»Gnnnnjaaaaaaa!«

»Gdab-gdab-gdab-gdaaaaa!«

Vrata hiše na starem hrastu so se odprla, skoznje pa je jezno stopil matast gozdni vilinec. Mel si je oči in na pol zehajoče zavpil: »Benti iluvatarja, pa ne spet vidva. Poštena bitja poskušamo spati! Dajmo stišati to gnajsasto nagnusnost!«

»Ja!« se mu je izmed podrasti piskajoče pridružil palček, ki je jezno skakal pod klobukom svoje mušnice. »Zaradi vajinega nabijanja me je vrglo iz postelje!« je zabentil in tako togotno  poskočil, da je z glavo treščil v gobo. Zasula ga je ploha trosov, ki mu je zašla tudi v usta. Začudeno je zacmokal in še bolj začudeno odtaval sledit živobarvnim odtenkom, ki so ga nenadoma oblili.

Toda njuno negodovanje, ki so se mu pridružili bolj ali manj vsi govora zmožni prebivalci nekaj okoliških oralov, razbijanja in vzdihovanja ni ustavilo. Ravno nasprotno. To je postalo le še hitrejše in silovitejše, so se pa zdaj med nerazločne glasove pomešale tudi razumljive besede.

»Gnnjjj. Čuuutiii mggggooooj balvaaaan!«

»Aaaagnnnn! Jaaaaaaa! Erodiraj vaaaameeee!«

Botra lisica je s košatim repom zaščitniško zakrila uhlje svojih mladičev in se prosečih oči nemo ozrla k postavi, ki se je grozeče bočila nad njo. Ta se je v nasprotju s svojim bočenjem prav prijazno sklonila in še prijazneje počohala lisico za uhlji. Taisto bi storila tudi z mladički, a njih je še vedno ovijal materin rep, tako da se je vzravnala in z orkovskim glasom resno vprašala: »Kdo je klical orožnike zaradi kršenja javnega reda in spokoja?«

»Jaz,« je izza košatega robidovega grma stopil škrat. »Sem odposlanec škratjega kralja Gomilija III. iz rudnikov pod Grudnim gričevjem in sem se v tej hosti ustavil, da bi se naspal. Žal mi sen krati to kamninasto pohujšanje. Zahtevam, da nekaj ukre…«

»GNNNNJAAAAAA!« mu je zadnje besede preglasil krik, ki je donel, kot bi se izvil iz dna vulkana. »Naaaj te zallliiijemmm z ggggrrruščeeeem!«

Ob teh besedah so se živali poskrile v svoje dupline, orožnik pa je nagonsko dvignil ščit in si še dodatno zaščitil ošlemljeno betico. Hip zatem je zeleno listje prerešetal drobir in se glasno odbijal od drevesnih debel, orkovega ščita in škratove čelade. Eden od kamenčkov se je odbil in spodnesel palčka, ki je z obrazom naprej telebnil v mah ter se vprašal, zakaj še nikdar prej ni otipal njegove sladke, mavrične teksture.

Trol, ki je nekaj hrastov dalje ravnokar odejakuliral svoje, se je izmučeno sesedel na tla, da so se drevesa stresla, gozdni vilinec pa je jadrno lovil krožnike, ki mu jih je pometalo s polic. Dva sta mu sicer telebnila na tla, a ker sta bila lesena, večje škode ni bilo. Polglasno je preklel vse kremenaste življenjske oblike in stopil nazaj na plan. »Ampak tole je pa višek,« je zavpil navzdol orožniku. »Ta dva trola se onegavita in butata že cel teden, vas pa od nikoder. Kličemo vas in kličemo in kličemo in vam pošiljamo pergamente in krokarje, da bi jih prišli umirit, pa nič. Potem pa pride en tale nizkoritnež, češ, glejte mene, sem odposlanec kralja Gomolja …«

»Gomilija,« se je jezno vmešal škrat.«

»Gomolja,« je prezirljivo ponovil vilinec, »ki v resnici ni nič drugega kot vodja dnevne izmene v nekem zakotnem rudniku …«

»Zakotnem?« Škrat je kljub košati bradi in brkom opazno zaripnil.

»Kako bi pa po tvoje rekli trem gričem na obrobju Puščave pozabe, ki so skupaj veliki ravno toliko kot tale naš razigrani trol, ki nam ponoči ne pusti spati, ker veselo kleše svojo babo?«

»To pa presega vse meje! Gospod orožnik, poglejte, kako je žaljiv!« se je škrat obrnil k orku in togotno zacepetal.

