Nekje je v ospredju radostni klovn. Drugje je v ospredju žalostni klovn. V sredo je v Cankarjevem domu v ospredju stal zapiti klovn, ki je ravnokar v obcestnem jarku posodomiziral enonogo vlačugo, si ga obrisal v garjavo ovco in nazdravil z ribjim možem iz potujočega cirkusa spak.

Od leve proti desni: šegavi bobnar Adrian, falzetni prednji mož Martyn, Bedanc brez bliskavice ter kontrabasist, žagar in thereminist Adrian

Farmyard Filth, album o mesenih užitkih z živalmi, avtomobili in breznogimi travestiti ter pozabljenih truplih in brcanju palic iz rok upokojencev.

Ko sem dal ploščo v podpis, se je bobnar Adrian namuznil: Sex with animals, eh? V sozvočju z albumom, se je odgovor lahko glasil le: Is there any other?

Na Vesti si lahko pogledate par utrinkov s koncerta. Dobil sem celo glasbeno željo. No, ne ravno. Ko je Martyn pobaral publiko, če ima kako željo, sem zavpil: “Terrible”, pa je odvrnil, da so jo itak kanili zaigrati. In so jo. Tako da mi je bilo potem malo žal, da nisem zafehtaril za Swing ‘Em High.

Založništvo ima tako kot vsaka panoga svojo terminološko bazo. V njej se skrivajo besede, ki so nam znane iz vsakdanjega življenja, besede, ki jih izven založništva ne boste nikdar slišali, in besede, ki vam zvenijo znano, a v založniškem kontekstu dobijo čisto drugačen pomen. Ob petstoti obletnici rojstva Primoža Trubarja, očeta slovenske knjige, vam torej ponosno predstavljamo priročen slovarček bolj ali manj znanih izrazov, ki je nastal v sozvočju z izgubljenim Trubarjevim pismom, v katerem je zapisal: inu tistim, kateri bodo te Buqvize na ſvitlo daiali, le-tem nai se Saloshniki rezhe, ſai bodejo ſvoie ſolde salagali, de jih bodo lohka isdali.
Spoštovano bralstvo naj nam oprosti neupoštevanje abecednega reda, saj je uredniški odbor slovarčka mnenja, da bo z nizanjem gesel po le njim znani logiki dosegel večji učinek.

Avtor: oseba, ki založniku odda popisane papirje s svojim podpisom. Poleg pogodbe mu odda tudi svoje pisanje, prevod ali ilustracijo. V grobem jih delimo na dve podskupini: tisto, ki pojem rok za oddajo razume kot datum, do katerega je treba delo oddati, in tisto, ki pojem rok za oddajo razume kot datum, ko se lotijo dela.

Urednik: vezni člen med avtorjem in založbo. Prepoznate ga po šopih sivih las in živčnem trzanju desnice, ki stalno črta besede na nevidnem listu pred njim.

Faktor: decimalna številka, ki označuje razmerje med predvidenimi stroški in dobičkom pri izdelavi knjige. Govori se, da so njega dni za izračun faktorjev garali celotni oddelki matematikov in alkimistov, danes pa njihovo delo opravi preprosta excellova tabela.

Program: seznam izdaj vseh knjig za določeno leto. Primerja se ga z avtobusi mestnega prometa v času konice, saj v njem ni nikoli dovolj prostora.

Padalci: knjige, ki niso načrtovane v programu in se v njem znajdejo naknadno. Tehnično gledano gre za klasične padalce, saj ne izvajajo akrobatskih likov.

Lektor: oseba, ki je plačana, da prikrije neznanje slovničnih pravil pri avtorjih.

Korektor: oseba, ki je plačana, da prikrije dejstvo, da tudi lektorji ne poznajo vseh slovničnih pravil. Medtem ko lektorji pregledujejo neoblikovano besedilo, korektorji v roke dobijo že postavljeno knjigo, tako da lovijo tudi oblikovalske kikse. Šušlja se, da korektorski mojstri pri vstopu v ceh dobijo par sokoljih oči.

