Category Archives: Naključne Pisarije

Zgoščena lona pričujočega tedna

Tale teden sta me razveselili dve šatulji z bleščečimi okroglinami. za prvo gre zahvala Jonasu, ki je prek Twitterja ponudil tri kopije Okenske sedmice, ki so mu jih dali na slovenskem Microsoftu. Ker sam svoj mlinček še vedno poganjam na žuborenje ikspejev, sem urno dvignil roko v zrak, in jih z obljubo, da spišem kaj o njih, tudi dobil. Bohlonaj.

win7

Ker sem trenutno sredi prevajalskega projekta in imam vsa računalniška orodja optimizirana, se bo mojemu računalniku Windows change prigodil decembra, ko si bom lahko v miru privoščil, da me vzame v čarovnijo trenutka veličastne noči, kjer bo jutrišnja deca sanjarila v menjavi oken.1 Tedaj sledi tudi daljši zapis, zaenkrat lahko rečem samo hvala za dve raznobitni priloženi izvedenki kukerletov, saj sem se po mahanju, naj priletijo v mojo smer, za hip zbal, da bom dobil samo 64 bitna in bom moral trofejo predati komu drugemu.

Z drugim ploščkom pa me je včeraj presenetila Nuša, programska vodja cerkniškega kulturnega doma med vožnjo prav tja, kjer sem nastopil s pripovednim varietejem za odrasle, Zgodbami za smeh in srh. Med potjo je klepet nanesel na prireditev dneva pred tem, ko so Cerkničane razživeli Same babe2 in Nuša je segla v torbico.
“Tega ti ne smem pozabiti predati,” je rekla nič kaj konspirativno in tudi gesla ni zahtevala. “So rekli, da uživaj v poslušanju in da še vedno ne štekajo, kako se ti uspe zapomniti tako dolga besedila.”
V soju žarometov nasproti švigajočih avtomobilov se je poblisnil nezgrešljivi sanjasti dizajn ovitka za cedeje, ki je v boljših svetlobnih pogojih s pomočjo trotlziheraškega Canona videti takole:

babe

Teden dni tega sem namreč tako kot Same babe na povabilo Jureta Longyke muziciral na Kristalnem mikrofonu, stanovski podelitvi nagrad najboljšim slovenskim napovedovalcem, in smo v zaodrju preživeli prav prijetno špasen večer. Bohlonej za plato, babe, je šla v ušesa med potjo nazaj.

Zdaj pa nazaj k delu, gremo ustvarjat konec sveta.

Share Button
  1. Hehe, kdo pogrunta tole za lase privlečeno aluzijo? [splezaj navkreber]
  2. raba moške oblike glagola je pravilna, ker inštruvokalno skupino sestavljajo sami desci [splezaj navkreber]

Nočni gost

Sinoči me je med delom za računalnikom zmotilo škrebljanje neznanega izvora. Ker zunanjemu videzu hišnega stanovanjskega naselja navkljub živimo skoraj na kmetih in sredi neokrnjene divjine, ki se je za kako gurmansko ekspedicijo ne bi branil niti Bear Grylls, sem najprej mislil, da se je v garažo pritepla kaka vaška mačka ali priskakljala žaba, ki je zgrešila cesto, kjer bi LARPala Froggerja.
No, tako sem si nadel lvl 20 natikače (+12 na tiholazništvo), prižgal luč (lvl 60, +5 na ostrovidnost) in smelo zakoračil do garaže (lvl 2 temnica). Najprej sem preventivno pošpegal vanjo izza vogala s pomočjo zrcala, saj nikdar ne veš, kdaj lokalno meduzo prime, da bi si razčesavala kačjo čupo, a nevarnosti okamnitve ni bilo na obzorju. Odrinil sem torej masivna ivernata vrata, segel po stikalu, prižgal luč in na kupu kartona zagledal njega.
Read More