»Je to res?« ga je izpod čela premeril ork. In kakšno čelo je bilo to, razbrazdano kot morske čeri, ki bi se nalezle koz, polno kraterjev, ki bi mu jih zavidal celo mesec, in v celoti skrito pod šlemom, tako da so vse te podrobnosti, ki bi motrenje naredile bolj dramatično, prisotnim žal ušle. »Mislim, to, o tem, da je kralj v resnici vodja dnevne izmene v rudniku.«

»Vrsncdnvnnnčnzmn,« je škrat zamrmral v brado. In ker je bila brada mogočna in košata, kakor se za škrata spodobi, ter za razliko od orkovega čela vsem na očeh, so se vsi prisotni strinjali, da je šlo za jako imenitno mrmranje v brado. A škratu to ni kaj prida pomagalo, saj ga je ork še naprej motril z ledenimi očmi. Zato je besede tokrat iz sebe iztisnil razločneje. »V resnici dnevne in nočne izmene.«

»Če prav razumem, sem torej sredi noči vstal iz mehkih pernic zaradi odposlanca nekega nepomembnega mejaškega velikaša?« ga je z ledenim glasom, ki se je podal k njegovim očem, pobaral ork.

»Ha ha, velikaša je rekel,« se je vmešal vilinec, ki se je ta čas že spustil z drevesa in se jima je zdaj bližal. »Stoje se lahko sprehodi pod mojo mizo, pa se ne bo nikamor butnil z glavo, vi pa mu rečete velikaš. Raje mi pojasnite, zakaj vas ni bilo, ko smo vas klicali že cel teden?«

»Poslušaj, ti, špicouh,« se je orožnik zasukal k vilincu, »pazi, kakšen ton uporabljaš, ko se pogovarjaš z orkom postave. Lepo se spelji nazaj v svojo krošnjo in tiho zobaj lembas, da te ne odpeljem na postajo in te vržem za rešetke skupaj s tremi pijanimi goblini, pa da te vidim, če boš zjutraj še tako predrzen.«

Ko je vilinec odpiral usta, da bi mu kanček manj nasršeno odgovoril, je zemlja vzdrhtela. »Nnnnnggggjaaaaaaaa, dejva šeeeenkraaaat. Zdej temoduzaaaad,« se je razleglo in trojica ob robidovju se je spogledala.

»A takole je vsako noč?« je vprašal ork, čigar zvedavost je za trenutek premagala orožniško odločnost. Če bi bili orki zmožni empatije, bi bilo v glasu najbrž zaznati pomilovanje.

»Ja,« je odvrnil vilinec. »Petkrat do desetkrat. Ker je trol iz kamna, mu ud sploh ne uplahne. Po orgazmu si privošči cigareto …«

»A to je bil tisti dim prej, ki ga pisatelj ni omenil?« je vprašal škrat, ki se je počutil kanček zapostavljenega.

»Ja,« je odgovoril vilinec. »V miru jo pokadi, nato pa še enkrat od začetka, tralala, hopsasa, itede. Ko njegova baba ne more več, se pa loti menhirjev, ki so jih sredi hoste postavili druidi. Zdaj so naluknjani kot sir.«

»In koliko časa že?« je zanimalo škrata, ki je sicer bil sposoben empatije, vendar je zaradi starodavne mržnje med vilinci in škrati pomilovanje umanjkalo tudi v njegovem glasu.

»Gnnnnjaaaaaaa!«

»Nnnnngggggaaaaa!«

»Gdab-gdab-gdab-gdaaaaa!«

»Da si ne bo kdo delal utvar,« je rekel ork, »za vas in vaš spanec mi je prav malo mar, ampak tole je tako nemarna kršitev javnega reda in spokoja ter vseh postav o dostojnosti. Prav primoran sem ukrepati. Ne zaradi vas. Zaradi postave.« Obrnil se je k škratu. »Ti mi je pa nikamor ne pocvirnaj. Ko opravim s troloma, bova še midva razdrla kako o taborjenju sredi gozda. In če nisi plačal turistične takse, pričakuj nekaj zabavnih uric v kladi.«

Škrat je pod košato brado in brki zdaj opazno prebledel.

»Gddduuuuum! Gnja! Gnnja! Gnnnja!«

»Vidva tam se pa umirita!« je revsknil orožnik in s helebardo v roki zakoračil proti viru skurilnega vzdihovanja in sopenja. »Dajmo, dajmo, ork postave gre. Da bosta spodobna, ko pridem na vajino jaso.« Izginil je med hrasti.

