Naj se 2010 cedi od polnokrvne masti.

Ker sem trenutno sredi prevajalskega projekta in imam vsa računalniška orodja optimizirana, se bo mojemu računalniku Windows change prigodil decembra, ko si bom lahko v miru privoščil, da me vzame v čarovnijo trenutka veličastne noči, kjer bo jutrišnja deca sanjarila v menjavi oken.¹ Tedaj sledi tudi daljši zapis, zaenkrat lahko rečem samo hvala za dve raznobitni priloženi izvedenki kukerletov, saj sem se po mahanju, naj priletijo v mojo smer, za hip zbal, da bom dobil samo 64 bitna in bom moral trofejo predati komu drugemu.

Z drugim ploščkom pa me je včeraj presenetila Nuša, programska vodja cerkniškega kulturnega doma med vožnjo prav tja, kjer sem nastopil s pripovednim varietejem za odrasle, Zgodbami za smeh in srh. Med potjo je klepet nanesel na prireditev dneva pred tem, ko so Cerkničane razživeli Same babe² in Nuša je segla v torbico.
“Tega ti ne smem pozabiti predati,” je rekla nič kaj konspirativno in tudi gesla ni zahtevala. “So rekli, da uživaj v poslušanju in da še vedno ne štekajo, kako se ti uspe zapomniti tako dolga besedila.”
V soju žarometov nasproti švigajočih avtomobilov se je poblisnil nezgrešljivi sanjasti dizajn ovitka za cedeje, ki je v boljših svetlobnih pogojih s pomočjo trotlziheraškega Canona videti takole:

Teden dni tega sem namreč tako kot Same babe na povabilo Jureta Longyke muziciral na Kristalnem mikrofonu, stanovski podelitvi nagrad najboljšim slovenskim napovedovalcem, in smo v zaodrju preživeli prav prijetno špasen večer. Bohlonej za plato, babe, je šla v ušesa med potjo nazaj.

Zdaj pa nazaj k delu, gremo ustvarjat konec sveta.

1. Hehe, kdo pogrunta tole za lase privlečeno aluzijo?
2. raba moške oblike glagola je pravilna, ker inštruvokalno skupino sestavljajo sami desci

Zadnjič smo z Ano in Špelo za poskušino posneli začetek ene od zgodb:

Poleg tega pa še kratko razglabljanje o pripovedovanu:

Dekleti sta za potrebe Pripovedovalskega varieteja, ki se bo enkrat mesečno dogajal v Kavarni Union, ustvarili tudi blog, kjer bosta redno objavljali novice z nastopi. Tole se jima je zapisalo ob mojem, vsi pripovedovalski večeri pa bodo vključevali tudi odprti mikrofon za vse, ki bi se kot zgodbarji radi preizkusili tudi sami.

In ko ravno teče beseda o pravljicah, sem še od poletja sem doolžan eno obljubo in sicer otroške ilustracije pravljice o rusici in Grdini, ki so nastale v okviru Kamfesta pod budnim mentorskim očesom Helene in Dr. Horowitza. Gospe in gospodje, otroška preslikava rezijanske pravljice o Grdini, ki je zaskvotala lisičin flet in se jo bo dalo slišati tudi jutri v Kavarni Union.

Nekje je v ospredju radostni klovn. Drugje je v ospredju žalostni klovn. V sredo je v Cankarjevem domu v ospredju stal zapiti klovn, ki je ravnokar v obcestnem jarku posodomiziral enonogo vlačugo, si ga obrisal v garjavo ovco in nazdravil z ribjim možem iz potujočega cirkusa spak.

Od leve proti desni: šegavi bobnar Adrian, falzetni prednji mož Martyn, Bedanc brez bliskavice ter kontrabasist, žagar in thereminist Adrian

Farmyard Filth, album o mesenih užitkih z živalmi, avtomobili in breznogimi travestiti ter pozabljenih truplih in brcanju palic iz rok upokojencev.

Ko sem dal ploščo v podpis, se je bobnar Adrian namuznil: Sex with animals, eh? V sozvočju z albumom, se je odgovor lahko glasil le: Is there any other?

