To soboto in nedeljo bo na Gospodarcu namreč potekal 5. festival iger, ki bo na enem kupu nabral vse v slovenščino prevedene družabne igre, nam prikazal cel kup neprevedenih iger in ponudil obilico turnirjev in zabavnih tekmovanj. Najboljša stran takšnega festivala niso turnirji za nas trdosrediščne zagrizence, temveč možnost, da se z namiznimi igrami spozna prav vsak. Razstavljalci imajo vprežene horde zanesenjakov, ki so si pripravljeni vzeti čas samo za vas in vam razložiti pravila igre ter z vami odigrati del igre, da ugotovite, če vam stvar ustreza. Sicer pa lahko najdete spored vsega dogajanja tukajle.

Sam se bom tam potikal v nedeljo, saj bova s Cthulhujem poskušala zasesti kakšno visoko mesto na državnem catanskem turnirju. Žal mi je edino, da se prekriva s turnirjem v zajebantsko kvartaškem Munchkinu. Bomo pa med igrami leteli tja malo pokibicat.

V Bibliji piše “kakor na nebu, tako na zemlji”, na nemških autobahnih pa velja “kakor podnevi, tako ponoči”. Kaj si delal? Stau sem, ker je biu Stau. Mislim, da je bilo to prvič, da so se mi jutranji zastoji med Mednom in Šentvidom zazdeli kot rally Saturnus.

Svetovno prvenstvo v Catanu se je odvijalo v okviru največjega sejma namenjenega namiznim igram, Spiel. Že pred halami sem se začel nevarno sliniti ob misli na razstavljeno špilovje, tako da sem moral fotoaparat namestiti v tisti plastični one za podvodno fotografiranje.

Kaj je viselo s stropa? Leeeeeeeeeeeroooooooooooy Jeeeeeeeeeenkiiiiiiiiiins! Sapienti sat.

V eni od zakotnih hal se je nahajala arena, kjer se je zbralo 56 gladiatorjev, ki so že brusili kocke in Obuti-maček-iz-Shreka poglede, češ, kaj ropaš mene, glej njega, kako je nevaren.

Prva igra. Kot prvi sem se zagrebel za idealno cestno kombinacijo in edini normalen les nasploh. Že sem brusil sekirico ostro in sekal smrečico, da sem z glino utrdil otoški kolovoz.

Prvo tekmo sem končal na drugem mestu, ki sem si ga delil z Angležem Alanom. Taisti Britanec, ki je bil mimogrede starejši, debelejši in pegastejši od mene, je naslednji dan zaigral v finalu. Hehe, spojler takoj na začetku.

Deviška druga plošča. Tokrat so predlagali, da zaradi estetskih razlogov uporabimo tudi prazne morske ploščice. Nasprotniki: Irec Paddy s tr00 guiness-in-mala-ovčja-farma wampom, Poljak Juliusz, ki je bil velik toliko kot razlika med Paddyjem in menoj, ter Čeh Michal, ki je deloval kot svetoboljen neobrit perkmandelc.

V drugi igri je torej sledila prva zmaga. Yeah! Death metal ist krieg!

V tretji igri smo se za mizo znašli pravi patroni in si pripravili glasno in smeha polno zabavo. Tole je Američan Mark, ki nas je hotel zmesti z odbijanjem svetlobe.

Tole pa Malezijka Triona, ki se je zagledala v mojega Cthulhuja.

Sredi igre mi je uspelo potegniti naprej, a sem v zaključku zahinavil kot večina slovenskih košarkaških ekip. V fotofinišu me je premagal lanski prvak, Finec Markus, ki je naslednji dan skupaj s Triono sedel v velikem finalu. Evo, pa že poznate tri finaliste od štirih. Bom četrti jaz ali kdo drug?

Moj mali ljubki Cthulhu je bil žalosten, ker mu nisem dovolil pogoltniti Evropske unije, zato si je poželjivo ogledoval pečena piščančja bedrca …

… na koncu pa se odločil za zmenek s fejk pingvinom. Bojda ga je pritegnila njegova notranja toplina.

Za posladek si je privoščil Marka, ki ga od tedaj niso več videli. Cthulhujev priboljšek mi je dal zamisel.

Že je bil čas za četrto igro. Suhljati poba nasproti mene je Madžar, čeprav deluje bolj kot vegetarijanec.

Cthulhu si je ogledal položaj, na pomoč poklical par Shoggothov in že so se po Essnu razlegali smrtni kriki trojice nič hudega slutečih tekmovalcev.

Ko sem tako ostal sam za mizo, sem nakracal nekaj točk v razpredelnico in ponaredil podpise preminulih treh nasprotnikov. Jasno sem bil toliko priseben, da sem zmago pripisal sebi. Po štirih odigranih tekmah sem tako imel dve zmagi in dve drugi mesti (eno s 7 in drugo z 9 točkami), kar me je s 366 točkami postavilo na četrto mesto in za nosilca polfinalne mize, na kateri smo se naslednji dan pomerili 4., 5., 12. in 13. s predtekmovanja.

In tukaj smo že ob prejšnji sliki omenjeni štirje. Bajs spodaj levo sem jaz, emo dete nad mano Šved, desno od njega Latvijec in spredaj desno Juliusz, Poljak, s katerim sva igrala že prejšnji dan. Naščuval sem Cthulhuja na njih, a ura je bila zanj prezgodnja in je le lenobno dremuckal v mojem naročju.

V polfinalu so se kocke zarotile proti meni. Takoj na začetku je v osmih metih petkrat padla trojka, ki je jasno nisem imel in finale se je bolj in bolj oddaljevalo. Budil sem Cthulhuja, da bi opravil z nasprotniki, a on se je le prekobalil na bok in zamrmral v sanjah. Na sliki vidite edino naselje, ki mi ga je uspelo zgraditi.

Uspelo mi je kupiti dve zmagovalni točki in nekaj časa držati največjo viteško moč, a ker se mi je izmikala tudi pšenica, s katero bi si lahko kupoval kartice razvoja, je točki za največjo vojsko prevzel Latvijec in kmalu zatem zmagal.

Na sliki smo osebki, ki smo zasedli 5. do 16. mesto. ker se v končnem seštevku ni gledalo na rezultate prejšnjega dne, ampak samo število točk, ki si si jih prigaral v polfinalni igri, sem končal na 14. mestu. Če bi upoštevali še predtekmovalne točke, bi zasedel 7. ali 8. mesto.

Listič z imeni finalistov. Njihova sličica je tukajle, na uradni strani tekmovanja. Zmage se je na koncu veselil Latvijec Arnis Buka, ki je v polfinalu izločil vašega najljubšega debeluha. Škoda, sam sem navijal za Triono.

Tole je pa ogromna plošča, na kateri so štirje velemojstri igrali finale.

Na koncu naj rečem hvala Laser plusu, ki je kot organizator državnega tekmovanja častil pot v Nemčijo in plačal hotelsko sobo, Blažu in Tomažu za šofiranje, ter Tadeju, s katerim naju vidite na poslednji sliki, ker je s svojim priimkom tako fino lomil jezike nemškim organizatorjem, čeprav mu kocke to pot niso bile naklonjene.

Če pa koga zanima, kaj se je poleg svetovnega prvenstva še dogajalo v Essnu, pa naj si za obširen in bolj beseden raport priskrbi novembrski Joker.

Zatorej v soboto držite pesti, da mi uspe priti v nedeljski finale.