Bajsasta bukvica

Na Mladinski knjigi sem pobaral, če bi se dalo dobiti en izvod, ki bi ga podelil med internetne znance, in so bili za. Tako imate priložnost, da z nekaj kliki in tipkami osvojite tale špeh, ki obsega reci in piši 1168 strani. Postopek v sedmih korakih je preprost.

1. Oddeskaš na mojo FB stran.
2. Klikneš, da je osebi TVOJE IME IN PRIIMEK stran všeč.
3. Na zid napišeš, kdo je tvoj najljubši lik iz serije in zakaj.
4. Počakaš do četrtka 8. 7., ko se ob 12.00 igra zaključi.
5. Počakaš še malo, da izžrebam nagrajenca.
6. Potrpljenje je božja mast.
7. Počakaš, da objavim ime izžrebanca.

Če slučajno nimaš FB profila, lahko zahteve pod točko tri napišeš v komentar pod to objavo. Bom takisto upošteval. Samo v tem primeru pusti veljaven email¹, da te bom lahko našel, če boš izžreban.

Naj se igre torej začno!

1. Seveda ga vpišeš v obrazec ob komentarju, da ga vidim jaz, in ne v komentar, da je vsem na očeh. Spamerjem ne bomo delali veselja.

Založništvo ima tako kot vsaka panoga svojo terminološko bazo. V njej se skrivajo besede, ki so nam znane iz vsakdanjega življenja, besede, ki jih izven založništva ne boste nikdar slišali, in besede, ki vam zvenijo znano, a v založniškem kontekstu dobijo čisto drugačen pomen. Ob petstoti obletnici rojstva Primoža Trubarja, očeta slovenske knjige, vam torej ponosno predstavljamo priročen slovarček bolj ali manj znanih izrazov, ki je nastal v sozvočju z izgubljenim Trubarjevim pismom, v katerem je zapisal: inu tistim, kateri bodo te Buqvize na ſvitlo daiali, le-tem nai se Saloshniki rezhe, ſai bodejo ſvoie ſolde salagali, de jih bodo lohka isdali.
Spoštovano bralstvo naj nam oprosti neupoštevanje abecednega reda, saj je uredniški odbor slovarčka mnenja, da bo z nizanjem gesel po le njim znani logiki dosegel večji učinek.

Avtor: oseba, ki založniku odda popisane papirje s svojim podpisom. Poleg pogodbe mu odda tudi svoje pisanje, prevod ali ilustracijo. V grobem jih delimo na dve podskupini: tisto, ki pojem rok za oddajo razume kot datum, do katerega je treba delo oddati, in tisto, ki pojem rok za oddajo razume kot datum, ko se lotijo dela.

Urednik: vezni člen med avtorjem in založbo. Prepoznate ga po šopih sivih las in živčnem trzanju desnice, ki stalno črta besede na nevidnem listu pred njim.

Faktor: decimalna številka, ki označuje razmerje med predvidenimi stroški in dobičkom pri izdelavi knjige. Govori se, da so njega dni za izračun faktorjev garali celotni oddelki matematikov in alkimistov, danes pa njihovo delo opravi preprosta excellova tabela.

Program: seznam izdaj vseh knjig za določeno leto. Primerja se ga z avtobusi mestnega prometa v času konice, saj v njem ni nikoli dovolj prostora.

Padalci: knjige, ki niso načrtovane v programu in se v njem znajdejo naknadno. Tehnično gledano gre za klasične padalce, saj ne izvajajo akrobatskih likov.

Lektor: oseba, ki je plačana, da prikrije neznanje slovničnih pravil pri avtorjih.

Korektor: oseba, ki je plačana, da prikrije dejstvo, da tudi lektorji ne poznajo vseh slovničnih pravil. Medtem ko lektorji pregledujejo neoblikovano besedilo, korektorji v roke dobijo že postavljeno knjigo, tako da lovijo tudi oblikovalske kikse. Šušlja se, da korektorski mojstri pri vstopu v ceh dobijo par sokoljih oči.

Ploter: poskusni natis oz. izris besedila, ki ga tiskarna dostavi založbi. Včasih so njihovo vlogo opravljali ozalidi. Odhodu v pokoj navkljub pa vseeno včasih posodijo ime ploterjem.

Likovno tehnični urednik: oseba, ki skrbi, da v knjigah ni vdov in pankrtov, razen če ureja zbrana dela slovenskega socialnega realizma.

Pankrt: prva vrstica novega odstavka in hkrati zadnja vrstica na strani ali v stolpcu. Če vidite kakega likovno tehničnega urednika viti roke in jadikovati: »Kako naj se znebim teh pankrtov?«, ne sklepajte prehitro, da se sramuje svojih nezakonskih otrok.

Vdova: zadnja vrstica odstavka in hkrati prva vrstica na novi strani ali v novem stolpcu. Za njimi ne žalujemo, saj kazijo podobo knjige.

Postavljanje knjig: ne pomeni gradnje kupa knjig, temveč oblikovanje. Z najbolje postavljenimi knjigami se založniki radi postavljajo.