Ploter: poskusni natis oz. izris besedila, ki ga tiskarna dostavi založbi. Včasih so njihovo vlogo opravljali ozalidi. Odhodu v pokoj navkljub pa vseeno včasih posodijo ime ploterjem.

Likovno tehnični urednik: oseba, ki skrbi, da v knjigah ni vdov in pankrtov, razen če ureja zbrana dela slovenskega socialnega realizma.

Pankrt: prva vrstica novega odstavka in hkrati zadnja vrstica na strani ali v stolpcu. Če vidite kakega likovno tehničnega urednika viti roke in jadikovati: »Kako naj se znebim teh pankrtov?«, ne sklepajte prehitro, da se sramuje svojih nezakonskih otrok.

Vdova: zadnja vrstica odstavka in hkrati prva vrstica na novi strani ali v novem stolpcu. Za njimi ne žalujemo, saj kazijo podobo knjige.

Postavljanje knjig: ne pomeni gradnje kupa knjig, temveč oblikovanje. Z najbolje postavljenimi knjigami se založniki radi postavljajo.

Oprema: zunanja podoba knjige. Ko je knjiga opremljena, jo odpremijo v tiskarno.

CIP: kataložni zapis o publikaciji (iz angleške fraze cataloguing-in-publication). Nahaja se na drugi strani knjige in je neke vrste osebna izkaznica knjige. Ali pa označba velikega brata, da določeno knjigo lažje najde v labirintu knjižnic. Delijo jih v Narodni in univerzitetni knjižnici, dostikrat pa so predmet zgroženih pogledov neposvečenih obiskovalcev, ki na uho ujamejo pogovor tipa: »Ti se pozanimaj za cene knjig, jaz pa bom priskrbel cipe.«

Tiskovna konferenca: predstavitev novih knjižnih izdaj. Število novinarjev je odvisno od obljubljene pogostitve.

Vinski sod: najpogostejša prodajna pot knjižnih novitet v Trubarjevih časih.

Zbirka: osnovna enota knjižne družine. Z uvedbo zbirk so zmanjšali zbrke pri katalogiziranju.

Na obisk je prišel boter jež. Hruške mi sicer ni prinesel, se je pa spešno zapletel v pogovor z mano in mi jel razpredati, kako mu je moja garaža všeč, kako bi v njej krešnil za par dni, naredil bi kakšen žur, poklical kolega murna, da bi zagodel kako na gosli, saj je zdaj poletje in muren nima drugega dela, kakor da svirililisvirilaja naokrog po veselicah in še in še. S svojim leporečenjem me je tako ovil okrog prsta, da sem mu skoraj dovolil nekaj dni prebiti pri meni, ko sem se spomnil, kaj mi je njega dni zaupala botra lisica …

… Bila je mrzla zima, tako mrzla, da so se pingvini, ki so na počitnicah taborili na obronkih gozda, ki z vzhodne strani zamejuje našo vas, ovijali v volnene šale, se greli ob tabornem ognju in srkali domače žganje.¹ Nekega večera sem kot običajno zavil v vaško krčmo, kjer me je krčmar, boter jazbec, toplo sprejel in mi nalil zvrhano šilce pelinkovca oziroma več njih. Srkal sem tretjega ali četrtega, ko sem iz temnega kota ob kaminu, v katerem je tlelo na pol dogorelo bukovo poleno, zaslišal pretresljivo hlipanje, ob katerem bi še kamen potočil solzo, če ne solze, pa vsaj nekaj drobirja. Zahomotana v ocufano in zakrpano odejo je za vegasto mizo sedela botra lisica, ki se je v medlem soju stenske leščerbe zdela skrušena, potrta in še en pridevnik, ki opisuje malodušnost. Prisedel sem in ji naročil čašo krepkega žganja. V motnih očeh se je poblisnila hvaležnost in po nekaj požirkih se ji je razvezal jezik.
Med krčevitim hlipanjem mi je razodela, kako se je usoda kruto poigrala z njo. Velikodušna in dobrosrčna, kakršna je, je v svoj kvartir povabila botra ježa. Ta jo je namreč prosil za kak suh in gorak kotiček, ker mu to leto na črnem trgu ni uspelo kupiti moške odločbe za študentski dom,  in ji obljubljal, da ji bo dobroto stotero povrnil. Naivna rusorepka ga je sprejela pod streho in že čez nekaj dni jo je mali pritepenec z bodicami zrinil prek praga, ji zaskvotal duplino pod starim hrastom in v njej začel prirejati koncerte takrat še underground violinista murna …