Na Vesti si lahko pogledate par utrinkov s koncerta. Dobil sem celo glasbeno željo. No, ne ravno. Ko je Martyn pobaral publiko, če ima kako željo, sem zavpil: “Terrible”, pa je odvrnil, da so jo itak kanili zaigrati. In so jo. Tako da mi je bilo potem malo žal, da nisem zafehtaril za Swing ‘Em High.

Aja, zgodba. Bi še uhlje izgubil, če ne bi imel pribitih. Dedek pes svoja vnučka pelje pogledat ostanke zemlje, kjer so nekoč živeli, obenem pa jima pove, čemu je izumrla človeška rasa.

Igrajo: Inti Šraj, Sebastjan Nared, Luka Baebler, Janž in Drejc Flajnik.
Glasovi: Maša Nahtigal, Boštjan Gorenc.
Ekipa: Ekke Vasli, Pina Sadar, Maruša Štibelj, Aljoša Korenčan, Tina Bonča, Aleksandra Brlan, Urša Petrič, Grega Švabič, Eva Sepping.
Ekkejeva stran

Zvezdnato nebo. Slika je simbolična.

Sam sem imel pripravljenega kar nekaj svežega materiala, ki sem ga na odru poprej izvajal le enkrat ali dvakrat, zato nastopajočih pred menoj nisem kaj prida poslušal. Namesto tega sem se sprehajal po zaodrju zaodrja (ki je bilo pravzaprav nasprotiodrje) in ponavljal program, ki sem ga sestavil za festival. Druga polovica z daljšimi kosi ni bila težavna, bolj sem se bal, da mi bo mogoče kaj zmanjkalo na začetku, kjer sem imel nanizane skorajda same enovrstičnice.

Priprava materiala

Večer pred tem mi je na pomoč nesebično priskočil Perica in mi svetoval še nekaj lepotnih popravkov, ki so mi prišli še kako prav, a sem vseeno cel petek v želodcu nosil prgišče mravljincev, ki so se podili naokoli in me komaj opazno grizljali, saj nastopati pred tisoč glavo množico ni od muh. Resda tega števila nisem vedel vse do začetka večernih nastopov, a sem bil že tekom dneva prepričan, da me zvečer čaka zame doslej najštevilnejše občinstvo na izključno stand up dogodku, saj mi je lani pančevski nastop na dvorišču odplaknil dež in sem namesto zunaj nastopal dvakrat v dvorani (kar se je letos zgodilo sobotnim komikom).

Kruljavi žerjav

Ker sem se zaradi svežine materiala osredotočal tudi na zaporedje, ki mi še ni prišlo povsem v kri, in ne samo na izvedbo, nisem vpil samega nastopa tako, kot bi ga lahko, če bi nastopal z utečenim programom, a je bila izkušnja temu navkljub enkratna. Še posebej me veseli, da Pehar suhih hrušk, ki sem ga gnetel po glavi skoraj celo leto, dobiva končno obliko in da ga bo potrebno v naslednjih nekaj nastopih  samo še kanček zgladiti po robovih in ga dodatno začiniti s kakim ščepcem primerjav.

Frišen pražnji gvant izpod materinih prstov. Bohlonaj, mati.

Tako je minil petek in bil je nastop in bila je pozabava v Subsubu z odprtim mikrofonom, prvi dan. In bil je tudi prispevek na nacionalkinem portalu.

V soboto smo se zaskrbljeno ozirali tja gor pod nebo, kaj nam ima pripihati severni veter, in kazalo je, da se bodo nastopi komikov odvili pod milim nebom, ko je nekaj čez osmo zavil tako močan veter, da je pričelo stole nositi po dvorišču in smo jih urno jeli skladati v kupe. Pri tem so nam nesebično pomagali tudi nekateri obiskovalci, sledila pa je ekspresna priprava dvorane Palacij v gradu. V pol ure smo tako razpostavili kakih 350 stolov, postavila sta se oder in ozvočenje, prenesli transparenti in začelo se je v drugo. Jako uspešno, jako zabavno in po drugi predstavi jako zaspano.