Oprema: zunanja podoba knjige. Ko je knjiga opremljena, jo odpremijo v tiskarno.

CIP: kataložni zapis o publikaciji (iz angleške fraze cataloguing-in-publication). Nahaja se na drugi strani knjige in je neke vrste osebna izkaznica knjige. Ali pa označba velikega brata, da določeno knjigo lažje najde v labirintu knjižnic. Delijo jih v Narodni in univerzitetni knjižnici, dostikrat pa so predmet zgroženih pogledov neposvečenih obiskovalcev, ki na uho ujamejo pogovor tipa: »Ti se pozanimaj za cene knjig, jaz pa bom priskrbel cipe.«

Tiskovna konferenca: predstavitev novih knjižnih izdaj. Število novinarjev je odvisno od obljubljene pogostitve.

Vinski sod: najpogostejša prodajna pot knjižnih novitet v Trubarjevih časih.

Zbirka: osnovna enota knjižne družine. Z uvedbo zbirk so zmanjšali zbrke pri katalogiziranju.

S temi besedami obveščam vse, ki to berete, da ustanavljam versko skupnost tistih, ki verujejo, da je v Sloveniji možna ničta stopnja davka na dodano vrednost za proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik. Ker je temelj nove verske skupnosti verovanje v ničto stopnjo davka na dodano vrednost, se pripadniki skupnosti imenujemo zaničniki. Vsi, ki se nam želijo priključiti, to storijo s tem, da izjavijo:

“Verjamem, da je v Sloveniji možna ničta stopnja davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik.”

Zaradi naše boljše organiziranosti in zavesti, da nas ni malo, prosim, da izjavo s svojim imenom in priimkom ter enim izmed naslovov pošljete na roza(afna)roza.si

Andrej Rozman Roza

Na zdravje ob dnevu brisače!

Čestitkam in pozdravom se pridružuje tudi Vogon Jeltz z družino topoumnih birokratov.

Gorjupa historija hrastoveljskih bratov

moolty:
diši po najbolj bistrem jutru
po hčerah planin in nenadejani zdravljici
diši tako kot izgleda zlata penina ki lebdi v breztežnosti
na vesoljski ladji izgubljeni v vsemirju
a diši tako nekako? se mi zdi da ja!

/naključna oseba pohvali pesmico/

moolty:
hehe
se mi je od nekdaj zdelo da imam ”nos za te stvari”

Stric Bedanc:
zakaj pa misliš, da smo te v vrtcu klicali ostržek?

moolty:
če mi pa je šlo še kaj bolj v nost od tega z ostržkom je to bil nadimek Cyrano

tega vam ne pozabim ama

Stric Bedanc:
no no, ne vihaj nosu

moolty:
ja ki ti ga kao ne bi če bi te tolikokrat potegnili za nos že v rani mladosti??

Stric Bedanc:
ja, kaj si pa vtikal nos v zadeve, ki se te ne tičejo

moolty:
ne bi rekel da sem ga ravno vtikal, prinešene so mi bile naravnost pred nos, če se slučajno ne spomniš – ali se celo samo delaš (pretvarjaš(glumiš(se nardiš francoza))) da se ne!

Stric Bedanc:
Veš, kaj, vse skupaj si začel ti, ko si mi ukradel knjigo Peter Nos je vsemu kos. Bila je iz knjižnice in sem moral plačati pet opominov, ker me je bilo strah doma povedati, da knjige nimam več. Pet opominov iz knjižnice pa pomeni kar precejšnjo količino žvečilnih (softy in bazooka), lizik (unih ploščatih z okusom kole) in dvojnih porcij vampov v menzi lokalne tovarne azbesta, ki sem se jim moral odpovedati, da sem poravnal opomine. Ti gre v nos, da sem se jaz s športom izvlekel iz geta, v katerem sva rasla, ti pa še vedno prodajaš krek (crack) na ulicah Hrastovelj. Sem ti rekel, da pazi, da ne zapadeš v mrtvaški ples z drogo, ki je upodobljen v naši cerkvici, kjer sva kot otroka oba ministrirala in brala berila. Čeprav si me izdal, se še vedno spomnim tvojega najljubšega. Izaija 7, 14-15, ki si ga vedno bral na osmo navadno nedeljo. Za tiste, ki v bibliji niso tako izobraženi kot ti, ga citiram:

14 Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka
Gr., lat. devica.
bo spočela
Ali je spočela.
in rodila sina in mu dala ime
Ali dal mu boš ime; lat. dali mu boste ime.
Emanuel.
Tj. ‘z nami je Bog’.
15 Skuto
Ali Maslo ali Smetano; podobno v v. 7,22.
in med bo jedel, da bo znal zavračati húdo in izbirati dobro.

Oh, prav spomnim se te, kako si vedno potem vsem razlagal, da ta odlomek iz preroka Izaije citira evangelist Matej v svojem prvem poglavju, ko pravi “Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami. ”

Kje je zdaj tisti mladi m00lty, ki sem ga poznal, ki je imel iskre v očeh, ljubezen do boga in veselje do življenja? zdaj vidim samo še lupino, izpraznjeno od prešuštvovanja, karnalnosti in drog, ki ti pri živem telesu izpijajo dušo.

