Spal sem kot ubit. Tega sem se še posebej dobro zavedel, ko sem se zbudil s prerezanim vratom. S prsti sem zatipal zasušeno skorjico na robovih ureznine, široko raztezajoče se skorajda od uhlja do uhlja, da sem se zdel kot grotesken klovn iz vročičnih sanj, ki mu je naabsintani slikar v protestu do pravilnih proporcev režeče ustnice prestavil tik nad ovratnik. Moja dejanska usta so se proti zevajoči rdečini odprtega golta zdele kot droben mozoljček nad najstniško ustnico, ki ga je šestnajstletnik razdražil z nevajenim potegom britvice, ko se je odločil odstraniti puh, s katerim bi se zlahka mimikriral na skupinsko sliko poljske reprezentance v smučarskih skokih. Najbrž vas zanima, kako sem vse te podatke zaznal samo s tipanjem. Odgovor je preprost. Tipanje ni imelo prstov vmes, če si smem privoščiti manjšo šalo. Posledice kirurškega igračkanja z mojim grlom sem jasno videl v ogledalu, ki je prekrivalo strop nad mojo francosko posteljo, prekrito s satenastimi rjuhami, prekritimi z mojo zasušeno krvjo.

Pizda, me je spreletelo, kdaj me bo izučilo? Nikoli, ponavljam, nikoli ne fukaj volkodlakinje, ki ima PMS. A kaj, ko si bolj pasje psice ne znam predstavljati. Sploh, če si jo vzamem po pasje. Sčasoma se preobješ običajnih, družbeno sprejetih stvari in te dražijo le še vse bolj sprevržene prakse. No, če se spomnim mladenke s snežno poltjo, blatnim obrazom in sprijetimi lasmi, ki je na tisti kopi sena iz mene napravila moža, je tedaj ne bi zamenjal za še tako gonečo se volkodlakinjo. Še vedno se spominjam njenih jedrih dojk, blag vonj po svežem mleku, ki se je mešal s postanimi vonjavami hleva, v katerem je delala in spala, pa mi še vedno odzvanja v nosnicah, kadar koli prodrem v žensko. Prve res ne pozabiš nikoli, vendar si je ne bi znova vzel, če bi naletel nanjo. Sploh ne v sedanjem stanju. Sedem stoletij ima uničujoč vpliv na smrtnike in toliko izprijen, da bi me vzburil kupček orumenelih sprhnelih kosti, nisem niti jaz.

Če bi se znal brzdati, mi tista podivjana kosmatinka ponoči med vrhuncem naslade ne bi potegnila z ostrim krempljem prek vratu. Na srečo sem bil vsaj sveže obrit. Nič ni nadležnejšega kot čiščenje rane, okrog katere se razrašča strniščasto dlačevje. Vstal sem in svet se mi je v trenutku obrnil na glavo. Zrl sem kvišku k tlom, moj odsev na stropnem zrcalu pa je lebdel globoko pod menoj. Prekleta mrha je očitno zarezala globlje v vrat, kot sem mislil. Oberoč sem prijel glavo, ki mi je omahnila nazaj, in jo potisnil na svoje mesto. Odpravil sem se proti kopalnici, kjer sem odprl omarico s prvo pomočjo. Za prvo silo bo dober spenjač. Ravno toliko, da pričvrstim glavo, da mi med uriniranjem ne bo spet omahnila vznak. Nič ni bolj ogabnega kot poscane ploščice. Ne vem, zakaj, a urin se mi res studi. Z ženskami sem res počel že marsikaj, ob čemer bi pohlevno zardel še zapit mornar, ki se je v najbolj zakotnih pristaniščih Indokine zabaval z maloudimi candrami, a zlata prha je ena izmed stvari, za katere sem se zaklel, da jih ne bom počel nikdar v življenju.

Vrat sem si spel s štirimi sponkami. Previdno sem nagnil glavo nazaj, da bi preveril, če bodo zdržale.

Niso.

Po krajšem motoviljenju mi je vrat spenjalo deset sponk. Te so preizkušnjo prestale. Odmencal sem do školjke, dvignil desko in pričel s praznjenjem mehurja. V ozadju možganov me je nekaj zaščemelo. Dvignil desko? Očitno si je grlorezna mrha, potem ko sva končala s posteljno karnažo, sposodila še mojo toaleto. Psica. Če se je oprhala, bom moral spet pobirati dlake iz odtoka. Tudi to se mi gabi. Moje odtoke lahko mašijo le moje kocine. Ko sem odtočil, kar se je odtočiti dalo, sem odgrnil zaveso pred banjo in z grozo čakal, kakšno klobko grobih dlak bom zagledal v njej. Ko sem zagledal tisto, kar je bilo v njej, si še nikdar prej nisem tako močno želel videti odtoka, zamašenega z dlačevjem. Četudi bi bile dlake sprijete z urinom.