»Misliš, da mu bo uspelo?« je vprašal škrat?

»Upam,« je brezvoljno dejal vilinec. »Sicer ne vem, če bom zdržal še eno noč.«

»Gdddnnngggaaaa!«

»Sem rekel, da nehajta,« se je zaslišalo skozi goščo. »Dajmo, potegni ga …«

»Gnnnjeeeerooooddddiiirrraaam!«

Podrast in listje je znova prerešetal rafal drobirja, ki je bil tokrat pomešan s koščki jekla, verižnine, usnja in orčjega mesa prve kategorije. Trolovemu orgazmu so brez pomoči urokov lahko kljubovale le maloštevilne reči.

»Živjo, lepotička,« je rekel še vedno čutilno okrepljeni palček, ki mu je v roke priletel razcefran orkov uhelj. »Kaj počneš nocoj?« ga je vprašal in ga zasul z mokrimi poljubi. »Si za pijačko?« Z majcenimi ročicami ga je zgrabil za kocino, ki je štrlela iz njega, in ga odvlekel k mušnici. »Pridi, da ti pokažem svojo gobo.«

Vampirji resda dolgo obdržijo mladosten videz, a Oto ni imel te sreče. Ni se rodil v vampirski družini, kar bi mu prineslo podaljšana leta v najstniški podobi, četudi si tega ni preveč želel. Njegova puberteta je bila mučna že tisto borno desetletje, ki ga ni in ni hotelo biti konec. Kako bi bilo, če bi se ploha opazk o aknavosti in mastnih laseh raztegnila na stoletje, si raje ni predstavljal. Na srečo se mu je koža že sčistila, ko je neke noči med opotekajočim vračanjem iz bara v temni uličici začutil, da kar naenkrat štiriintrideset zob. Dvaintrideset v ustih in dva v vratu. Manjša neprijetnost je bila ta, da je medtem od pubertete minilo že slabih trideset let in je bil v svet krvosesov vržen z opaznim podbradkom ter pivskim vampom, ki mu je veselo mahedral prek pasu. Vsaj od ugriza dalje. Prej si je hlače zapenjal nad popkom, z vampirsko krvjo pa je očitno v organizem prejel kanček tiste imanentne vampirske elegance, ki se je pri njem sicer zdela kot bi kos mastne krače nemarno zavil v zglajen staniol namesto povoščen papir, a bila je tu.

Previdno se je oklenil debla in se postavil na noge. Stegnil se je k veji nad seboj in znova uporabil slednjo trohico moči, da se je zavihtel še eno prečko višje svojemu cilju. Od napora in pričakovanja je bil tako vzburjen, da sta ga podočnika nevzdržno ščemela. Še malo, si je dopovedoval, še malo.

Zadnje desetletje je tako postopal po svetu, ujet v tem predabrahamovskem limbu in se skušal privaditi novemu življenju. Blede testnate polti je bil tako ali tako, česna nikdar ni maral, izhajal je iz ateistične družine, tako da v stanovanju ni imel razpel, nočne ure pa mu niso povzročale preglavic, saj je še kot človek dom le redko zapustil pred mrakom. S kolegi so se redno sestajali v lokalu, se nalivali s pivom in glasno komentirali poteze nogometašev na brljavem ekranu v kotu. Suhljate študentke, ki so se preživljale kot natakarice, so obmetavali z opolzkimi opazkami in jih skušali neopazno otipavati, kar jim je občasno prislužilo kako zaušnico, ta pa študentki odpoved. Ko je ugotovil, da je postal vampir, se je nadejal, da mu bo končno kaj uspelo pri ženskah, a so bili vsi upi iz trte zviti. Bledični mladci so pri ženskah vroča roba (četudi njihova telesna temperatura trdi nasprotno), za rejeneža srednjih let, ki si je lase česal v prečko prek gole zaplate na temenu (tu so zametki vampirske elegance vrgli puško v koruzo in odšli na porcijo vampov po tržaško), pa jim je bilo malo mar.

Tretja veja je bila težja kot prvi. Sicer je bilo med njo in prejšnjo manj razmaka kakor pri prvih dveh potegih kvišku, a se je Oto že upehal. Poleg ščemenja v zobeh je začutil še skelenje v podlahtnih in nadlahtnih mišicah, kakršnega ni čutil vse od srednje šole, ko je v vesi v zgibi zaripel skušal zdržati več kot dvajset sekund, medtem ko so njegovi sošolci glasno zabavljali, da se je njegov obraz iz luninega površja spremenil v Marsove kraterje. Tedaj so mu po licih tekle solze, zdaj pa kaplje potu. S srce parajočim stokanjem se mu je uspelo dvigniti korak višje.