… zdrznil sem se iz zamaknjenega stanja, v katerega me je povedlo ježevo medeno besedičenje in se odločil, da ne bom ponovil zvitorepkine napake. Odprl sem svojo skrinjo z inventarjem in se razgledal po njej:

Čeprav sem nagonsko segel po lvl 1 Verigi za rave, saj se je tedaj na drugem koncu domovine ravno odvijala DiscoNautica, mi je sedmi čut dejal, naj pogledam še enkrat, in še dobro da sem. Izbral sem lvl 80 Plavi afro na drogu in pred ježem odplesal par korakov iz mjuzikla Jožef in njegov čudoviti pisani plašč v tehnikolorju in dolby stereu. Jež je otrpnil in se skotalil s kupa kartonov, toda na tleh se je zvil v klobčič in ni hotel naprej.

Urno sem skočil nazaj k skrinji in iz nje povlekel lvl 15 Žarnico za ideje. Posvetilo se mi je, da bi lahko iz Žarometa, Prinašalca komunizma, WD-ja, Polzajemalke, Klešč za manikuro trolov in WTF je toja sestavil katapult, s katerim bi ježa izstrelil iz garaže, vendar mi je manjkala napenjalna vrv, tako da je bila zamisel žal neizvedljiva. Ko sem že skoraj obupal in pričel nabirati svoje imetje v culo, da bi bil pripravljen, ko me bo mali bodičar izgnal iz moje hiše, sem v kotičku skrinje zagledal rešiteljico:

Z zanosom sem jo potegnil na plano in planil nad plenilca domovanj. Ko je jež zagledal omelo, ki sem ga oberoč vihtel nad glavo, mu je srce padlo v hlače, pobral je šila in kopita ter jo brez slovesa ucvrl prek praga.

“Srečno hodi,” sem dejal, minister Gregor pa mu je prodal pet odstotkov lastniškega deleža v Ultri SUM.

PRIPIS: Ravno ko sem zaključil s tem pisanjem, sem skozi okno zagledal sosedovo družino, ki se odpravlja na potovanje. Čudno, da odhajajo na počitnice s solzami v očeh in glasno ihteč, zame je bil dopust vedno vesela priložnost.

PRIPIS 2: Krasno, sosedovi so na počitnicah, doma pa pustili na glas prižgan gramofon. Le kdo bo cel teden ali dva prenašal to violinsko glasbo …

1. Bojda so neke noči s podrtimi bruni na cesti ustavili avtobus na zadnji nočni vožnji in ubogemu šoferju ukradli grelec webasto, a ta zgodba ni potrjena, saj naj bi jim grelec skrivoma prodal sam šofer, ki se je utapljal v dolgovih zaradi izgub na poker avtomatih v mini casinoju nasproti vaške pošte.

Gorjupa historija hrastoveljskih bratov

moolty:
diši po najbolj bistrem jutru
po hčerah planin in nenadejani zdravljici
diši tako kot izgleda zlata penina ki lebdi v breztežnosti
na vesoljski ladji izgubljeni v vsemirju
a diši tako nekako? se mi zdi da ja!

/naključna oseba pohvali pesmico/

moolty:
hehe
se mi je od nekdaj zdelo da imam ”nos za te stvari”

Stric Bedanc:
zakaj pa misliš, da smo te v vrtcu klicali ostržek?

moolty:
če mi pa je šlo še kaj bolj v nost od tega z ostržkom je to bil nadimek Cyrano

tega vam ne pozabim ama

Stric Bedanc:
no no, ne vihaj nosu

moolty:
ja ki ti ga kao ne bi če bi te tolikokrat potegnili za nos že v rani mladosti??

Stric Bedanc:
ja, kaj si pa vtikal nos v zadeve, ki se te ne tičejo

moolty:
ne bi rekel da sem ga ravno vtikal, prinešene so mi bile naravnost pred nos, če se slučajno ne spomniš – ali se celo samo delaš (pretvarjaš(glumiš(se nardiš francoza))) da se ne!

