»Postoj tu, tujec, le za hip prisluhni,
kaj jezik moj napleta ti v svarilo.
Ko pade noč in pride molk brezupni,
Ne veš, ne kam bi šel, ne kod, ne …«

Recitacijo je presekal glasen pok iz dveh pušk. Govorec je še nekaj trenutkov majajoče stal, kot bi ga neka neznana sila bodrila pri neupoštevanju dejstva, da ima po novem na ramenih prazen ništrc, nato pa ga je gravitacija neusmiljeno povlekla k sebi, da je s pridušenim copom pomendral podrast in z zdaj le še namišljenimi ustnicami poljubil očetnjavo.

»Pazi, Brane, tamle gre še en!« je vzkliknil srednjerasel moški okoli štiridesetih.

»Vidim ga, Vojko,« je odvrnil plečati ogovorjenec.

Puški sta se istočasno uperili in enoglasno sprožili smrtno pretnjo proti počasi bližajoči se postavi.

Toda ta se je spotaknila ob štrlečo korenino, da jo je zaneslo vstran, in krogli sta ji namesto načrtovane glave odpihnili le levico, da jo je odneslo iz rokava oguljenega suknjiča. Izguba uda je očitno ni preveč motila, saj je odločno stopala dalje in monotono zategovala:

»Ko prideš mi na pot, naj kri ti zmrzne,
iz dni minulih naj spomin ti vznikne,
ko bežal rod človeški pred zvermi je.
Tako zdaj ti pred mano planeš …«

Iz glave mu je vzbrstela sekira, ki je še pred nekaj trenutki počivala za Branetovim pasom.

»Uf, za hip sem se že zbal,« je slišno olajšan dejal Vojko.

»Ne skrbi,« ga je pomiril tovariš, ki je bil dobri dve glavi višji od njega. In če je bil Vojko žilav in utrjen, so se povsod pod Branetovimi oblačili napenjale mišice. Oprtala sta si puški na rame in zakoračila dalje skozi mračečo se hosto.

***

Zdaj sta bila na lovu že polpeti mesec. Vse se je začelo, ko je v njihovo vasico na obronkih zasnežene gorske verige zatavalo prvo od bitij. Vaščani so ga imeli za potujočega pesnika, kakršnih so bili vajeni, čeprav so morali priznati, da je dotičnemu beseda res lepo tekla, saj je verziral v laškem enajstercu in ne alpski poskočnici, kakor so bili vajeni od njegovih predhodnikov. To jim je razložil vaški učitelj, ki je prišleka tudi vzel pod streho. Najbrž se je nadejal poglobljenega pogovora o italijanskih pesnikih minulih stoletij, saj v vasi, roko na srce, ni imel nikogar, s katerim bi lahko besedoval o čem podobnem. Na gorskem pobočju so živeli preprosti ljudje, ki so znali brati ravno toliko, da so si pri setvi in žetvi pomagali s pratiko ter da so s pomočjo molitvenika odžebrali kake litanije, saj je bilo pozimi ob hudem sneženju do prve cerkve predaleč.

Ko sta naslednji dan šomošter in potujoči pesnik stopila v vaško krčmo, da bi si privezala dušo, je krčmar z začudenjem opazil, da po novem tudi učitelju beseda teče nekam gladko in ritmično. Žal se ob tem ni zavedal, da si obiskovalca duše ne bosta privezala z nobeno od vodenih obar ali žagovinastih klobas z njegovega jedilnika, temveč z njim samim. Težko bi rekli, kdo je bil bolj presenečen – krčmar, ki ga je trgalo dvoje zlakotnelih ust, ali Vojko in Brane, logarja in lovca, ki sta krvavi prizor opazovala za mizo v kotu, kjer ju pesniško navdahnjena ljudožerca nista opazila. Kozarca razredčenega vina sta zastala ob poti k ustom ter se razbila,  ko sta zaradi osuplega trzanja prstov zapustila varni primež dlani in se srečala s tlemi. Logarja sta se spogledala in segla k puškama.

Mrakobno krčmo so napolnili streli in vonj sveže krvi se je mešal z vonjem po smodniku. Vaščani, ki jih je streljanje sredi vasi, presenetilo, so počakali nekaj trenutkov, da se je le-to poleglo, nato pa jih je premagala radovednost in zgrnili so se v krčmo. Tam so v enem kotu v dimu iz še smodečih pušk zagledali Braneta in Vojkota, medtem ko so na drugem koncu krčme nagrmadena ležala trupla krčmarja, ki je sicer stregel kislico, vendar ji ni navijal cene, učitelja, ki je njihovi mladeži nesebično vlival znanje v glave, čeprav ga je dobršen del odteklo ven, in potujočega poeta, ki jim je z verzi polepšal prejšnji večer. Majali so z glavami, češ kako sta se sicer zgledna moška pustila zapeljati alkoholu, da sta storila tako zlodelo. Ob zmedenem  blebetanju o kanibalističnih težnjah dveh vpletenih kadavrov jih je spreletelo, da najbrž prstov ni imel vpletenih zgolj alkohol, marveč tudi kak peklenšček, ki jima je pred oči nastavil kopreno, skozi katero sta uzrla to nezaslišano gnusobo, o kateri sta napletala.

