Dober teden pred začetkom Olimpijskih iger so režiserju Dannyju Boylu zabičali, da mora kanček skrajšati otvoritveno slovesnost. Zaradi predolge proslave naj bi imeli gledalci težave z vračanjem domov, saj bi povzročili preveliko gnečo na javnem prevozu, ki neha voziti ob pol treh zjutraj. Če bi bili v Ljubljani, takšnih težav ne bi imeli. Pa ne zato, ker so naši ponudniki javnega prevoza bolj fleksibilni in bi bili zaradi izrednega dogodka pripravljeni podaljšati obratovalni čas, marveč zato, ker bi se vsi Slovenci na otvoritev tako ali tako pripeljali z lastnim avtomobilom. Po možnosti po ena oseba na vozilo. Zaradi tega bi morali zamakniti začetek slovesnosti za uro, saj bi ob devetih zvečer polovica gledalcev še vedno ždela v koloni, ki bi se vila po obvoznici od Novih Jarš čez rondo Tomačevo do stadiona v Stožicah. A kljub temu ne bi imeli težav s prepoznim koncem, saj bi odpadel ves del prireditve, ki je prikazoval bukolično podeželsko idilo in rojstvo industrijske dobe, in bi videli le dogajanje od leta 1991 naprej. Prav tako ne bi dolgovezili s pregledom glasbe od šestdesetih do sedanjosti. Venček skladb Prifarskih muzikantov, pa smo opravili.
Omembe je seveda vreden tudi komentar Mihe Žibrata. Poleg dvigovanja angleške himne se mi je v spomin najbolj vtisnil opis Mika Oldfielda, ki ga je Žibrat opredelil za »kitarista in multiinstrumentalista«. Nestrpno čakam njegove komentarje košarkarskih tekem, kjer nam bo predstavil »Kobeja Bryanta, košarkarja in športnika«. Pogrešal pa sem Iva Milovanoviča, ki bi nam s pomočjo svoje ure povedal, koliko časa še ostaja do konca otvoritve.
Pogrešal ga je tudi Paul McCartney, ki je na trnih čakal svoj nastop. Bal se je namreč, da mu bodo tako kot pred tednom dni odklopili elektriko, ker je ura kazala čez polnoč. Za razliko od njega pa je bil povsem sproščen James Bond, ki se je tokrat prvič peljal v helikopterju, na katerega ni nihče streljal.
Edina stvar, ki se je malce vlekla, je bil sprevod fotografov in kamermanov, med katere se je uspelo pritihotapiti nekaj športnikom. Nisem si mislil, da se bo pomanjkanje varnostnikov pokazalo že prvi dan.
(objavljeno v reviji Stop, 1. 8. 2012)
Zadnja moževanja