Stric Bedanc:
Veš, kaj, vse skupaj si začel ti, ko si mi ukradel knjigo Peter Nos je vsemu kos. Bila je iz knjižnice in sem moral plačati pet opominov, ker me je bilo strah doma povedati, da knjige nimam več. Pet opominov iz knjižnice pa pomeni kar precejšnjo količino žvečilnih (softy in bazooka), lizik (unih ploščatih z okusom kole) in dvojnih porcij vampov v menzi lokalne tovarne azbesta, ki sem se jim moral odpovedati, da sem poravnal opomine. Ti gre v nos, da sem se jaz s športom izvlekel iz geta, v katerem sva rasla, ti pa še vedno prodajaš krek (crack) na ulicah Hrastovelj. Sem ti rekel, da pazi, da ne zapadeš v mrtvaški ples z drogo, ki je upodobljen v naši cerkvici, kjer sva kot otroka oba ministrirala in brala berila. Čeprav si me izdal, se še vedno spomnim tvojega najljubšega. Izaija 7, 14-15, ki si ga vedno bral na osmo navadno nedeljo. Za tiste, ki v bibliji niso tako izobraženi kot ti, ga citiram:

14 Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka
Gr., lat. devica.
bo spočela
Ali je spočela.
in rodila sina in mu dala ime
Ali dal mu boš ime; lat. dali mu boste ime.
Emanuel.
Tj. ‘z nami je Bog’.
15 Skuto
Ali Maslo ali Smetano; podobno v v. 7,22.
in med bo jedel, da bo znal zavračati húdo in izbirati dobro.

Oh, prav spomnim se te, kako si vedno potem vsem razlagal, da ta odlomek iz preroka Izaije citira evangelist Matej v svojem prvem poglavju, ko pravi “Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami. ”

Kje je zdaj tisti mladi m00lty, ki sem ga poznal, ki je imel iskre v očeh, ljubezen do boga in veselje do življenja? zdaj vidim samo še lupino, izpraznjeno od prešuštvovanja, karnalnosti in drog, ki ti pri živem telesu izpijajo dušo.

Nocoj bom prižgal svečko na oknu in molil zate, da najdeš pot nazaj k luči. In ko se vrneš, bomo zaklali jagnje in se veselili tri dni in tri noči (a brez cracka, velja?)

moolty:
No, pa smo tam kjer ni muh… vidim da si se končno opogumil in položil vse karte na mizo. Ampak vedi, da sem te spregledal, MOJMIR. Ja, prav ste prebrali, našemu ”StricBedancu” v resnici sploh ni ime Stric Bedanc, kot se rad ponaša, temveč je en navaden Mojmir iz Hrastovelj, ki beži pred samim seboj.
Heh, kot da ne vem kaj nameravaš s tem ”holier than thou” (o ja, kar brez skrbi, nisi edini faran, ki zna angleško… , ko si se ti podal na advokatski študij v Celovec (Klagenfurt)(za katerega so šli vsi župnijski prihranki in upi), sem jaz ostal doma in poprijel za vsako delo (tudi turiste sem vodil (ne boš verjel koliko tujih jezikov govorijo!)in jim prodajal crack) saj sem bil primoran skrbeti za najine uboge krušne starše (oče se je še leta po tem trkal po prsih in govoril kakšnega učenjaka in uspešneža ima za sina, ”mojemu Mojmirju se tam čez mejo resnično dobro godi, nekoč se bo vrnil v zlati kočiji in svojim ubogim staršem zgradil palačo” je jel trditi vsakemu, ki ga je bil voljan poslušati in mu nato dati krajcar ali dva(od sramote je poblaznel, saj je namreč že vsa župnija slišala o tem kako sta te dva berača na Koroškem naplahtala, češ da bo denar dvojno obrodil, če ga posadiš ob polni luni in jo z njim popihala, med tem ko si ti dremal pod jablano in sanjal o vseh tistih dateljnih, kruhovcu, gusarjih in ostalih čudesih iz tujih dežel). Ampak kdo bo verjel, poblaznelemu starcu vprašam te, kdo? ) pristopom. Tako povem ti, prihrani si zase molitve (kozjih molitvic ti ne bom odžrebral ker sam že dalj časa boleham za jetiko ampak verjami mi da bi ti jih še znal napeti!), jaz sem imel vsaj pošteno delo, crack gor ali dol, v božjih očeh to ni greh, saj ve da je obupanim ljudem opij zadnja uteha! Ne pa kot ti, ki kakor rokovnjač zabavljaš to forumsko zalego za groš na objavo! Da niti ne začnem o tem kako nizkotno je to, da si to širokoustenje načel in ga za nameček začinil s številnimi neslanostmi kar tukaj vsem na očeh, ker veš, da ti zna prinesti dober odziv pri tej radovedni drhali, ki naju sedaj prebira! Kaj zijaš, paša?