Nocoj bom prižgal svečko na oknu in molil zate, da najdeš pot nazaj k luči. In ko se vrneš, bomo zaklali jagnje in se veselili tri dni in tri noči (a brez cracka, velja?)

moolty:
No, pa smo tam kjer ni muh… vidim da si se končno opogumil in položil vse karte na mizo. Ampak vedi, da sem te spregledal, MOJMIR. Ja, prav ste prebrali, našemu ”StricBedancu” v resnici sploh ni ime Stric Bedanc, kot se rad ponaša, temveč je en navaden Mojmir iz Hrastovelj, ki beži pred samim seboj.
Heh, kot da ne vem kaj nameravaš s tem ”holier than thou” (o ja, kar brez skrbi, nisi edini faran, ki zna angleško… , ko si se ti podal na advokatski študij v Celovec (Klagenfurt)(za katerega so šli vsi župnijski prihranki in upi), sem jaz ostal doma in poprijel za vsako delo (tudi turiste sem vodil (ne boš verjel koliko tujih jezikov govorijo!)in jim prodajal crack) saj sem bil primoran skrbeti za najine uboge krušne starše (oče se je še leta po tem trkal po prsih in govoril kakšnega učenjaka in uspešneža ima za sina, ”mojemu Mojmirju se tam čez mejo resnično dobro godi, nekoč se bo vrnil v zlati kočiji in svojim ubogim staršem zgradil palačo” je jel trditi vsakemu, ki ga je bil voljan poslušati in mu nato dati krajcar ali dva(od sramote je poblaznel, saj je namreč že vsa župnija slišala o tem kako sta te dva berača na Koroškem naplahtala, češ da bo denar dvojno obrodil, če ga posadiš ob polni luni in jo z njim popihala, med tem ko si ti dremal pod jablano in sanjal o vseh tistih dateljnih, kruhovcu, gusarjih in ostalih čudesih iz tujih dežel). Ampak kdo bo verjel, poblaznelemu starcu vprašam te, kdo? ) pristopom. Tako povem ti, prihrani si zase molitve (kozjih molitvic ti ne bom odžrebral ker sam že dalj časa boleham za jetiko ampak verjami mi da bi ti jih še znal napeti!), jaz sem imel vsaj pošteno delo, crack gor ali dol, v božjih očeh to ni greh, saj ve da je obupanim ljudem opij zadnja uteha! Ne pa kot ti, ki kakor rokovnjač zabavljaš to forumsko zalego za groš na objavo! Da niti ne začnem o tem kako nizkotno je to, da si to širokoustenje načel in ga za nameček začinil s številnimi neslanostmi kar tukaj vsem na očeh, ker veš, da ti zna prinesti dober odziv pri tej radovedni drhali, ki naju sedaj prebira! Kaj zijaš, paša?

Za tisto epizodo s Peter Nos je vsemu kos, sem se ti pa dodobra oddolžil ako me spomin ne vara, saj si me prisili, da sem ti jo odplačal s petjem in plesom, ko si ti v najinem imenu beračil in se drl kot jesihar na velikem križišču vsakič, ko so se mimo odpeljali kakšni italijanski turisti. Kljub vsemu se mi pa utrne solza, ko pomislim na tisto lajno, ki si jo vrtel in jo je z gorjačo razčesnil jezni popotnik, Joseph Merrick.