V nedeljo me je dopoldne čakal pogovor na Valu 202, kjer sem se razgovoril kot nedeljski gost. Če ima kdo tričetrt ure življenja viška, je celoten pogovor najti tukaj. Zvečer je sledil nastop v Postojni na festivalu Zmaj ma mlade, kjer sta v nabito polnem atriju IRK SAZU nastopili dve tretjini petkovega panč večera. Sam sem za razliko od petka, ko sem zaključil večer, nastopil prvi in kojci po nastopu sedel v zvesti škodilak ter se odcijazil nazaj v Ljubljano, kjer me je na gradu čakala nagrada za najboljši panč, ki so mi jo izglasovali na radiu Center. Hvala glasovalcem In nagrada? Kolo. Gorsko. Hudo. In trpežno. Testno vožnjo po dvorišču je prestalo.

Obrzdano kolesce

Uspelo mi je ujeti tudi oba nedeljska tujca, Britanca Iana Stona in novozelandskega Šveda (ali švedskega Novozelandca) Ala Pitcherja. Pri obeh je bilo opazno predvsem eno: neprimerno daljša kilometrina. Ian Stone ima tako za seboj kakih 7000 nastopov in to počne štiri ali pet večerov na teden, mi pa vsak po nekaj sto. Na pozabavi v Subsubu smo se zadebatirali kasno v noč in mladi slovenski ter hrvaški junci smo z zanimanjem poslušali veteranske zgodbe in nasvete.

Eden ima trebuh, drugi nos.

Panč se čez tri tedne seli v Zagreb, v Ljubljani pa se nam nov obeta že pozimi v pokriti izdaji.

(fotke osebni arhiv, Miha Rekar in Tanja Mojzer)

Kamfest mi je ponudil svežo pripovedovalsko izkušnjo.  Do sedaj sem pravljice pripovedoval samo otrokom in manjšim, lažje obvladljivim skupinicam. Tokrat sem bil pred zahtevno preizkušnjo postavljen že ob šesti popoldanski uri, ko sem stopil na oder v Parku Evropa, saj sem pričakoval gručico kakih 30 do 50 otrok s starši, tako pa se jih je na tribunah trlo.

Deca inu starši napenjajo ušesa

Mladeži je bilo polno in v širokem razponu od pleničkarjev do šolarjev. Vedel sem, da izbrane pravljice niso primerne za čisto najmlajše, zato me tudi ni zmotilo, ko sem videl, da se jih je tekom pripovedovanja izpred odra nekaj preselilo na igrala. Sem pa jih že na začetku opozoril, da bo vmes del kake zgodbe tako strašen, da se bodo mamice in očki prišli zvečer stiskat k njim v posteljo, ker jih bo strah teme. Z od prehlada rahlo načetim grlom sem jim povedal venček ljudskih, Feldekovo o Janku in Metki, ki si nista umivala zob, in za veliki finale rezijansko o Grdini, ki je lisici zaskvotala bajto in jo je iz nje pregnala šele rusica. Slednjo so spremljale ilustracije, ki so jih dva dni pred tem ustvarili otroci na stripovski delavnici z Dr. Horowitzem, ki so še dodatno popestrile dinamično zgodbo o lisici, mami samohranilki.

Medtem ko so na gradu žgali Demolition group, sem od spodaj poslušal Friškijevo raskavo žgolenje in se pripravljal na svoje prvo zgodbarjenje za odrasle, ki je bilo obenem tudi premierna prireditev Pripovedovalskega varieteja, ki ga jutri na Kamfestu nadaljuje Napo, jeseni pa se bo namestil v ljubljanski Kavarni Union. Tokrat je bilo življa še več, rahlo navlažena mladina je visela še na obzidju nad parkom, tema pa je blagodejno odpodila kako stopinjo ali dve temperature.