Share Button

Gorjupa historija hrastoveljskih bratov, kratka epistolarna zgodba, prvi del

Predgovor: epistolarni oz. pisemski romani v spogledovanju s sodobnimi tehnologijami dobivajo nove podobe. Wertherjeva ročno spisana pisma so stvar preteklosti in na knjižnem tržišču že lahko kupujemo romane, zgrajene izključno iz elektronske pošte, bodisi v bolj klasični pisemski obliki (npr. Veličkovićev Sahib), bodisi tudi bolj ortografsko označenih v maniri okrajšav, smeškov in drugih prvin internetnega jezika.
Pričujoči sestavek je “literarni jam”, ki se je spodaj podpisanemu in soavtorju Matevžu J. – m00ltyju zapisal februarja kot zgodba, ki se razkriva skozi forumski dvogovor dveh oseb, in je spontano izšel iz klasičnega bodenja “kdo bo pogruntal več fraz in for na isto temo” v (od m00ltyja poimenovanem) neoinfantilističnem slogu. Sam medij je sicer anahronistično vključen v strukturo, saj se kmalu izkaže, da spremljamo zgodbo s preloma prejšnjega stoletja, vendar mislim, da to le prispeva k šegavi eklektičnosti zapisanega, ki se tako ali tako ne zmeni za časovno logiko.
Kako bo zgodba delovala izven forumskih okvirov, se mi niti ne sanja. Lahko, da se bo svežemu bralcu zazdela vredna kakega nasmeška, možno pa je, da bo v navadni postavitvi izgubila draž ter predvsem spontanost, ki jo je bilo čutiti, ko so sporočila prihajala drug za drugim in niti sama avtorja nisva vedela, kam bo zavila fabula (kolikor je je bilo prisotne). Če bi jo raje brali v izvirniku, najdete tukajle zajemne slike izvirne forumske teme. Read More

Share Button

Anton Borkovič: Dogodek v mestu Gogi

Prvega pozabo, prvega pozabo, prvega spet pozabo.
Evo Prelih, dajmo Prelih, dajmo Prelih… evo skoraj dogodek, eeem tole je zdaj posnetek spet, se opravičujem.
Bo dogodek Bo dogodek? Skoraj no, ni blo, ne.
Škoda za Gogo, da se niso več potrudli.

Share Button

Bo s prihodom Katarine Kresal na čelo ministrstva za notranje zadeve …

… Slovenija postala prva država, kjer bo modna policija imela represivna pooblastila?

Neujemajoča kravata 20 evrov in ena kazenska točka, bele nogavice teden družbenokoristnega dela in trikazenske točke, kombo karirastega krila in pikčaste bluze pa zaporna kazen.

Share Button

Našel sem vas, ki me bo nekega dne sprejela kot svojega razsvetljenega vladarja

Na stara leta se bom preselil tja in z visokega trona, obloženega s finim žametom, ogrnjen v brokat delil pravico svojim podložnikom. Ti se mi bodo klanjali in izpolnjevali mojo vsako še tako drobno muho … A vse to leži nekje v prihodnosti. Zaenkrat je edino delovno mesto, ki so mi ga ponudili, mestni čuvaj poševnica plesalec ob drogu.

Špeharji

Share Button

Takih ne delajo več ali taki ne delajo več takih? (plus: Fetalij je častil vodo)

Fetalij je v naslovu samo zato, da se mu zahvalim za vodo, ki jo je častil. Bila je z okusom in bila je okusna. Dobil pa sem jo zato, ker se je z menoj neokusno poigral spomin in me prepričal, da bo danes namesto prvega julija enaintrideseti junij. Na srečo sem zmoto ugotovil nekaj čez osmo zvečer in še ujel ljubljansko dopolnočno pošto, da sem poslal dacarjem, kar je dacarjevskega, podnebju pa par paketov dizelskih izpuhov. Pa sem se spomnil nanj (na Fetalija, ne na spomin) in ga poklical, če je na šihtu, ko bom ravno v hoodu. Najbolj bistri bralci bloga so najbrž že ugotovili, da je bil. In me presenetil z vodo. Na izbiro mi je dal še pomarančni sok, pa sem raje vzel vodo. Šele zdaj mi je padlo na um, da sem to najbrž storil nezavedno, ker je bila pollitrska, sok pa samo tretjinolitrski. Fetalij, če se čutiš, da sem te prikrajšal za deci in dve tretjini vode, povej. Ampak če gledamo razmerje v masi, bi moral jaz vzeti obe pijači, tebi pa nakloniti samo naprstnik vode. Ali pa soka.

Prvi del naslova se pa nanaša na naslednje spote. Meni najljubši reper, njegov bend, meni najbrži najljubši zahodnoobalec in za konec še oba skupaj. Vse sami stari znanci in sami stari komadi. Tony Bennett je pustil srce v San Franciscu, jaz pa nekje v drugi polovici devetdesetih.
Read More

Share Button