Ker sem trenutno sredi prevajalskega projekta in imam vsa računalniška orodja optimizirana, se bo mojemu računalniku Windows change prigodil decembra, ko si bom lahko v miru privoščil, da me vzame v čarovnijo trenutka veličastne noči, kjer bo jutrišnja deca sanjarila v menjavi oken.¹ Tedaj sledi tudi daljši zapis, zaenkrat lahko rečem samo hvala za dve raznobitni priloženi izvedenki kukerletov, saj sem se po mahanju, naj priletijo v mojo smer, za hip zbal, da bom dobil samo 64 bitna in bom moral trofejo predati komu drugemu.

Z drugim ploščkom pa me je včeraj presenetila Nuša, programska vodja cerkniškega kulturnega doma med vožnjo prav tja, kjer sem nastopil s pripovednim varietejem za odrasle, Zgodbami za smeh in srh. Med potjo je klepet nanesel na prireditev dneva pred tem, ko so Cerkničane razživeli Same babe² in Nuša je segla v torbico.
“Tega ti ne smem pozabiti predati,” je rekla nič kaj konspirativno in tudi gesla ni zahtevala. “So rekli, da uživaj v poslušanju in da še vedno ne štekajo, kako se ti uspe zapomniti tako dolga besedila.”
V soju žarometov nasproti švigajočih avtomobilov se je poblisnil nezgrešljivi sanjasti dizajn ovitka za cedeje, ki je v boljših svetlobnih pogojih s pomočjo trotlziheraškega Canona videti takole:

Teden dni tega sem namreč tako kot Same babe na povabilo Jureta Longyke muziciral na Kristalnem mikrofonu, stanovski podelitvi nagrad najboljšim slovenskim napovedovalcem, in smo v zaodrju preživeli prav prijetno špasen večer. Bohlonej za plato, babe, je šla v ušesa med potjo nazaj.

Zdaj pa nazaj k delu, gremo ustvarjat konec sveta.

1. Hehe, kdo pogrunta tole za lase privlečeno aluzijo?
2. raba moške oblike glagola je pravilna, ker inštruvokalno skupino sestavljajo sami desci

Na obisk je prišel boter jež. Hruške mi sicer ni prinesel, se je pa spešno zapletel v pogovor z mano in mi jel razpredati, kako mu je moja garaža všeč, kako bi v njej krešnil za par dni, naredil bi kakšen žur, poklical kolega murna, da bi zagodel kako na gosli, saj je zdaj poletje in muren nima drugega dela, kakor da svirililisvirilaja naokrog po veselicah in še in še. S svojim leporečenjem me je tako ovil okrog prsta, da sem mu skoraj dovolil nekaj dni prebiti pri meni, ko sem se spomnil, kaj mi je njega dni zaupala botra lisica …

… Bila je mrzla zima, tako mrzla, da so se pingvini, ki so na počitnicah taborili na obronkih gozda, ki z vzhodne strani zamejuje našo vas, ovijali v volnene šale, se greli ob tabornem ognju in srkali domače žganje.¹ Nekega večera sem kot običajno zavil v vaško krčmo, kjer me je krčmar, boter jazbec, toplo sprejel in mi nalil zvrhano šilce pelinkovca oziroma več njih. Srkal sem tretjega ali četrtega, ko sem iz temnega kota ob kaminu, v katerem je tlelo na pol dogorelo bukovo poleno, zaslišal pretresljivo hlipanje, ob katerem bi še kamen potočil solzo, če ne solze, pa vsaj nekaj drobirja. Zahomotana v ocufano in zakrpano odejo je za vegasto mizo sedela botra lisica, ki se je v medlem soju stenske leščerbe zdela skrušena, potrta in še en pridevnik, ki opisuje malodušnost. Prisedel sem in ji naročil čašo krepkega žganja. V motnih očeh se je poblisnila hvaležnost in po nekaj požirkih se ji je razvezal jezik.
Med krčevitim hlipanjem mi je razodela, kako se je usoda kruto poigrala z njo. Velikodušna in dobrosrčna, kakršna je, je v svoj kvartir povabila botra ježa. Ta jo je namreč prosil za kak suh in gorak kotiček, ker mu to leto na črnem trgu ni uspelo kupiti moške odločbe za študentski dom,  in ji obljubljal, da ji bo dobroto stotero povrnil. Naivna rusorepka ga je sprejela pod streho in že čez nekaj dni jo je mali pritepenec z bodicami zrinil prek praga, ji zaskvotal duplino pod starim hrastom in v njej začel prirejati koncerte takrat še underground violinista murna …