Stric Bedanc:
Mogoče si res mislil, da si položil vse karte na mizo, dragi Ivan Bonifacij (o da, spoštovane mn3njalničarke in cenjeni mn3njalničarji, M00lty ima v resnici dve imeni, prvo in srednje, kar pomeni, da je bil v družini ON mišljen in določen za uspeh, lahko bi rekli da celo predestiniran, pa je vse skupaj zapravil, ko si je pri štirih letih med otroško igro v čudaški nesreči, ki je vključevala elektro pionir, frakelj terana, sosedovega ovna, spajkalnik in zbrana dela Pasolinija na HD-DVD disku iztaknil levo oko, izmaličil spodnjo ustnico in pohabil desno nogo. V podrobnosti ne bom zahajal, ker me še dandanes (oziroma ponoči, hehe, če smem navkljub resnosti in tragiki biti malo šegav, tako kot recimo ključar v Shakespearovem Macbethu, ki sprosti napetost po umoru kralja Duncana (sem dal spojler, če kdo še ni bral ali gledal te drame, ki na nek način vleče žalostne vzporednice z Ivan Bonifacijevim a.k.a. M00ltyjevim otroštvom)) mučijo more in se zbujam v krikih, ko se spomnim njegovega spačenega obraza, ko ga je vaški ranocelnik operiral na vaškem trgu, jaz pa sem pobiral po pet goldinarjev vstopnine, da so si poseg lahko ogledala tudi vedoželjna zijala), a jaz imam v rokavu skritega še enega asa! O ja, nikar me ne glej tako zabodeno kot tvoja najljubša mačka, ko sem ji tiste oblačne majske noči zarinil rjasto pilo med rebra, ker si priberačil dva beliča več kot jaz in te je najina krušna mati (Bog ji daj večni mir in pokoj) s solzami v očeh poljubila, meni pa za večerjo pod mizo vrgla kos plesnive krušne skorje, da sem se moral plaziti po tleh kakor pes in glodati tisto skorjo, medtem ko ste me drugi brcali po hiši (kakor se je tiste dni reklo dnevni sobi) in se mi glasno rogali, češ, poglej si tega pridaniča, iz njega nikoli ne bo nič.
No, pa da ti razkrijem zgodbo, ki je moj as v rokavu (skirti adut). Sam si omenil, da sta bila najina starša (Bog jima daj večni mir in pokor) le rejnika, kakor tesar Jožef Jezusu ali Racman Jaka Paku, Žaku in Maku. Sicer izhajava iz različnih materic in sva plodova različnih semen. Jaz sem v resnici najmlajši sin ruskega carja Nikolaja in cesarice Aleksandre, ki sta ga takoj ob rojstvu poslala po slu v Vatikan, kjer naj bi ga (oziroma ME) vzgajali, saj jima je Rasputin v sanjah velel, naj zaščitita svojo kri, ki bo kmalu barvala belo platno v boljševiške zastave. A kaj, ko je carskega sla z menoj v naročju pri Ravbarkomadi ustavil ravbarski vitez Erazem Predjamski, ga oropal, onečastil in ubil, mene pa je dal svojemu psarju, naj stori z mano, kakor se mu zahoče. Bradavičastemu in garjastemu slugi sem se zasmilil in me je kot rojstnodnevno darilo poklonil mlademu jalovemu paru iz njegovih rodnih Hrastovelj, tako je, najinemu očetu in najini materi (Bog jima daj večni mir in pokoj).
Ti, dragi Ivan Bonifacij, pa si nezakonski sin vaške norice (oz. crazy cat-lady kot ji rečejo čez lužo (v Ameriki)) in (pazi zdaj, to te bo res presenetilo. Nisem ti hotel razkriti tega, a bodimo iskreni, sam si iskal s pranjem umazanega perila na očeh javnosti) Josepha Merricka, ki si je baburo privoščil med svojim prvim obiskom v naših krajih, ko je pisal Ilustrirano razlago Slave vojvodine Kranjske za prebivalce kraljestva njenega visočanstva kraljice Viktorije. Zato je tudi razbil mojo lajno, ko je ugledal tebe. Spomnil si ga na greh nečistovanja in prešuštva, ki ga je tiste davne noči zagrešil v hrastovljah, ko je v osmici pogledal pregloboko v kozarec, in to ga je, vernega moža kakršen je bil, tako močno peklilo, da je hotel na tistem mestu in v tistem trenutku pokončati seme, ki ga ne bi smelo biti. S svojim pohodnim krepelom je namreč zamahnil proti tebi, ne proti lajni, a ti tega jasno nisi opazil, saj si bil proti njemu obrnjen z levo stranjo lica, kjer ti v očesni duplini ždi keramična krogla. Urno sem se odzval na njegov gib in med tebe ter njegov kij srda potisnil lajno, da se je raztreščila z vso silo. Vedel sem, da bova brez lajne težko beračila in da bodo prihodki še manjši, a dragi brat, ljubim te tako močno, da sem raje žrtvoval glasbilo in ohranil tebe pri življenju.
In zdaj ko veš, kdo je tvoj resnični oče, ti je, upam, postalo tudi jasno, zakaj imaš tako ogromen nos.

Sam ne skrivam, da sem njegov velik oboževalec, ki mu je rankinovsko metaliterarno preigravanje  priraslo k srcu in se njegove vplive močno čuti v določenih prijemih, ki jih uporabljam pri pisanju. Tole je bil droben intermezzo, da ne bo kak orožnik vpil: “Hop, literarni Cefizelj, pa te imam,” zdaj pa se vrnimo, k možakarju, ki je letos izdal svojo trideseto bukvico, Necrophenia poimenovano.  Ob tem jubileju sicer pripravljam malo daljši zapis za Joker enkrat v bližnji prihodnosti, danes pa bi ob sončavi, ki blago boža naša lica na tole cvetno nedeljo, priobčil pesnitev, ki jo je glavni junak Necrophenie spesnil v čast enemu svojih najljubših pisateljev, Robertu Rankinu.² Prepeva se jo na melodijo ukulelejskega mojstra Georga Formbyja When I’m cleaning windows, ki jo prilagam na koncu za bolj slikovito ponazoritev. Lahko pa si jo poslušate tudi v skrajšani acappela verziji avtorja osebno.

WRITING FAR-FETCHED FICTION

Now I write Far-Fetched Fiction
To earn a couple of bob.
For a lazy blighter
It’s really the ideal job.
I sit in pubs for hours and hours
I drink Harveys, I drink Flowers,
Then I go home for golden showers.
Writing Far-Fetched Fiction.

I sit about and sit about
I sometimes get my ballpoint out.
That really makes the barmaid shout.
Writing Far-Fetched Fiction.

In my profession I work hard
But no one gives a *uck.
It’s blinking J. K. Rowling
Who rakes in every buck.