Logarjema tako ni ostalo drugega, kakor da urno pobereta šila in kopita ter s puškama na ramah in sekirama za pasom zapustita svojo rojstno vas. Trdno prepričana, da tisto, kar sta ugledala v gostilnici, ni bil zgolj plod omračenega uma, temveč se je to resnično zgodilo, sta sklenila priti zadevi do dna. S takim madežem na ugledu pač ne gre živeti in oba sta si srčno želela vrnitve v rodni kraj.

Ko sta se spustila v dolino, sta izvedela, da so podobni nestvori pustošili in jemali krvavi davek tudi po drugih vasicah. Prebivalci so se organizirali v straže in postali izredno sumničavi do kakršnega koli tujca, ki ga je pot zanesla v njihovo bližino. Robata kmečka govorica, ki se je kot hudournik valila iz Branetovega in Vojkovega grla, jima je odpirala vrata, saj so ljudožerski monstrumi po pravilu govorili v izbrani pesniški govorici s točno določenim ritmom laškega enajsterca, kakor ga je poimenoval preminuli šomošter.

Brane in Vojko sta tako sledila morilskemu toku proti samemu izvoru. Nekajkrat sta skrenila s poti, kar sta sklepala po krajih, kjer niso utrpeli toliko žrtev, in se vračala, hodila proti neznanemu počelu zla in spotoma pobijala vse, kar je več kot deset zlogov zapored spregovorilo v jambu.

***

»Nekam presenetljivo mirno je,« je dejal Brane.

»Le zatišje pred nevihto,« ga je posvaril Vojko. Resda je bil Brane močnejši od njega in tudi bolj ročen z orožjem, a rad se je prenaglil in Vojkove izkušnje so mu kar nekajkrat priskočile na pomoč ter mu rešile življenje. Kakor Vojkotu njegova moč.

Prispela sta do pokopališča. Brane je odrinil rešetkasta vrata, da so zarjavelo zaškripala na tečajih s pesmijo, ki je obema pognala srh po hrbtu. Stopila sta skoznje, postala in napela ušesa. Z njune desne je prihajalo nerazločno mrmranje. Naperila sta orožje in lahno stopila v smer glasu. Ta se je kmalu ojačal do razločljivosti:

»… bridke zveze,
zdaj grizem žolč, da trpkost v usta leze.
Sem smrti svat in sonce mi sovrag je,
O, pridi pome in me …«

POK!

»Očitno sva mu izpolnila željo,« je rekel Brane. »Želel si je smrti.«

»Mislim, da ne tako dobesedno,« je odvrnil Vojko. Se spomniš tistega šomoštra izpred dveh mesecev? Uspelo mu je uiti kar trem nestvorom in je rekel, da mu njihove besede še zdaj odzvanjajo v ušesih. Romantično svetobolje, jim je dejal. Ne mislijo resno. Trpijo samo na papirju.«

Pred njima se je v meglici zarisal obris strupeno zelene rastline s krvavordečim cvetjem, ki se je dvigala poltretji meter visoko.

»To bo to,« je šepnil Brane, izvlekel sekiro in se pognal k njej.

»Počakaj!« je kriknil Vojko, a prepozno. Pod Branetovo sekiro je padla ena veja, toda tačas ga je rastlina obvila s preostalimi zelenimi udi in mu iz pljuč iztisnila zrak. Brane se je napenjal, da bi se je rešil, a vse je kazalo, da izgublja boj.

»Streljaj v cvetove!« je zavpil Vojku. »Streljaj vanje, da
kot kri iz rane sveže se razlije,
iz njih bo sok mrtvaški vame zniknil.
Mi dal gorjupe …«

POK!

Vojko je s solznimi očmi opazoval orjaško gmoto svojega tovariša, kako je izgubila glavo, se opotekla in telebnila po tleh. Rastlina, ki ga je še vedno oklepala, očitno ni pričakovala silnega potega in ga ni pravočasno izpustila, tako da jo je ob padcu v večni sen izrul iz tal. Brž, ko so korenine pomolile iz zemlje, se je posušila in sprhnela.

Preživeli logar je stopil k grobu, iz katerega je rasla in vanj zasadil lopato. Kot zamaknjen je odmetaval zemljo, dokler lopata ni naletela na prepreko. Top udarec ob les, ga je prebudil. S pomočjo vrvi mu je uspelo izvleči krsto. Grude vlažne prsti so se sprijemale na nelakirani smrekovini, ko jo je vlekel na dan. Neučakano je odbil pokrov in jo odprl.

V krsti je sredi na pol sprhnelih kosti utripalo srce, rdečkasto žareče od gorke krvi, ki se je pretakala po njem. Vojko je z desnico izvlekel lovsko bodalo, z levico pa segel po srcu. Prijel ga je in se pripravil, da mu zada končni udarec,
ki ga poslal bo tja, kjer mu je mesto,
v deželo senc in niča, kjer peklenščki
si dni pestrijo s kriki duš prekletih.