… zdrznil sem se iz zamaknjenega stanja, v katerega me je povedlo ježevo medeno besedičenje in se odločil, da ne bom ponovil zvitorepkine napake. Odprl sem svojo skrinjo z inventarjem in se razgledal po njej:

Čeprav sem nagonsko segel po lvl 1 Verigi za rave, saj se je tedaj na drugem koncu domovine ravno odvijala DiscoNautica, mi je sedmi čut dejal, naj pogledam še enkrat, in še dobro da sem. Izbral sem lvl 80 Plavi afro na drogu in pred ježem odplesal par korakov iz mjuzikla Jožef in njegov čudoviti pisani plašč v tehnikolorju in dolby stereu. Jež je otrpnil in se skotalil s kupa kartonov, toda na tleh se je zvil v klobčič in ni hotel naprej.

Urno sem skočil nazaj k skrinji in iz nje povlekel lvl 15 Žarnico za ideje. Posvetilo se mi je, da bi lahko iz Žarometa, Prinašalca komunizma, WD-ja, Polzajemalke, Klešč za manikuro trolov in WTF je toja sestavil katapult, s katerim bi ježa izstrelil iz garaže, vendar mi je manjkala napenjalna vrv, tako da je bila zamisel žal neizvedljiva. Ko sem že skoraj obupal in pričel nabirati svoje imetje v culo, da bi bil pripravljen, ko me bo mali bodičar izgnal iz moje hiše, sem v kotičku skrinje zagledal rešiteljico:

Z zanosom sem jo potegnil na plano in planil nad plenilca domovanj. Ko je jež zagledal omelo, ki sem ga oberoč vihtel nad glavo, mu je srce padlo v hlače, pobral je šila in kopita ter jo brez slovesa ucvrl prek praga.

“Srečno hodi,” sem dejal, minister Gregor pa mu je prodal pet odstotkov lastniškega deleža v Ultri SUM.

PRIPIS: Ravno ko sem zaključil s tem pisanjem, sem skozi okno zagledal sosedovo družino, ki se odpravlja na potovanje. Čudno, da odhajajo na počitnice s solzami v očeh in glasno ihteč, zame je bil dopust vedno vesela priložnost.

PRIPIS 2: Krasno, sosedovi so na počitnicah, doma pa pustili na glas prižgan gramofon. Le kdo bo cel teden ali dva prenašal to violinsko glasbo …

1. Bojda so neke noči s podrtimi bruni na cesti ustavili avtobus na zadnji nočni vožnji in ubogemu šoferju ukradli grelec webasto, a ta zgodba ni potrjena, saj naj bi jim grelec skrivoma prodal sam šofer, ki se je utapljal v dolgovih zaradi izgub na poker avtomatih v mini casinoju nasproti vaške pošte.

Gorjupa historija hrastoveljskih bratov

moolty:
diši po najbolj bistrem jutru
po hčerah planin in nenadejani zdravljici
diši tako kot izgleda zlata penina ki lebdi v breztežnosti
na vesoljski ladji izgubljeni v vsemirju
a diši tako nekako? se mi zdi da ja!

/naključna oseba pohvali pesmico/

moolty:
hehe
se mi je od nekdaj zdelo da imam ”nos za te stvari”

Stric Bedanc:
zakaj pa misliš, da smo te v vrtcu klicali ostržek?

moolty:
če mi pa je šlo še kaj bolj v nost od tega z ostržkom je to bil nadimek Cyrano

tega vam ne pozabim ama

Stric Bedanc:
no no, ne vihaj nosu

moolty:
ja ki ti ga kao ne bi če bi te tolikokrat potegnili za nos že v rani mladosti??

