Kranjčani poklapano hodijo po mestu, povešenih glav se bežno ozirajo tja gor pod nebo in čutijo, da jim nekaj manjka, vendar nihče ne ve kaj natanko. Malodušno podrsavanje korakov odmeva v gluho noč. Naenkrat temno noč prereže močan klic: »Maaaaaaaaaaaaaaaast!«

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 11. (in zadnji) del

Od prejšnjega dela še vedno osuplega ostarelega hipurja Marjana je dobro merjena Temnikarjeva desnica zadela naravnost v nos, ki je malodušno popustil z glasnim hrskom iz njega pa se je ulila kri, tako polna vsemogočih psihotropnih tvarin, da bi še Keith Richards pozelenel od zavisti. Potomcu vrača se je zaradi silovitega udarca pred očmi poblisnilo bolj, kot če bi zategnil polno prgišče gobic, in se z glasnim »Do je ba zabolelo!« sesedel na tla.

»Ampak … kako?« je iskal besede Srezad.

»Pred trenutkom še na oni strani votline, zdaj že na tej?« je bil ubesedovalno uspešnejši Wleibeis.

»Preprosto,« je odvrnil pritlikavi albin. »V letih učenja pri templjarjih sem osvojil vse skrivnosti zvirče-fuja, najsmrtonosnejše borilne veščine poznane človeštvu. Z enim samim dotikom ene od sedemnajstih poglavitnih kritičnih točk vaju lahko pohabim, z dotikom katere koli od preostalih petintridesetih, pa vama povzročim glivično obolenje in/ali zlatenico.«

Ob teh besedah je zemlja deusexmachinovsko zadrhtela, Temnikar se je živčno ozrl, učenjaka sta pričakujoče napenjala oči, Marjan pa si je brisal kri s papirnatim robcem in razmišljal, če naj ga shrani za prihodnjo uporabo kot pivnik s tripom. Zemlja je zadrhtela še enkrat, toda nato se je nenadno, kakor se je zganila, umirila in se vedla, kakor da bi jo bilo drhtenja sram.

»Zdaj pa dovolj okolišenja. Prišel sem po sveto dežo in brez nje ne mislim oditi. Obenem pa fentam še vas in tistega rejenega Strijamoža, ki se mi izmika že leta in je poniknil neznano kam …« Na tem mestu je naredil premor, ki pa ni bil posledica urejanja misli v koherentno celoto, temveč orjaške pesti, ki je lenobno šinila iz somraka in zadela Temnikarja v betico.

»Auč,« se je zaslišal glas iz polmraka.

»…« je dejal Temnikar in nezavesten omahnil na tla.

»Dobro jutro,« je dejala obilna postava, ki se je primajala v luč in se leno pretegovala.

»Strijamož?« sta osuplo v en glas spregovorila učenjaka.

»To sem jaz!« je vzneseno pritrdila postava. »Borec za vse, kar je polnokaloričnega.«

»Od kod pa ti?« je vprašal Wleibeis. »Mislim, domnevala sva, da te bova našla nekje tu, bolje bi bilo, če bi te vprašal, kje si se skrival ves ta čas?«

»Skrival? Samo legel sem po kosilu.«

»Najbrž ti je kdo zavdal z zastrupljeno hrano,« je Wleibeis že postregel z novo teorijo zarote. »Mogoče Slokadečva, Velefinka ali kdo drug od tvojih večnih sovražnikov.«

»Kje pa. Nihče me ni zastrupil. Kriv je tale zgubanec tukajle,« je dejal Strijamož in pomenljivo pomežiknil Marjanu, ki je vezal roke nezavestnemu Temnikarju, »ki zna skuhati najboljše vampe na svetu.«

»Dihče se jib de bore ubredi, sbloh bogredim,« je žareče pristavil potomec vrača, ki si je krvavitev iz nosu medtem zaustavil z bombažnim robcem neznane starosti in nedoločljive barve.

»Nazadnje mi jih je skuhal cel kotel in po tako obilnem obedu je bilo treba rahlo podremati. Čeprav sem res imel občutek, da sem si privoščil kanček daljši spanec kot običajno.«

»Dobrig bed led,« je odvrnil Marjan.

»Kaj? Pet let?« je začudeno zazeval Strijamož. »No, ja, ampak tisti vampi so bili vredni vsake predrnjohane minute. Me je pa vmes tlačila grozna mora. Sanjalo se mi je, da so z Atlasa sneli nagravžne zarjavele plošče, Atlas obnovili, nato pa plošče navesili nazaj. Kar strese me, če se spet spomnim teh sanj. Tako je, če greš spat na poln želodec.«

Učenjaka nista imela srca, da bi mu razkrila preroškost sanj, Marjan, ki je nehal krvaveti iz nosu, pa je dejal: »Pridita, gremo do svete deže, da si jo ogledata, vendar je ne smeta odnesti od tod.«

Srezad in Wleibeis sta mu urno sledila, Strijamož pa je za njimi stopal z lagodnim korakom.

»Tukajle nekje je,« je dejal Marjan, ko so vstopili v votlinico, kjer je zrak zatohlo dajal vedeti, da je v njej precej dolgo časa spal nekdo, ki se krepko poti. »Nisem hotel buditi Strijamoža, tako da je tudi sam nisem videl že pet let.« S snopom svetlobe iz baterijske svetilke je begal po kotih votline. V mraku se je nekaj zableščalo. »Tamle je. Napasita svoje znanstvene oči na njej.«

Učenjaka sta planila k njej, a posodo sta (navkljub specifični teži zlata) dvignila kar nekam prelahko.

»Kaj za vraga?« se je začudil Srezad.

»Prazna je!« je osupnil Wleibeis.

»Kaj?« je presenečeno poskočil Marjan, ki se mu je zaradi razburjenja znova ulila kri iz nosu.

»Hmnja,« je dejal Strijamož in rahlo zardel v že tako rdeča lica. »To so bile pa najbrž tiste prijetne sanje. Da sem spet otrok in so mi Strijamati postregli z mastjo, kakršno so znali pripraviti samo oni.«

»Pika,« je dejal avtor in za dobro mero pritisnil kar tri …

»Hej,« se je oglasil Strijamož. »Tropičje vendar ne označuje končane celote, ampak dopušča nadaljevanje. Torej še nisem rekel zadnje?«

»Če bo sreča mila in se mi bo dalo,« je odvrnil avtor in odšel na počitnice.