Petega maja je v osmih evropskih mestih vzporedno potekal Evropski dan mladega filmskega občinstva in med sodelujočimi državami je bila tudi Slovenija, kjer se je pod okriljem Kino Otoka v Izoli zbrala kopica najstnikov, ki so si v Art kinu Odeon ogledali tri mladinske filme. Po skupnem glasovanju je zmago slavil nizozemski film Cikcak mulc, pustolovski cestni film po romanu Davida Grossmana, ki je vešče in simpatično, a brez večjih presežkov sledil odkrivanju identitete trinajstletnega Nona, ki se lahko pobaha z Isabello Rossellini in Burghartom Klaussnerjem. Poleg zmagovalca so si mladi kritiki ogledali še nemško dramo Vse narobe in francosko risanko Trgovinica za samomore.
Slednjo je posnel Patrice Leconte po istoimenski knjižni predlogi, ki jo je spisal Jean Teulé in ki jo je možno dobiti tudi v slovenskem prevodu kot zanimiv projekt študentk prevajalstva, ki so jo prevedle pod budnim očesom mentorice dr. Nadje Dobnik. Film, ki se na določenih mestih odmakne od knjižne predloge (Teulé se na spremembe odzove pragmatično, češ da z nakupom pravic lahko režiser počne z zgodbo, kar hoče, saj njegovega romana to ne spreminja), je bizarna odslikava recesijske stvarnosti, kjer nad življenjem obupujejo celo golobi. Nebotičniško velemesto spranih sivih barv, v katerem visoko zbirokratizirana družba oglobi vsakogar, ki javno stori samomor. Edini barviti kotiček v klavstrofobični mrakobi je drobna družinska štacuna, kjer papači Mishima in mamači Lukrecija Tuvache s pomočjo emo-darkerskega naraščaja Vincenta in Marilyn ljudem ponujata pripomočke za dokončen pobeg pred brezobzirnim življenjem, najsi bo to strup, meč ali plastična vrečka z logotipom trgovine in selotejp za stranko brez denarja. Zastonjske reklame se ne gre braniti. Posel svetoboljno cveti, dokler v družino, katere zamorjenosti se ne bi branili vrhunci slovenskega socialnega realizma, ne posveti žarek nehotenega veselja in dobrovoljnosti v podobi novorojenega Alana, ki skuša svoji družini dokazati, da je tudi prešeren pogled na življenje veljavna izbira.
Trgovinica za samomore je zgodba, ki zaradi grafičnih prikazov samomorov, v vsej svoji grotesknosti lahko deluje zgolj kot risani film, razen če je ne bi posnel Tim Burton. A sem hvaležen, da je ni, saj smo na filmska platna tako končno dobili bledopolt mračnjaški par, ki ga ne sestavljata Johnny Depp in Helena Bonham Carter. Risani muzikal se estetsko vseeno napaja pri Burtonovih risanih ekstravagancah, a obenem ostaja v polju kanček stvarnejše realnosti. No, toliko stvarnejše, da imamo v njej podgane, ki delujejo kot starogrški zbor, in očeta, ki v brezupnem poskusu, da bi sinu ubil voljo do življenja, mulcu sam ponudi cigarete, da bi ga zdelal pljučni rak.
Navkljub še vedno delno tabuizirani tematiki film nasmeji gledalca, številne smrti pa ostajajo klinično čiste brez pretiranega brizganja krvi in razmetavanja drobovja. Upam, da bo našel pot na redni filmski spored.
(Objavljeno v reviji Stop, 15. 5. 2013)
Zadnja moževanja