Stric Bedanc:
ja, kaj si pa vtikal nos v zadeve, ki se te ne tičejo

moolty:
ne bi rekel da sem ga ravno vtikal, prinešene so mi bile naravnost pred nos, če se slučajno ne spomniš – ali se celo samo delaš (pretvarjaš(glumiš(se nardiš francoza))) da se ne!

Stric Bedanc:
Veš, kaj, vse skupaj si začel ti, ko si mi ukradel knjigo Peter Nos je vsemu kos. Bila je iz knjižnice in sem moral plačati pet opominov, ker me je bilo strah doma povedati, da knjige nimam več. Pet opominov iz knjižnice pa pomeni kar precejšnjo količino žvečilnih (softy in bazooka), lizik (unih ploščatih z okusom kole) in dvojnih porcij vampov v menzi lokalne tovarne azbesta, ki sem se jim moral odpovedati, da sem poravnal opomine. Ti gre v nos, da sem se jaz s športom izvlekel iz geta, v katerem sva rasla, ti pa še vedno prodajaš krek (crack) na ulicah Hrastovelj. Sem ti rekel, da pazi, da ne zapadeš v mrtvaški ples z drogo, ki je upodobljen v naši cerkvici, kjer sva kot otroka oba ministrirala in brala berila. Čeprav si me izdal, se še vedno spomnim tvojega najljubšega. Izaija 7, 14-15, ki si ga vedno bral na osmo navadno nedeljo. Za tiste, ki v bibliji niso tako izobraženi kot ti, ga citiram:

14 Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka
Gr., lat. devica.
bo spočela
Ali je spočela.
in rodila sina in mu dala ime
Ali dal mu boš ime; lat. dali mu boste ime.
Emanuel.
Tj. ‘z nami je Bog’.
15 Skuto
Ali Maslo ali Smetano; podobno v v. 7,22.
in med bo jedel, da bo znal zavračati húdo in izbirati dobro.

Oh, prav spomnim se te, kako si vedno potem vsem razlagal, da ta odlomek iz preroka Izaije citira evangelist Matej v svojem prvem poglavju, ko pravi “Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami. ”

Kje je zdaj tisti mladi m00lty, ki sem ga poznal, ki je imel iskre v očeh, ljubezen do boga in veselje do življenja? zdaj vidim samo še lupino, izpraznjeno od prešuštvovanja, karnalnosti in drog, ki ti pri živem telesu izpijajo dušo.

Nocoj bom prižgal svečko na oknu in molil zate, da najdeš pot nazaj k luči. In ko se vrneš, bomo zaklali jagnje in se veselili tri dni in tri noči (a brez cracka, velja?)

moolty:
No, pa smo tam kjer ni muh… vidim da si se končno opogumil in položil vse karte na mizo. Ampak vedi, da sem te spregledal, MOJMIR. Ja, prav ste prebrali, našemu ”StricBedancu” v resnici sploh ni ime Stric Bedanc, kot se rad ponaša, temveč je en navaden Mojmir iz Hrastovelj, ki beži pred samim seboj.
Heh, kot da ne vem kaj nameravaš s tem ”holier than thou” (o ja, kar brez skrbi, nisi edini faran, ki zna angleško… , ko si se ti podal na advokatski študij v Celovec (Klagenfurt)(za katerega so šli vsi župnijski prihranki in upi), sem jaz ostal doma in poprijel za vsako delo (tudi turiste sem vodil (ne boš verjel koliko tujih jezikov govorijo!)in jim prodajal crack) saj sem bil primoran skrbeti za najine uboge krušne starše (oče se je še leta po tem trkal po prsih in govoril kakšnega učenjaka in uspešneža ima za sina, ”mojemu Mojmirju se tam čez mejo resnično dobro godi, nekoč se bo vrnil v zlati kočiji in svojim ubogim staršem zgradil palačo” je jel trditi vsakemu, ki ga je bil voljan poslušati in mu nato dati krajcar ali dva(od sramote je poblaznel, saj je namreč že vsa župnija slišala o tem kako sta te dva berača na Koroškem naplahtala, češ da bo denar dvojno obrodil, če ga posadiš ob polni luni in jo z njim popihala, med tem ko si ti dremal pod jablano in sanjal o vseh tistih dateljnih, kruhovcu, gusarjih in ostalih čudesih iz tujih dežel). Ampak kdo bo verjel, poblaznelemu starcu vprašam te, kdo? ) pristopom. Tako povem ti, prihrani si zase molitve (kozjih molitvic ti ne bom odžrebral ker sam že dalj časa boleham za jetiko ampak verjami mi da bi ti jih še znal napeti!), jaz sem imel vsaj pošteno delo, crack gor ali dol, v božjih očeh to ni greh, saj ve da je obupanim ljudem opij zadnja uteha! Ne pa kot ti, ki kakor rokovnjač zabavljaš to forumsko zalego za groš na objavo! Da niti ne začnem o tem kako nizkotno je to, da si to širokoustenje načel in ga za nameček začinil s številnimi neslanostmi kar tukaj vsem na očeh, ker veš, da ti zna prinesti dober odziv pri tej radovedni drhali, ki naju sedaj prebira! Kaj zijaš, paša?

