Naj vam črke tečejo!

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 11. (in zadnji) del

Od prejšnjega dela še vedno osuplega ostarelega hipurja Marjana je dobro merjena Temnikarjeva desnica zadela naravnost v nos, ki je malodušno popustil z glasnim hrskom iz njega pa se je ulila kri, tako polna vsemogočih psihotropnih tvarin, da bi še Keith Richards pozelenel od zavisti. Potomcu vrača se je zaradi silovitega udarca pred očmi poblisnilo bolj, kot če bi zategnil polno prgišče gobic, in se z glasnim »Do je ba zabolelo!« sesedel na tla.

»Ampak … kako?« je iskal besede Srezad.

»Pred trenutkom še na oni strani votline, zdaj že na tej?« je bil ubesedovalno uspešnejši Wleibeis.

»Preprosto,« je odvrnil pritlikavi albin. »V letih učenja pri templjarjih sem osvojil vse skrivnosti zvirče-fuja, najsmrtonosnejše borilne veščine poznane človeštvu. Z enim samim dotikom ene od sedemnajstih poglavitnih kritičnih točk vaju lahko pohabim, z dotikom katere koli od preostalih petintridesetih, pa vama povzročim glivično obolenje in/ali zlatenico.«

Ob teh besedah je zemlja deusexmachinovsko zadrhtela, Temnikar se je živčno ozrl, učenjaka sta pričakujoče napenjala oči, Marjan pa si je brisal kri s papirnatim robcem in razmišljal, če naj ga shrani za prihodnjo uporabo kot pivnik s tripom. Zemlja je zadrhtela še enkrat, toda nato se je nenadno, kakor se je zganila, umirila in se vedla, kakor da bi jo bilo drhtenja sram.

»Zdaj pa dovolj okolišenja. Prišel sem po sveto dežo in brez nje ne mislim oditi. Obenem pa fentam še vas in tistega rejenega Strijamoža, ki se mi izmika že leta in je poniknil neznano kam …« Na tem mestu je naredil premor, ki pa ni bil posledica urejanja misli v koherentno celoto, temveč orjaške pesti, ki je lenobno šinila iz somraka in zadela Temnikarja v betico.

»Auč,« se je zaslišal glas iz polmraka.

»…« je dejal Temnikar in nezavesten omahnil na tla.

»Dobro jutro,« je dejala obilna postava, ki se je primajala v luč in se leno pretegovala.

»Strijamož?« sta osuplo v en glas spregovorila učenjaka.

»To sem jaz!« je vzneseno pritrdila postava. »Borec za vse, kar je polnokaloričnega.«

»Od kod pa ti?« je vprašal Wleibeis. »Mislim, domnevala sva, da te bova našla nekje tu, bolje bi bilo, če bi te vprašal, kje si se skrival ves ta čas?«

»Skrival? Samo legel sem po kosilu.«

»Najbrž ti je kdo zavdal z zastrupljeno hrano,« je Wleibeis že postregel z novo teorijo zarote. »Mogoče Slokadečva, Velefinka ali kdo drug od tvojih večnih sovražnikov.«

»Kje pa. Nihče me ni zastrupil. Kriv je tale zgubanec tukajle,« je dejal Strijamož in pomenljivo pomežiknil Marjanu, ki je vezal roke nezavestnemu Temnikarju, »ki zna skuhati najboljše vampe na svetu.«

»Dihče se jib de bore ubredi, sbloh bogredim,« je žareče pristavil potomec vrača, ki si je krvavitev iz nosu medtem zaustavil z bombažnim robcem neznane starosti in nedoločljive barve.

»Nazadnje mi jih je skuhal cel kotel in po tako obilnem obedu je bilo treba rahlo podremati. Čeprav sem res imel občutek, da sem si privoščil kanček daljši spanec kot običajno.«

»Dobrig bed led,« je odvrnil Marjan.

»Kaj? Pet let?« je začudeno zazeval Strijamož. »No, ja, ampak tisti vampi so bili vredni vsake predrnjohane minute. Me je pa vmes tlačila grozna mora. Sanjalo se mi je, da so z Atlasa sneli nagravžne zarjavele plošče, Atlas obnovili, nato pa plošče navesili nazaj. Kar strese me, če se spet spomnim teh sanj. Tako je, če greš spat na poln želodec.«

Učenjaka nista imela srca, da bi mu razkrila preroškost sanj, Marjan, ki je nehal krvaveti iz nosu, pa je dejal: »Pridita, gremo do svete deže, da si jo ogledata, vendar je ne smeta odnesti od tod.«

Srezad in Wleibeis sta mu urno sledila, Strijamož pa je za njimi stopal z lagodnim korakom.

»Tukajle nekje je,« je dejal Marjan, ko so vstopili v votlinico, kjer je zrak zatohlo dajal vedeti, da je v njej precej dolgo časa spal nekdo, ki se krepko poti. »Nisem hotel buditi Strijamoža, tako da je tudi sam nisem videl že pet let.« S snopom svetlobe iz baterijske svetilke je begal po kotih votline. V mraku se je nekaj zableščalo. »Tamle je. Napasita svoje znanstvene oči na njej.«

Učenjaka sta planila k njej, a posodo sta (navkljub specifični teži zlata) dvignila kar nekam prelahko.

»Kaj za vraga?« se je začudil Srezad.

»Prazna je!« je osupnil Wleibeis.

»Kaj?« je presenečeno poskočil Marjan, ki se mu je zaradi razburjenja znova ulila kri iz nosu.