V moji kadi je skrivenčeno ležalo izsušeno truplo volkodlakinje. Svetleč predmet, moleč iz zveriženega stopala, je jasno kazal, kaj je zakrivilo njeno nepričakovano smrt. Ko je prhala moj vonj s sebe, je pohodila srebrni uhan, ki ga je prejšnji torek pri meni pozabila vampirka, s katero sem si privoščil dobršno mero posteljnih sprevrženosti. Vampirke ne sesajo dobro zgolj krvi, če veste, kam merim. Klical sem jo, naj pride po uhan, pa je rekla, da naj kar počaka pri meni do najinega naslednjega srečanja. Tudi sicer se raje pečam z vampirkami kot volkodlakinjami. Nimajo krempljev, s katerimi bi ti parale golt, pa še kopalniškega ogledala ti ne zamažejo, ker z njega ne brišejo kondenza z golo roko, saj se tako ali tako ne vidijo v njem. Slednje dejstvo me še dodatno podžge, kadar divje natepavam kako bledo dolgozobko, saj v stropnem zrcalu vidim samo sebe v položajih, ki bi jih pripisal samo kakemu sifilisnemu učitelju prepovedanih podvej joge, ki v prostem času trenira breakdance.

Nekaj bo treba storiti s truplom. Volkodlaki so zaščitena vrsta. Če bi se mimo oglasil kak vohljajoč inšpektor Urada za regulacijo menokožcev, bi znal zabresti v resne težave. Globoko sem vdihnil, da bi zbral misli, kar mi ni ravno uspelo, saj je zrak piskajoče bežal skozi vrzeli v spetem vratu. A nisem imel časa, da bi si ga pošteno zašil. Mrtve mrhe piskanje ne bo motilo. Sploh, ko jo razrežem za lažjo odstranitev iz hiše. Tega sicer ne bom storil pred mrakom, a lahko jo v miru pripravim in preostanek dneva preživim s šivanko in mrzlim pivom pred televizorjem. Nocoj ne pričakujem nobene.

V kuhinji sem izbiral rezilo, ki bi bilo najprimernejše za mesarjenje, ko je pri vratih zazvonilo. Zdrznil sem se in zaprl kabinet z noži. Nadzorna kamera je kazala migotajočo črno-belo sliko dveh mož srednjih let v dežnih plaščih. Pizda, sem polglasno siknil, na pol skozi usta, na pol skozi vrat in v celoti sam sebi. Sta inšpektorja UZRM? Mrzlično sem začel razmišljati, če je volkodlakinja nosila kakšno zapestnico, v kateri bi se lahko skrival sledilni čip, ali kaj podobnega. So zaznali ustavitev življenjskih znakov in prišli preverit? Nič, bolje, da stopim do vrat in se prepričam. A ne praznih rok.

Ko sem z vratom ovitim v šal odklenil vrata, sta jih neznanca s silo odrinila in se mimo mene prerinila v vežo. Mrka pogleda sta me premerila od nog do glave.

»Kje je?« je hotel vedeti višji.

»Kdo?« sem hlinil začudenje. Sranje. Inšpektorja. Mi ju bo uspelo naplahtati?

»Ne delaj se neumnega,« je odrezal nižji in izpod dežnega plašča potegnil risanico z odrezano cevjo. »Volkodlakinja. Sledila sva ji.« Z orožjem mi je mahal pred nosom.

»Zgoraj. Pod tušem,« sem odvrnil. Ni jima treba vedeti, v kakšnem stanju je. Vendar če je imela sledilni čip, najbrž tako ali tako vesta. »Divja noč je bila. Tudi sam sem se hotel osvežiti.« Prednju sem pomolil vrč vode, ki sem ga držal v desnici. »Bi kozarec?«

»Zakaj pa ne?« je odvrnil višji. »Zunaj je vroče.«

Nalil sem nam kristalno tekočino, ki smo jo na dušek izpili. Nesmrtnost ima svoje prednosti. Recimo to, da arzenik nima vpliva nate. Doziral sem ga toliko, da jima bo uspelo ravno do kopalnice. Zakaj bi prenašal trupli, če se lahko sama sprehodita do cilja.

»Slišim, da imate na UZRM dobre plače,« sem pripomnil, ko smo se vzpenjali po stopnicah.

»Na UZRM?« se je zarežal nižji. »Si slišal modela, Cene? Misli, da sva jebena inšpektorja.«

»Nista?« sem se iskreno začudil.

»Pa kaj še,« je prhnil višji. »Tisti pezdeti ujčkajo to volkodlačjo zalego. Babnica, ki jo iščeva, nama je ubila očeta. Slediva  ji že teden dni, a se nama vedno izmuzne.«

Podeželski volkodlaki so bolj divji od svojih žlahtnikov, ki so se privadili življenja v mestih. Zato je tudi fuk z njimi boljši, bolj prvinski in nebrzdan. Moj vrat je dovolj dober dokaz za to.

Postalo mi je žal za obiskovalca, ki bosta izdihnila zaradi moje  previdnosti in manjše pomote. Se zgodi. V tolažbo mi je le, da bo njuna zadnja misel srečna, saj bosta videla, da je mrha mrtva.

»…« je dejal višji in se zgrudil na vrhu stopnic, nižji pa je čez sekundo sledil bratovemu zgledu.

Ali pa tudi ne. Očitno sem kanček predoziral arzenik. Nič, grem po nože. Ali pa si vseeno prej zašijem vrat. Danes bo dolga.