Za tisto epizodo s Peter Nos je vsemu kos, sem se ti pa dodobra oddolžil ako me spomin ne vara, saj si me prisili, da sem ti jo odplačal s petjem in plesom, ko si ti v najinem imenu beračil in se drl kot jesihar na velikem križišču vsakič, ko so se mimo odpeljali kakšni italijanski turisti. Kljub vsemu se mi pa utrne solza, ko pomislim na tisto lajno, ki si jo vrtel in jo je z gorjačo razčesnil jezni popotnik, Joseph Merrick.

Stric Bedanc:
Mogoče si res mislil, da si položil vse karte na mizo, dragi Ivan Bonifacij (o da, spoštovane mn3njalničarke in cenjeni mn3njalničarji, M00lty ima v resnici dve imeni, prvo in srednje, kar pomeni, da je bil v družini ON mišljen in določen za uspeh, lahko bi rekli da celo predestiniran, pa je vse skupaj zapravil, ko si je pri štirih letih med otroško igro v čudaški nesreči, ki je vključevala elektro pionir, frakelj terana, sosedovega ovna, spajkalnik in zbrana dela Pasolinija na HD-DVD disku iztaknil levo oko, izmaličil spodnjo ustnico in pohabil desno nogo. V podrobnosti ne bom zahajal, ker me še dandanes (oziroma ponoči, hehe, če smem navkljub resnosti in tragiki biti malo šegav, tako kot recimo ključar v Shakespearovem Macbethu, ki sprosti napetost po umoru kralja Duncana (sem dal spojler, če kdo še ni bral ali gledal te drame, ki na nek način vleče žalostne vzporednice z Ivan Bonifacijevim a.k.a. M00ltyjevim otroštvom)) mučijo more in se zbujam v krikih, ko se spomnim njegovega spačenega obraza, ko ga je vaški ranocelnik operiral na vaškem trgu, jaz pa sem pobiral po pet goldinarjev vstopnine, da so si poseg lahko ogledala tudi vedoželjna zijala), a jaz imam v rokavu skritega še enega asa! O ja, nikar me ne glej tako zabodeno kot tvoja najljubša mačka, ko sem ji tiste oblačne majske noči zarinil rjasto pilo med rebra, ker si priberačil dva beliča več kot jaz in te je najina krušna mati (Bog ji daj večni mir in pokoj) s solzami v očeh poljubila, meni pa za večerjo pod mizo vrgla kos plesnive krušne skorje, da sem se moral plaziti po tleh kakor pes in glodati tisto skorjo, medtem ko ste me drugi brcali po hiši (kakor se je tiste dni reklo dnevni sobi) in se mi glasno rogali, češ, poglej si tega pridaniča, iz njega nikoli ne bo nič.
No, pa da ti razkrijem zgodbo, ki je moj as v rokavu (skirti adut). Sam si omenil, da sta bila najina starša (Bog jima daj večni mir in pokor) le rejnika, kakor tesar Jožef Jezusu ali Racman Jaka Paku, Žaku in Maku. Sicer izhajava iz različnih materic in sva plodova različnih semen. Jaz sem v resnici najmlajši sin ruskega carja Nikolaja in cesarice Aleksandre, ki sta ga takoj ob rojstvu poslala po slu v Vatikan, kjer naj bi ga (oziroma ME) vzgajali, saj jima je Rasputin v sanjah velel, naj zaščitita svojo kri, ki bo kmalu barvala