I drink until my guts explode
I stumble drunken down the road
I wish I’d written The Da Vinci Code
Instead of Far-Fetched Fiction.
(Ukulele solo, with much finger picking,
cross-strums and scale-runs, not to mention
an effective use of grace notes and chromatics.)

In my profession I work hard,
Well no, perhaps I don’t.
I bet I’ll win a Nobel Prize,
Well no, perhaps I won’t.

But like the Murphy’s, I’m not bitter
As long as I can raise a titter.
I think I’ll pop out to the *hitter
And write some Far-Fetched Fiction.

Thank you very much.

Robert osebno (pesmica se začne pri 1:50):

George Formby in izvirno besedilo (plus melodija):

1. ki ga ne smemo zamešati s tistim drugim Rankinom
2. le kdo bi si mislil, kaj?

Kot ljubitelj vsega meta-, od čaja do fikcije, mi je v predstavi posebej priraslo k srcu neupoštevanje četrte stene in podiranje odrskih konvencij, dejstvo, da smo se na faksu eno leto zafrkavali samo z Vilijem in da sem posledično nekaj odnesel o izvirni vsebini predstav, pa tudi ne škodi

In ker je danes tak lep norčevski dan, se spodobi, da se skupaj nasmejimo reducirancem v posnetku, ki je nastal pred slabimi² desetim leti in ga v celoti najete na youtubi. Iskalni niz vam bodi “RSC Shakespeare”, tukajle pa priobčujem pokrajšana Romea in Julijo ter Othella v precej zverodečkovski rendiciji. Na zdravje.

Romeo inu Julija, prvi del:

Romeo inu Julija, drugi del:

Otelo, maver venecijanski:

1. seveda na digitalnem mediju, ne v živo
2. kako so leta lahko enkrat dobra, drugič pa slaba, čeprav govorimo o istih letih?

***

Valjhun, sin Kajtimara, je bil od dolgega bitja krvavega boja za krščansko vero precej utrujen. Na pol zleknjen je ždel v svojem šotoru, kjer ga je obiskal Gorazd, znanec iz mladih dni, ki se je ravnokar vrnil s še daljšega potovanja po daljnih deželah.
»Kam vse te je zanesla pot, phijatelj?« je pristno koroško pogrknil Valjhun, akoravno tedajšnje narečje ni bilo tako pojoče kot današnje. (To je tudi edino pogrkovanje, ki ga bom zapisal, saj pisanje h-jev namesto r-jev otežuje branje. Zato bi vas na tem mestu prosil, da si predstavljate, da pogrkuje še naprej. Hvala. op. a.)
»Bil sem v Jeruzalemu, v sveti deželi,« je jel razlagati Gorazd.
»In kako je bilo?«
»V redu. Veš, kaj je najbolj zabavno v sveti deželi?«
»Kaj?«
»Drobne razlike. Reči tam so skoraj iste kot pri nas, samo kanček drugačne so.«
»Kot na primer?«
»To, da je gospodov dan pri nas na nedeljo, pri njih pa na soboto. In rečejo ji sabat, ne sobota. Pa recimo to, da jedo jagnjetino z nekvašenim kruhom.«
»O, fuj.«
»In veš, kako v Jeruzalemu rečejo svinjski krači?«
»Prašič krašom?«
»Ne.«
»Kako pa?«
»Nič, ker judje ne jedo svinjine.«
Oh, kako sta se smejala. Brisala sta si solze iz oči (vsak svojih) in se tolkla po ramenih (drug drugega). Kar naenkrat pa je Valjhun uščipnil Gorazda v lice in mu razmršil lase. Gorazd je začudeno obstal in se zmedeno zazrl v prijatelja.
»Oh, oprosti,« je ta zaznal njegovo neubesedeno vprašanje. »Se spomniš rimskega cesarja Konstantina, ki se mu je v sanjah prikazal goreč križ z besedami V tem znamenju boš zmagal?«
»Seveda, mar misliš, da sem vso pamet pustil na tujem?« se je Gorazdu zdelo zamalo. »In potem je porazil barbare. Ampak kaj ima to zveze s tem babičastim vedenjem?«
»Zadnje dni sanjam zvezdo repatico, ki drvi preko neba in vzklika: Samo za lička vas uščipnem in laske vam razkuštram, več pa ne slišim, ker že izgine iz dogleda in dosluha. Kaj, če je to repatica, ki je bila navzoča ob Gospodovem rojstvu? Raje izpolnim ukaz, čeprav ga niti sam ne razumem najbolje.«
Preden je lahko nadaljeval, je v šotor pokukala Iztokova gola lobanja, za njo pa še njen lastnik, ki mu je sledil poštar.
»Iztok, kaj sem ti ukazal glede te lobanje?«
»Naj jo puščam v svojem šotoru, če pa jo že moram vlačiti s sabo, pa naj jo imam v malhi, sicer mi jo boste lastnoročno zabili tja, kjer hrbet izgubi dostojno ime, šefe.«
»Kolikokrat?«
»Vsak dan vsaj petkrat, šefe.«
»In zakaj me ne ubogaš?«
»Ker je edini spomin na mojega pokojnega očeta, šefe.«
»Očetovo lobanjo nosiš naokoli, namesto da bi jo dal v posvečeno zemljo k počitku?« se je zgrozil Gorazd.
»Očetova je toliko, da jo je naokoli nosil on, preden mi jo je zapustil. Prvotno je pripadala nekemu poganu, ki ga je pobil oče. Sploh pa nisem prišel sem zaradi lobanje, šefe. Tale tu ima paket za nekega Valdungusa, Chetimarusovega sina. Pravi, da naj bi to bil eden naših poveljnikov. Ga poznate?«
»Valdungus?« se je nasmehnil Gorazd. »Tega imena pa nisem slišal, kar sva gulila šolsko klop pri patru Virgiliju.«
»Uh, kakšne sva znala ušpičiti,« je nasmešek preskočil tudi na Valjhunov obraz. Obrnil se je k zmedenemu poštarju. »Jaz sem Valdungus, Chetimarusov sin. Gre za latinsko obliko mojega imena, ki pa je, roko na srce, ne uporabljam prav pogosto.«
»Me veseli, da je stvar rešena, gospod Valdungus,« se je zadovoljno oglasil poštar. »Tukajle podpišite, pa en osebni dokument bom potreboval.«
»Seveda, izvoli,« je Valjhun paketonoscu pomolil osebno izkaznico. »Kako ti je pa ime?« ga je vprašal s pozornostjo do malega človeka, s katero se diči krščanska gospoda, za razliko od poganov, ki jim je malo mar za druge, da le lahko vanje zabadajo svoje meče in kopja.
»Samo, gospod,« se je glasil prijazen odgovor, ki se je kaj kmalu prelil v uradniško strogost. »Oprostite, gospod, ampak s tem dokumentom vam žal ne morem izročiti paketa, saj je na njem navedeno drugo ime kot na pošiljki.«
»Oh, ne bodi picajzlast,« je rahlo razsrjen rekel Valjhun. »Saj je isto. Valdungus, Valjhun. Chetimarus, Kajtimar. Iran, Perzija.«
»Oh, še zelo mi je mar, gospod. Zelo mi je žal, a poštarski kodeks časti mi prepoveduje oddati pošiljko, če naslovnik ne izkaže svoje istovetnosti.«
»Zdaj me pa po malem že zapušča potrpljenje,« se je zlagal Valjhun, kajti besedice malo v potrpljenju, ki se je odpravljalo proč, ni bilo. »Iztok, skoči po našega duhovna, da mu pred Bogom priseže, da sem jaz Valdungus, Chetimarusov sin. Še prej pa stopi k meni.«
Iztok ga je ubogal in preden je zmedeno zapustil šotor, se je zgodilo še nekaj ščipanja lic in kuštranja las.