Za tisto epizodo s Peter Nos je vsemu kos, sem se ti pa dodobra oddolžil ako me spomin ne vara, saj si me prisili, da sem ti jo odplačal s petjem in plesom, ko si ti v najinem imenu beračil in se drl kot jesihar na velikem križišču vsakič, ko so se mimo odpeljali kakšni italijanski turisti. Kljub vsemu se mi pa utrne solza, ko pomislim na tisto lajno, ki si jo vrtel in jo je z gorjačo razčesnil jezni popotnik, Joseph Merrick.

Stric Bedanc:
Mogoče si res mislil, da si položil vse karte na mizo, dragi Ivan Bonifacij (o da, spoštovane mn3njalničarke in cenjeni mn3njalničarji, M00lty ima v resnici dve imeni, prvo in srednje, kar pomeni, da je bil v družini ON mišljen in določen za uspeh, lahko bi rekli da celo predestiniran, pa je vse skupaj zapravil, ko si je pri štirih letih med otroško igro v čudaški nesreči, ki je vključevala elektro pionir, frakelj terana, sosedovega ovna, spajkalnik in zbrana dela Pasolinija na HD-DVD disku iztaknil levo oko, izmaličil spodnjo ustnico in pohabil desno nogo. V podrobnosti ne bom zahajal, ker me še dandanes (oziroma ponoči, hehe, če smem navkljub resnosti in tragiki biti malo šegav, tako kot recimo ključar v Shakespearovem Macbethu, ki sprosti napetost po umoru kralja Duncana (sem dal spojler, če kdo še ni bral ali gledal te drame, ki na nek način vleče žalostne vzporednice z Ivan Bonifacijevim a.k.a. M00ltyjevim otroštvom)) mučijo more in se zbujam v krikih, ko se spomnim njegovega spačenega obraza, ko ga je vaški ranocelnik operiral na vaškem trgu, jaz pa sem pobiral po pet goldinarjev vstopnine, da so si poseg lahko ogledala tudi vedoželjna zijala), a jaz imam v rokavu skritega še enega asa! O ja, nikar me ne glej tako zabodeno kot tvoja najljubša mačka, ko sem ji tiste oblačne majske noči zarinil rjasto pilo med rebra, ker si priberačil dva beliča več kot jaz in te je najina krušna mati (Bog ji daj večni mir in pokoj) s solzami v očeh poljubila, meni pa za večerjo pod mizo vrgla kos plesnive krušne skorje, da sem se moral plaziti po tleh kakor pes in glodati tisto skorjo, medtem ko ste me drugi brcali po hiši (kakor se je tiste dni reklo dnevni sobi) in se mi glasno rogali, češ, poglej si tega pridaniča, iz njega nikoli ne bo nič.
No, pa da ti razkrijem zgodbo, ki je moj as v rokavu (skirti adut). Sam si omenil, da sta bila najina starša (Bog jima daj večni mir in pokor) le rejnika, kakor tesar Jožef Jezusu ali Racman Jaka Paku, Žaku in Maku. Sicer izhajava iz različnih materic in sva plodova različnih semen. Jaz sem v resnici najmlajši sin ruskega carja Nikolaja in cesarice Aleksandre, ki sta ga takoj ob rojstvu poslala po slu v Vatikan, kjer naj bi ga (oziroma ME) vzgajali, saj jima je Rasputin v sanjah velel, naj zaščitita svojo kri, ki bo kmalu barvala belo platno v boljševiške zastave. A kaj, ko je carskega sla z menoj v naročju pri Ravbarkomadi ustavil ravbarski vitez Erazem Predjamski, ga oropal, onečastil in ubil, mene pa je dal svojemu psarju, naj stori z mano, kakor se mu zahoče. Bradavičastemu in garjastemu slugi sem se zasmilil in me je kot rojstnodnevno darilo poklonil mlademu jalovemu paru iz njegovih rodnih Hrastovelj, tako je, najinemu očetu in najini materi (Bog jima daj večni mir in pokoj).
Ti, dragi Ivan Bonifacij, pa si nezakonski sin vaške norice (oz. crazy cat-lady kot ji rečejo čez lužo (v Ameriki)) in (pazi zdaj, to te bo res presenetilo. Nisem ti hotel razkriti tega, a bodimo iskreni, sam si iskal s pranjem umazanega perila na očeh javnosti) Josepha Merricka, ki si je baburo privoščil med svojim prvim obiskom v naših krajih, ko je pisal Ilustrirano razlago Slave vojvodine Kranjske za prebivalce kraljestva njenega visočanstva kraljice Viktorije. Zato je tudi razbil mojo lajno, ko je ugledal tebe. Spomnil si ga na greh nečistovanja in prešuštva, ki ga je tiste davne noči zagrešil v hrastovljah, ko je v osmici pogledal pregloboko v kozarec, in to ga je, vernega moža kakršen je bil, tako močno peklilo, da je hotel na tistem mestu in v tistem trenutku pokončati seme, ki ga ne bi smelo biti. S svojim pohodnim krepelom je namreč zamahnil proti tebi, ne proti lajni, a ti tega jasno nisi opazil, saj si bil proti njemu obrnjen z levo stranjo lica, kjer ti v očesni duplini ždi keramična krogla. Urno sem se odzval na njegov gib in med tebe ter njegov kij srda potisnil lajno, da se je raztreščila z vso silo. Vedel sem, da bova brez lajne težko beračila in da bodo prihodki še manjši, a dragi brat, ljubim te tako močno, da sem raje žrtvoval glasbilo in ohranil tebe pri življenju.
In zdaj ko veš, kdo je tvoj resnični oče, ti je, upam, postalo tudi jasno, zakaj imaš tako ogromen nos.