belo platno v boljševiške zastave. A kaj, ko je carskega sla z menoj v naročju pri Ravbarkomadi ustavil ravbarski vitez Erazem Predjamski, ga oropal, onečastil in ubil, mene pa je dal svojemu psarju, naj stori z mano, kakor se mu zahoče. Bradavičastemu in garjastemu slugi sem se zasmilil in me je kot rojstnodnevno darilo poklonil mlademu jalovemu paru iz njegovih rodnih Hrastovelj, tako je, najinemu očetu in najini materi (Bog jima daj večni mir in pokoj).
Ti, dragi Ivan Bonifacij, pa si nezakonski sin vaške norice (oz. crazy cat-lady kot ji rečejo čez lužo (v Ameriki)) in (pazi zdaj, to te bo res presenetilo. Nisem ti hotel razkriti tega, a bodimo iskreni, sam si iskal s pranjem umazanega perila na očeh javnosti) Josepha Merricka, ki si je baburo privoščil med svojim prvim obiskom v naših krajih, ko je pisal Ilustrirano razlago Slave vojvodine Kranjske za prebivalce kraljestva njenega visočanstva kraljice Viktorije. Zato je tudi razbil mojo lajno, ko je ugledal tebe. Spomnil si ga na greh nečistovanja in prešuštva, ki ga je tiste davne noči zagrešil v hrastovljah, ko je v osmici pogledal pregloboko v kozarec, in to ga je, vernega moža kakršen je bil, tako močno peklilo, da je hotel na tistem mestu in v tistem trenutku pokončati seme, ki ga ne bi smelo biti. S svojim pohodnim krepelom je namreč zamahnil proti tebi, ne proti lajni, a ti tega jasno nisi opazil, saj si bil proti njemu obrnjen z levo stranjo lica, kjer ti v očesni duplini ždi keramična krogla. Urno sem se odzval na njegov gib in med tebe ter njegov kij srda potisnil lajno, da se je raztreščila z vso silo. Vedel sem, da bova brez lajne težko beračila in da bodo prihodki še manjši, a dragi brat, ljubim te tako močno, da sem raje žrtvoval glasbilo in ohranil tebe pri življenju.
In zdaj ko veš, kdo je tvoj resnični oče, ti je, upam, postalo tudi jasno, zakaj imaš tako ogromen nos.

Neujemajoča kravata 20 evrov in ena kazenska točka, bele nogavice teden družbenokoristnega dela in trikazenske točke, kombo karirastega krila in pikčaste bluze pa zaporna kazen.

Na stara leta se bom preselil tja in z visokega trona, obloženega s finim žametom, ogrnjen v brokat delil pravico svojim podložnikom. Ti se mi bodo klanjali in izpolnjevali mojo vsako še tako drobno muho … A vse to leži nekje v prihodnosti. Zaenkrat je edino delovno mesto, ki so mi ga ponudili, mestni čuvaj poševnica plesalec ob drogu.

Prvi del naslova se pa nanaša na naslednje spote. Meni najljubši reper, njegov bend, meni najbrži najljubši zahodnoobalec in za konec še oba skupaj. Vse sami stari znanci in sami stari komadi. Tony Bennett je pustil srce v San Franciscu, jaz pa nekje v drugi polovici devetdesetih.

En korak:

Soldati teme:

Duša na ledu:

O katerem delu igr teče beseda?