***

»… in tako bomo ajde obudili z, ahihihi, krvno žrtvijo krščanske device,« je končal svojo izčrpno razlago Prismuknjeni Bramor. Bleda koža je izdajala, da sončna luč ni njegova stalna spremljevalka, vonj pa, da tudi ljudje niso. Ali pa se druži samo z nahodnimi. Črtomir ga je poslušal z drugega konca sobe in kimal, naposled pa vprašal.
»In kje bomo v obleganem braniku našli krščansko devico, blazni starec?«
»Oh, Črt, saj ti lahko rečem Črt, kajne, ahihihi,« se je piskajoče zarežal, »računal sem, da te bo moj načrt prevzel in sem si dovolil sam poskrbeti za to sestavino.« Z okna se je oglasilo krakanje. »Ahihihi, in mislim, da je sestavina ravnokar prispela. Skoči noter, Ocufani Perjatež.«
»Ocufani Perjatež?« je dejal Frenk in segel po meču, a ga še ni izvlekel.
»Ne skrbi, mladec, ahihihi, samo moj sodelavec je.«
Trojica je odprtih ust opazovala, kako je skozi okno priletel krokar, se spremenil v moža, ki mu očitno res ni bilo ime Josip Murn, in Bramorju izročil nekakšno zrcalce. Nato se je znova spremenil v črnega ptiča in odletel v temno noč.
»Sonce,« je šepnil coprnik.
»Kaj je bilo to?« je zanimalo Radovana.
»Star mostiščarski urok, ki vrne besede tistim, ki obstanejo brez njih.«
»Ne to,« je vskočil Črtomir, »ta ptič, ki kožo menja. Oziroma perje.«
»Saj sem povedal, da je moj sodelavec. Gremo, časa nimamo na pretek, ahihihi. Frenk, prižgi svečo, Radovan, zariši na tla morsko taco, Črt, poljubi zrcalo.«
Starčev glas je na vse deloval hipnotično, da so se urno lotili dela. Ko je Črtomir odmaknil ustnice od zarošenega ogledalca, se je še pred koncem odstavka s komaj slišnim zvokom ob njem pojavila Bogomila.
»Ti?«
»Ti!«
V rokah starca, ki je med poblaznelim smehom hripaje žebral uroke v davno pozabljenem jeziku, je poblisnilo hladno jeklo.