Kosmatež pripoveduje o kosmatežih

Ker se pozonost občinstva najlaže doseže s čim udarnim, sem za začetek odpel enega svojih starejših komadov, Gdo je ubil Rožleta, ki se je navezoval na nadaljevanje, pravljico o Pehti v Črni wopi, predvandotovskim kranjskogorskim pripovedništvom, ki so ga na trak ujeli po drugi svetovni vojni iz ust Petra Jaklja – Smerinjekovega, krajevnega zgodbarja. Tej je sledila obdelava ljudske o vražjem botru, Tolovaju Mataju, kakor jo je zapisal Fran Milčinski, Trdinova o Volkodlaku (z močnimi fritzlovskimi elementi), ena od mnogih pripovedk o Kurentu, ki smo jo s Tolovaji Mataji obdelali za Črno kuhno, ter za kraj še kratka o Bogu in hudiču, ki je bila takisto namenjena za Črno kuhno, a je na koncu izpadla iz nje.
Če odštejem občasno brlizganje opitih mladcev na piščalko nekje ob robu prizorišča in dejstvo, da se mi je sredi nastopa iz nosa ulila kri, je ura na odru minila brez večjih motenj. Godilo mi je, da je za razliko od stand upa, ki v zadnjih treh letih pomeni zajetno večino mojega odrskega udejstvovanja, pripovedovanje manj našponano in  ne zahteva smeha ob vsakem stavku, ter da si pri pripovedovanju za odrasle lahko privoščim temeljito dekonstrukcijo izhodiščne snovi, kjer kot zunanji opazovalec komentiram dejanja in vzgibe likov v pripovedi.
Po nastopu sem prejel kar nekaj pohval, me pa vseeno zanima, če si se, spoštovani bravec, ljuba bravka, znašel tisti večer na Kamfestu, da mi še tule zaupaš svoje mnenje, saj vem, da sem zmožen še marsiktere izboljšave.

Včeraj, to je v ponedeljek, pa se je začel že osmi festival Sanje. Tokrat se je zaradi razritosti Kongresnega trga preselil v Miklošičev park, kjer so v zavetju zelenih krošenj včeraj žingali Orleki. Sam sem na začetku v duetu s Tjašo, urednico pri založbi Sanje, razdrl nekaj misli na temo sanj, festivala in laži ter prebral odlomek iz Dahlovega Velikega dobrodušnega velikana, ene mojih najljubših otroških bukvic, ki jo je lani sveže prevedla Ana Barič Moder. Glavni sanjač Rok je bil zadovoljen in brž smo se domenili še za eno pravljičarjenje za najmlajše v okviru festivala. To bo na zadnji dan, 16. septembra, ko nastopi ena mojih najljubših slovenskih glasbenih izvajalk, Uršula Ramoveš s fanti iz Jazbecove grape.

Ulična širina in zborna milina

Potem pa je tu še Panč, drugi festival stand up komedije, ki bo v prihajajočem vikendu zavzel Ljubljanski grad in v poznih nočnih urah še Subsub, kjer bodo potekale pozabave. Poleg sestavljanja in piljenja dvajsetminutnega seta, s katerim bom zaključi otvoritveni večer, so tu še obstranske dejavnosti, s katerimi ponašamo blagovest o festivalu med ljudi. Prejšnji teden so nas intervjujali za Planet/Siol, v nedeljo dopoldne gostujem na Valu 202¹ , na Radiu Center pa smo pripravili nagradno igro za poslušalce. Deset nastopajočih na Panču nas je posnelo kratke, pretežno enovrstične šale, ki so se v preteklih dveh tedni predvajale na Radiu, zdaj pa so vse na voljo na njihovi strani, kjer lahko glasujete za najljubšo in si z malo sreče priigrate vstopnico za Panč. Ker naj bi nagrado dobil tudi najbolje uvrščeni komik, se vaših glasov seveda ne bom branil.²

Zavijte torej ta vikend na ljubljanski grad in se nasmejte osemnajstim komikom. Resno.

1. Za kar mi še ni jasno, kako bom vstal tako zgodaj, saj po trenutnem bioritmu spim med sedmo jutranjo in prvo popoldansko uro.
2. Pokrovitelj povedi je Društvo ljubiteljev brezsramne samopromocije Besnica