Sam ne skrivam, da sem njegov velik oboževalec, ki mu je rankinovsko metaliterarno preigravanje  priraslo k srcu in se njegove vplive močno čuti v določenih prijemih, ki jih uporabljam pri pisanju. Tole je bil droben intermezzo, da ne bo kak orožnik vpil: “Hop, literarni Cefizelj, pa te imam,” zdaj pa se vrnimo, k možakarju, ki je letos izdal svojo trideseto bukvico, Necrophenia poimenovano.  Ob tem jubileju sicer pripravljam malo daljši zapis za Joker enkrat v bližnji prihodnosti, danes pa bi ob sončavi, ki blago boža naša lica na tole cvetno nedeljo, priobčil pesnitev, ki jo je glavni junak Necrophenie spesnil v čast enemu svojih najljubših pisateljev, Robertu Rankinu.² Prepeva se jo na melodijo ukulelejskega mojstra Georga Formbyja When I’m cleaning windows, ki jo prilagam na koncu za bolj slikovito ponazoritev. Lahko pa si jo poslušate tudi v skrajšani acappela verziji avtorja osebno.

WRITING FAR-FETCHED FICTION

Now I write Far-Fetched Fiction
To earn a couple of bob.
For a lazy blighter
It’s really the ideal job.
I sit in pubs for hours and hours
I drink Harveys, I drink Flowers,
Then I go home for golden showers.
Writing Far-Fetched Fiction.

I sit about and sit about
I sometimes get my ballpoint out.
That really makes the barmaid shout.
Writing Far-Fetched Fiction.

In my profession I work hard
But no one gives a *uck.
It’s blinking J. K. Rowling
Who rakes in every buck.