***

»Iztok, lobanja!« je zarohnel Valjhun, ko se je le-ta vrnil z duhovnom. Zgrbljenec jo je godrnjaje spravil v malho. »No, pater,« je nadaljeval poveljnik, povejte Samotu tule, kako mi je ime.«
»Valjuhn, sin Kajtimara.«
»Tako, kot piše na moji osebni izkaznici. Kajne? Kako mi je pa ime po latinsko?«
»Valdungus, Chetimarusov sin,« je odvrnil menih, ki mu za razliko od brezoblačnega neba zunaj ni bilo nič jasno.
Poštar je zadovoljno pokimal, ko ga je skupaj s paketom pod seboj pokopal balvan, ki je prifrčal z neba.

***

»Kakšna mora me je tlačila, Oti,« je zagolčal velikan, ko je vstajal, opirajoč se na roke. »Sanjalo se mi je, da so mi ljudje ukradli rebro in ga izobesili pod strop nekakšnega svetišča.«
»Kaj si pa šel spat s polnim želodcem,« je z glasom, ki je nevajenemu človeškemu ušesu zvenel kot bobnenje razpenjenega vodotoka, odvrnil drugi ajd. Ozrl se je naokoli. »O, poglej ga, Prismuknjeni Bramor. Kako si, stari smrduh? Si le našel eliksir življenja? Povej, kateri so bolj okusni. Tile za obzidjem ali oni v šotorih? Od lakote se mi kar megli.«

***

»Šah!« se je v marmorni dvorani gromko zadrl sključeni starec.
»Mat!« ga je z bliskom v očeh dopolnil njegov tovariš.

***

»Manj strašna noč je v črni zemlji, kot so pod svetlim soncem sužni dnevi … Hmmm … Nekaj še manjka, na vodi čutim, da bi bilo za govor dobro kresniti kak jambski enajsterec, pa mi manjkata dva zloga. Kaj bi lahko naredil z zemljo? V črni zemlji spodaj? V humusu prečrnem?«
Črtomir je koračil po svoji sobi in krožil okoli lesene mize, na kateri je ležal načrt Ajdovskega gradca z okolico. Ob vratih sta negotovo stala njegova pribočnika Radovan in Frenk (Vem, da Frenk ni ravno staroslovansko ime, a sem do zdaj porabil že vsa slovanska imena, omenjena v wikipedijinem članku o knjigi Pod svobodnim soncem, bukve pa se mi ne da iskati. Pravzaprav je v tistem članku omenjen še nek Rado, a uporaba Rada namesto Frenka bi vnesla nepotreben komični element, ko bi se na vsak Črtomirjev klic »Rado« obrnila oba častnika. op. a.) in ga zaskrbljeno opazovala.
»Kaj mi je storiti? Krščanska vojska tistega pogrkuna Valjhuna mi ždi pred obzidjem, naše vrste so zdesetkane, ženska mi sporoča, da me čaka pod slapom, kot bi imel čas misliti na njeno gladko in voljno telo, po katerem pršijo vodne kapljice, da jo obdaja nežna mavrica, ko se gladi po jedrih prsih in ji roka zdrsne …«
»Kreh, kreh,« se je oglasilo od levega podboja vrat.
Radovanov nevsiljiv kašelj je prebudil Črtomirja iz zasanjanosti, da se je zdrznil in nadaljeval: »… obenem pa ne najdem pravih besed za bodrilni govor pred odločilno bitko. Zmanjkuje nam živeža in prav dolgo ne bomo več zdržali.«
»Črtomir, če smem zmotiti,« se je znova oglasilo od vrat. Tokrat iz bližine desnega podboja. Bil je Frenk.
»Reci,« je z v usodo vdanim glasom dejal Črtomir.
»Se spomniš Prismuknjenega Bramorja, na pol blaznega starca, ki trdi, da njegov rod izhaja izpred skoraj treh tisočnij let, ko naj bi se prek nekdanje Emone raztezalo ogromno barje? Pravi, da je vešč starodavne magije in da lahko iz zemlje obudi velikane, ki so nekdaj prebivali tukaj.«
»Velikane?«
»Ja, velikane. Saj veš, ajde, po katerih je ime dobil ta branik.«
»Prvič slišim. Sveto sem bil prepričan, da je kraj dobil ime po ajdi. Lepa reč. Ampak ravno zadnjič, ko nisem mogel spati, sem spisal pesem o njej. Sicer je malce enolična, a vseeno. Poslušajta. Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori, že ajda zori, že ajda zori. Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori, že ajda zori prav zares.«
»No, ja, ni ne vem kaj,« je bil iskren Radovan. »Mogoče bi dopisal še kako kitico, kako jo neka ženska žanje tri dni in ima zaradi tega vse žuljave roke.«
»Zanimivo,« je odvrnil Črtomir. »Kaj pa meniš ti, Frenk?«
»Se strinjam z Radovanom, da ni kaj prida« se je oglasil še Frenk, tokrat od levega podboja, saj je medtem zamenjal mesto s kolegom. »Vendar sam ne bi nadaljeval te pesmi, temveč bi podobo zrele ajde uporabil raje na drug način. Kaj pravita, če bi bila ajda metafora za prijateljstvo, ki ga ne moreta uničiti ne ogenj ne voda in tako znova in znova cveti, ne glede na neprilike zunanjega sveta?«
»Pretenciozno sranje,« sta v en glas odvrnila Črtomir in Radovan.
»Raje povej, kaj je s tem Bramorjem,« je nadaljeval Črtomir sam, »da se izognemo še večji zastranitvi in potencialni tožbi zaradi kršitve avtorskih pravic. Nikoli ne moreš biti prepričan, da si besedilo parafraziral dovolj, da ne gre za krajo.« (Zakaj pa misliš, da dobesedno navajam le besedila, ki so v javni domeni, ti malikovalska glavca? op. a.)
»No,« je začel Frenk, ki se je za hip ozrl po sobi in iskal vir glasu v oklepaju, »Prismuknjeni Bramor naj bi poznal starodavne skrivnosti naravne magije, ki izvirajo še iz halštata.«
»Na zdravje,« je bil nepoučeno vljuden Črtomir.
»Temačne uroke časov, preden so nebo nad nami poselili Svarog, Perun, Stribog in preostali,« se ni dal motiti Frenk. »Kletve pradavnih sil, božanstev Bliska in Groma, ki življenje jemljeta in ga poklanjata. Pravi, da lahko s človeško žrtvijo oživimo ajde, ki ležijo natanko pod nami. Pomisli, Črtomir, tile bavarski vazalčki se bodo razbežali kot preplašene podgane, ko bodo nadnje planili petnajst čevljev visoki nasprotniki.«
»Toda mar ne bo španovija z ajdi enako izdajstvo bogov naših očetov, kot bi bilo sprejetje tega novega rimskega boga?«
»Ne, ker bi se povezali z božanstvi, ki so bila tu, preden so naši bogovi prišli z nami izza Karpatov, ko so se naši predniki naučili plavati.«
»O, ja, plavati, to pa to. Moj prapradedek se je v tisti ruski reki tako prezebel, da se do smrti ni znebil revme,« se je zdelo Radovanu, da se mora vključiti v pogovor, da ne bi kdo pozabil nanj.
»Prav,« se je odločil Črtomir. »Pripelji mi tega čudaškega starca. A bolje zate, da res zna coprati, in bolje zanj, da me ne bo postavil pred kako težko odločitev in bi moral žrtvovati kaj, kar resnično ljubim.«