Za bonus pa še nenapovedana trojica duhovnik, inšpektor in genij (s srednjim sem nekoč po spletu naključij stal skupaj na odru) v zvezdna-vrata-srečajo-starošolske-karatejščine videospotu o križanju src. To je bojda dovoljeno, samo gensko jih ne smemo spreminjati.

Malo je režiserjev, ki bi si upali postaviti Lorenza Lamasa, bolj znanega kot Odpadnika, v plesni film. V film, ki je več kot le plesni. V film, ki govori o prijateljstvu, spoštovanju in kreativnosti. Film, ki v slabi uri in pol povzame celotno zgodovino glasbene industrije. In uspe. Biser, ki bi moral pobrati oskarje namesto Amadeusa. Kajti Amadeus je film o eni sami umrli glasbeni legendi, Body Rock pa o vseh.

Chilly (Lamas) je član b-boy skupine Body Rock Crew, ki si želi uspeti v svetu šovbiznisa. Brejker, grafitar in reper, ki bi rad popeljal sebe in prijatelje na višji nivo. Body Rock so na ulici sicer večji kot Elvis. Večji kot Rolling Stones, celo večji kot sami Beatlesi, a radi bi še višje, v svet dragih in bleščečih klubov in pogodb z založbami. Tu vskoči “the man” Terrence, ki bi lahko pomenil pot k zvezdam, a se namesto za Briana Epsteina izkaže za Yoko Ono in povzroči razdor v crewju, ko najame samo Chillyja. Ta se mora odločiti, ali je za ceno slave pripravljen žrtvovati prijatelje in dekle.

Zgodba je polna nesmrtnih referenc. Ples UV-okostnjakov nas spomni na hrastoveljski Mrtvaški ples in minljivost človeka. Odpiranje vrat velikanskega ghetto blasterja na odru spomni na Bližnja srečanja tretje vrste in nas opomni, da v vesolju nismo sami. Ples na ulici nas spomni, da je Poletje v školjki možno tudi brez poletja in brez školjke in v nas vzbudi sočutje do otrok, ki ne morejo na morje. Koreografija z baloni v živalskem vrtu spomni na Gorile v megli in Levjega kralja in nas opominja, da si živali zaslužijo svobodo. Producent, ki trademarka ime Body Rock brez članov skupine, nas spomni na Zeitgeist in opomni, da je Microsoft glavni satan sodobne družbe.

Potem pa je tu še Chilly. Chilly je moški, ki ostane moški tudi ko mu v stilu Björk in Helene Blagne za nastop na obraz nadanejo kristale svarowski. Moški, ki ga ni strah vstopiti v gej klub in moški, ki si upa rukniti ostarelega producenta na gobec, ko ga ta hoče poljubiti. Za povrh vsega pa je še moški, ki si upa kazati neobrite podpazduhe.

Vse skupaj kulminira v finalu, ko se občinstvo odloči za iskrene, čiste in nedolžne Body Rock, perverzni mogotec pa ostane sam, osramočen in postaran.

Samo fim, ki je nastal v letu Velikega brata, lahko pokaže, kako se mu upreti.

Ocena: 10/10.

No ja, v bistvu sem se samo hotel pohvaliti, da sem si nabavil tole:

In medtem ko jaz prebiram bukvico in se krohotam, preverite tale intervju s Stephenom Fryem, da se vam oddolžim, ker se meni ne da kaj prida škrabati.

Brez komentarjev njihove inteligence in kvalitete jošk.

Brez razlag, zakaj je kdo rekel kaj. Tu seciramo samo izsek.

V februarski številki Playboya med povzetkom opisa razgaljenke meseca najdemo naslednji biser:

 Obožujem: politične misli in sir

Saj ko človek prebere celoten članek, vidi, da dekle ni samo ustvarilo tega kombota, ampak nekdo iz uredništva. In temu nekomu gredo vse čestitke, ker me je uspel huronsko nasmejati. Sama absurdnost povezave teh dveh pojmov je enkratna in bolj smešna od vseh šal, ki jih objavijo v reviji. Najbrž zato, ker so šale stare ali predvidljive, tole me je pa ujelo nepripravljenega.

Tretje poglavje Umetnosti vojne z ementalerjem, prosim.