»Hmnja,« je dejal Strijamož in rahlo zardel v že tako rdeča lica. »To so bile pa najbrž tiste prijetne sanje. Da sem spet otrok in so mi Strijamati postregli z mastjo, kakršno so znali pripraviti samo oni.«

»Pika,« je dejal avtor in za dobro mero pritisnil kar tri …

»Hej,« se je oglasil Strijamož. »Tropičje vendar ne označuje končane celote, ampak dopušča nadaljevanje. Torej še nisem rekel zadnje?«

»Če bo sreča mila in se mi bo dalo,« je odvrnil avtor in odšel na počitnice.

Naj se 2010 cedi od polnokrvne masti.

Click here to view the embedded video.

Ker sem trenutno sredi prevajalskega projekta in imam vsa računalniška orodja optimizirana, se bo mojemu računalniku Windows change prigodil decembra, ko si bom lahko v miru privoščil, da me vzame v čarovnijo trenutka veličastne noči, kjer bo jutrišnja deca sanjarila v menjavi oken.¹ Tedaj sledi tudi daljši zapis, zaenkrat lahko rečem samo hvala za dve raznobitni priloženi izvedenki kukerletov, saj sem se po mahanju, naj priletijo v mojo smer, za hip zbal, da bom dobil samo 64 bitna in bom moral trofejo predati komu drugemu.

Z drugim ploščkom pa me je včeraj presenetila Nuša, programska vodja cerkniškega kulturnega doma med vožnjo prav tja, kjer sem nastopil s pripovednim varietejem za odrasle, Zgodbami za smeh in srh. Med potjo je klepet nanesel na prireditev dneva pred tem, ko so Cerkničane razživeli Same babe² in Nuša je segla v torbico.
“Tega ti ne smem pozabiti predati,” je rekla nič kaj konspirativno in tudi gesla ni zahtevala. “So rekli, da uživaj v poslušanju in da še vedno ne štekajo, kako se ti uspe zapomniti tako dolga besedila.”
V soju žarometov nasproti švigajočih avtomobilov se je poblisnil nezgrešljivi sanjasti dizajn ovitka za cedeje, ki je v boljših svetlobnih pogojih s pomočjo trotlziheraškega Canona videti takole:

Teden dni tega sem namreč tako kot Same babe na povabilo Jureta Longyke muziciral na Kristalnem mikrofonu, stanovski podelitvi nagrad najboljšim slovenskim napovedovalcem, in smo v zaodrju preživeli prav prijetno špasen večer. Bohlonej za plato, babe, je šla v ušesa med potjo nazaj.

Zdaj pa nazaj k delu, gremo ustvarjat konec sveta.

1. Hehe, kdo pogrunta tole za lase privlečeno aluzijo?
2. raba moške oblike glagola je pravilna, ker inštruvokalno skupino sestavljajo sami desci

Zadnjič smo z Ano in Špelo za poskušino posneli začetek ene od zgodb:

Click here to view the embedded video.

Poleg tega pa še kratko razglabljanje o pripovedovanu:

Click here to view the embedded video.

Dekleti sta za potrebe Pripovedovalskega varieteja, ki se bo enkrat mesečno dogajal v Kavarni Union, ustvarili tudi blog, kjer bosta redno objavljali novice z nastopi. Tole se jima je zapisalo ob mojem, vsi pripovedovalski večeri pa bodo vključevali tudi odprti mikrofon za vse, ki bi se kot zgodbarji radi preizkusili tudi sami.

In ko ravno teče beseda o pravljicah, sem še od poletja sem doolžan eno obljubo in sicer otroške ilustracije pravljice o rusici in Grdini, ki so nastale v okviru Kamfesta pod budnim mentorskim očesom Helene in Dr. Horowitza. Gospe in gospodje, otroška preslikava rezijanske pravljice o Grdini, ki je zaskvotala lisičin flet in se jo bo dalo slišati tudi jutri v Kavarni Union.

Nekje je v ospredju radostni klovn. Drugje je v ospredju žalostni klovn. V sredo je v Cankarjevem domu v ospredju stal zapiti klovn, ki je ravnokar v obcestnem jarku posodomiziral enonogo vlačugo, si ga obrisal v garjavo ovco in nazdravil z ribjim možem iz potujočega cirkusa spak.

Od leve proti desni: šegavi bobnar Adrian, falzetni prednji mož Martyn, Bedanc brez bliskavice ter kontrabasist, žagar in thereminist Adrian

Farmyard Filth, album o mesenih užitkih z živalmi, avtomobili in breznogimi travestiti ter pozabljenih truplih in brcanju palic iz rok upokojencev.

Ko sem dal ploščo v podpis, se je bobnar Adrian namuznil: Sex with animals, eh? V sozvočju z albumom, se je odgovor lahko glasil le: Is there any other?

Na Vesti si lahko pogledate par utrinkov s koncerta. Dobil sem celo glasbeno željo. No, ne ravno. Ko je Martyn pobaral publiko, če ima kako željo, sem zavpil: “Terrible”, pa je odvrnil, da so jo itak kanili zaigrati. In so jo. Tako da mi je bilo potem malo žal, da nisem zafehtaril za Swing ‘Em High.

Aja, zgodba. Bi še uhlje izgubil, če ne bi imel pribitih. Dedek pes svoja vnučka pelje pogledat ostanke zemlje, kjer so nekoč živeli, obenem pa jima pove, čemu je izumrla človeška rasa.

Click here to view the embedded video.

Igrajo: Inti Šraj, Sebastjan Nared, Luka Baebler, Janž in Drejc Flajnik.
Glasovi: Maša Nahtigal, Boštjan Gorenc.
Ekipa: Ekke Vasli, Pina Sadar, Maruša Štibelj, Aljoša Korenčan, Tina Bonča, Aleksandra Brlan, Urša Petrič, Grega Švabič, Eva Sepping.
Ekkejeva stran