***

Ob zadnjih človečkovih besedah je po marmornati dvorani završalo od krohota, pa čeprav bolj enostransko. Radigost je tresnil z maseljcem piva ob trikotno mizo in ga na dušek izpil. Svarog si je brisal solze z obraza, dočim je Perun z vso silo lopnil Striboga po hrbtu in se zarežal: »Je pa za štose, tale, kaj?«
Drugi stranici mize sta bili tišji. Na eni sta v oblazinjenih naslanjačih ždela zverižena starčka, ki so jima kljub krhkosti teles v očeh pobliskavali radoživi bliski. Smejala sta se tiho in hripavo, a vseeno na nek način gromovito.
Na tretji stranici je vzravnano in dostojanstveno sedel postaven mož, ki se mu je obraz neprestano prelival iz podobe tridesetletnika v lice krepkega dolgobradega starca in nazaj, nad njim pa je v zraku negibno lebdel bel golob. »Malo več resnosti, prosim,« je dejal z glasom, ki je obenem božal in ukazoval. »Imam še eno figuro.«
Ko je zamahnil nad stekleno kroglo sredi mize, da se je podoba poveljniške sobane zameglila in se je na njenem mestu prikazala devica na otočku sredi jezera, je Perun zašepetal Svarogu: »Zakaj stalno govori v ednini, če so pa trije?«

Po martrungah Brede Smolnikar (hčerke razžaljene: “Ja, ona je opisala našo mati v tej knjigi, sicer jo je spremenila, tako vizuelno kot značajsko, ampak me vemo, da so to naša mati.”) in Matjaža Pikala (razžaljeni policist: “Ja to sem jaz, kdo drug pa bo ta lik, če ne jaz?”) s sodnijo in oprostitvi v obeh primerih, so se znova našli geniji, ki tožijo zaradi vsebine leposlovnega dela. Za razliko od osamljenega modrega angela v Pikalovem primeru so se tu v vlogi tožnika znašla kar celotna modra nebesa, pod ovadbo pa je podpisan namestnik generalnega direktorja policije.

Bravo, geniji v modrem, bravo. Sledi zdaj še tožba slovenskih metalcev proti Andreju Skubicu, ki je v Fužinskem bluzu² kot enega od štirih glavnih likov uporabil prepitega tridesetinšenekajletnega metalca v blodnjah? Ali pa bodo mogoče slovenski policisti tožili potomce Astrid Lindgren, ker policisti v Piki Nogavički niso ravno primer zdrave pameti?

Še Goran osebno o predlogu za pregon na Dnevnikovem portalu.

1. TM Miheljak
2. da ostanemo na isti lokaciji