočen jarek, pa se je zaradi proda in zemlje, ki ju je skozi stoletja nanašala reka, ki je tačas že presahnila, izpridil v tole jarkasto revščino.«

Srezad in Wleibeis sta torej strumno stopila prek jarka, takoj za njima pa še Marjan, ki je v brezno preizkusa frcnil ogorek. Učenjaka je popeljal do vegaste mizice, okoli katere so stali razmajani zložljivi stoli s platnenimi naslonjali, in jima pomignil naj sedeta. Taisto je storil tudi sam in z zloveščim glasom naznanil: »In zdaj je čas za vražji preizkus.«

»Vražji, ker se bova morala pečati z okultnim?« je zanimalo Srezada.

»Vražji, ker je res zajeban?« je hotel vedeti Wleibeiis.

»Ne,« je odvrnil Marjan. »Vražji, ker bomo metali vražje podobice.« Na mizo je tleskoma položil paket tarok kart. »Pikola se ne igra, trulo se napove, če nimaš cele v roki, če jo imaš, lahko napoveš samo trulpagata, in če kdo pride na nulo, se igra obvezni klop. Vse jasno?«

»Vse jasno,« sta rutinsko zmedeno odvrnila učenjaka.

Sledil je boj, kaj boj, mesarsko klanje, radeljci so se kotalili, pagati padali na zadnjem štihu, berači so zahrbtno štihali klicatelje, valati so se bahali, kralji pa so dolgih nosov hodili domov s plateljcem pod vsako roko. A končno je Marjan vzkliknil: »Škis runda,« in igra je prišla h kraju.

»Čestitke,« je dejal potomec vrača, ko je žalostno zrl v list, kjer se je ob njegovem imenu risala štirimestna številka, pred katero je postopal minus. »Zdaj je čas, da vaju odpeljem do svete deže.«

»Pa ja ne boste šli brez mene?« se je tedaj oglasilo z druge strani votline. Bledikava postava je stopila v svetlobo modre krogle. »Na srečo poznam nekaj prijemov, ki uspešno razvežejo jezik še tako zadrgnjenim palačinkarjem.«

Nepričakovan Temnikarjev prihod je presenetil tudi avtorja, ki se mu je zato izmuznil pametovalni pristavek.