I drink until my guts explode
I stumble drunken down the road
I wish I’d written The Da Vinci Code
Instead of Far-Fetched Fiction.
(Ukulele solo, with much finger picking,
cross-strums and scale-runs, not to mention
an effective use of grace notes and chromatics.)

In my profession I work hard,
Well no, perhaps I don’t.
I bet I’ll win a Nobel Prize,
Well no, perhaps I won’t.

But like the Murphy’s, I’m not bitter
As long as I can raise a titter.
I think I’ll pop out to the *hitter
And write some Far-Fetched Fiction.

Thank you very much.

Robert osebno (pesmica se začne pri 1:50):

George Formby in izvirno besedilo (plus melodija):

1. ki ga ne smemo zamešati s tistim drugim Rankinom
2. le kdo bi si mislil, kaj?

Pilko in Čopka v Narobniji - izsek iz stripa

No in med ustvarjanjem mladinskega seriala je Matej omenil par idej za Slovenske klasike. Premlevala sva različne avtorje in dela, imela že narejen luštkan scenarij za Cankarjev Pehar suhih hrušk, ki sva ga skrižala z ropom SKBja, a je bilo dotično delo že poklasicirano in tako ni prišlo v poštev. Nato sva jih premlela še eno par, a sadov ni in ni bilo. Nato se je Mateju posvetilo. S pomočjo prijaznih Pilovih urednic se je zakopal v stare Pile, ko je bila besedica Pil še kratica in je pomenila Pionirski list, ter podrobno preštudiral Kavboja Pipca in Rdečo peso, humorni detektivski serial, ki ga je dolga leta ustvarjal Božo Kos. V glavi je imel že približen zaplet stripa, ki sem ga nato razvijal v par smeri, na koncu pa zavil v to, ki jo boste malo nižje videli. Matej je nato pridodal še ščepec svojih začimb (ob katerih sem se na glas krohotal), vse skupaj zapakiral in poslal naprej.

Tomaž Lavrič, oče Diareje, je bil nad stripom navdušen in obljubil čim prejšnjo objavo, a ko je prišlo do nje, je vmes skočil Murphy in nama z Matejem pokazal osle, ko je tiskarski škrat na mestu avtorja stripa navedel Grega Mastnaka, ki je prispeval strip v predhodnji številki revije. No, v tokratni so se opravičili in objavili najini imeni, vse skupaj pa je pravilno zapisano v arhivu na Mladinini strani.

In ker v dotičnem arhivu hranijo čisto majhne in neberljive sličice stripov, ga priobčujem na tem mestu. Opomba za tiste najbolj brihtne: kliknite na sliko, da se poveča

Pričujoči skeč, ki bo objavljen nekaj vrstic nižje,¹ pa prihaja iz komične serije Končno ta oddaja iz leta 1948, v kateri sta svoje skečersko znanje pilila Pythona John Cleese in Graham Chapman. Ob strani sta jima stala še Tim-Brooke Taylor, pri nas najbrž manj znan komik, ki je svoje največje uspehe požel v ducat let trajajoči humoristični nanizanki The Goodies ter na radisjkih valovih BBCja kot voditelj humornih kvizov, jako razširjene britanske zabave, ki jo močno pogrešam v našem medijskem prostoru, ter Marty Feldman, genialni komik, ki je vse gledal postrani, širšim množicam pa je najbolj poznan kot Igor iz Brooksovega Mladega Frankensteina. Slednja dva sta moči združila še v kratkotrajni skečevski oddaji Marty.

Zdaj pa deset vrstic višje obljubljeni skeč. Štirje Jorkširčani se kot premožni možje poznih srednjih let pogovarjajo, kako trda jim je predla v mladih letih, naštevanje nezgod in neprilik pa se z vsako repliko le še stopnjuje do bizarnih razsežnosti, ob katerih v nič spuhtijo še stalne pridige Billa Cosbyja oz. doktorja Huxtablea o zagamanem detinstvu. Kaj šele težave, s katerimi nas strašijo v času recesije – za tole četvorico možakarjev bi bile to luksuzne počitnice.

1. haha, spojler