Neuspeh pri ženskah ga je peklil. Saj vendarle ne more biti edini vampir na svetu, ki s svojimi krvosesnimi čari ne more omrežiti nobene pripadnice nasprotnega spola. Pripadnike istega mu je uspelo nekajkrat, a povsem nehote. Saj ne, da jih ni izkoristil, vendar je vse ostalo pri nedolžni igri namigovanja, dokler jim ni izpil tople krvi, nato pa se jim je izmuznil. Četudi se je strinjal, da vsi vampirji v filmskih upodobitvah pod strogo in hladno podobo delujejo v precej krepkem stiku s svojo ženstveno platjo, je sam ženstveno plat raje iskal pri ženskah. Kjer je bila stvar, ki jo je največkrat videl, ženska zadnja plat, ko je osvajanka ritasto odvihrala proč od sluzavega snubca. Sanjal je, da bo nekega dne našel žensko, ki ga ne bo zasmehovala, in ji bo življenjsko tekočino posrkal v trenutku orgazma. Ta občutek naj bi bil neprimerljiv s čimer koli, a Oto ga je poznal zgolj iz pripovedovanj. S prešernimi nasmeški in kanček izprijenim leskom v ledenih očeh so ga omenjali vampirji na rednih tedenskih srečanjih v mračnem vinotoču, ki je pod pultom stregel še kaj drugega kot merlot. Ni vedel, ali ta krvavi vrhunec resnično obstaja, ali se sloki zobatci, tako kot vsi ljudje v njegovem življenju, zgolj norčujejo iz njega. Evgenu, vampirju, ki je sredi pijanega blodenja po mestu ugriznil Ota in ga napravil za enega njih, so se preostali vampirji zaradi tega rogali. »Spij kri,« so mu privoščljivo očitali, »spij kri in pojdi, ne spuščaj svoje sline nazaj v molženca, da ga ne spremeniš v vampirja. Če pa ne znaš piti kulturno, temveč srkaš kri kot triletni otrok sok iz tetrapaka, se ne hrani pijan, mavra nacejena.« Evgenu kar nekaj let niso pustili k mizi, za katero so sedeli vampirske starešine, temveč je moral čemeti na neuglednem vegastem stolu ob steni, tako kot Oto, ki so ga v svojo sredo sprejeli zgolj iz olike in, če citiramo enega od starejših krvosesov, »ker je špasno imeti domačo žival, ki te razume in je skoraj sposobna artikulirane govorice.« Oto jih je sovražil, a drugam ni mogel, saj bi bil le še bolj odrinjen na rob. Tu je rob vsaj pomenil kako kapljo krvi z mize velikašev.

Še ena veja, pa bo na pravi višini. Videl je, da v spalnici gori luč, a je gosto listje preprečevalo, da bi uzrl žensko v prostoru.

Si jo je pa zlahka predstavljal v mislih. Ni bila ravno lepotica, iz kakršnih so orgazmirajoče srkali kri drugi vampirji, a ko jo je prejšnji teden zagledal na zadnjem večernem avtobusu, mu je srce poskočilo, čeprav samo metaforično, saj življenjske funkcije vampirjem niso ravno prioriteta. Bila je v poznih štiridesetih, na obrazu pa se ji je risal nasmešek, ki je imel zgolj v kotičku ustnic več osebnosti kot Oto v vsem telesu. Tako ga je očarala, da se ni spomnil, da bi stopil iz avtobusa za njo, ter se je odpeljal dalje. Naslednjo noč jo je od mraka dalje čakal na njenem postajališču in jo tudi dočakal. Oprezno ji je sledil na vrani razdalji in jo opazoval zaviti skozi železna vrata v opečnatem zidu. Po nekaj dneh opazovanja od daleč, se ji je sklenil približati.

Še zadnjič se je povlekel kvišku, tokrat lažje, saj so bile veje zdaj gosteje skupaj in s mu služile kot lestev, ter previdno sedel proti robu krošnje. Ravno se je preoblačila. Slekla si je bluzo in Oto je zagledal bohotno oprsje, ki ga je stiskal bel, bombažen nedrček. To je bilo več, kot je v živo videl že dolgo časa. Nagon je prevladal nad opreznostjo in Oto je vzburjeno glasno zaukal, nato pa lastna usta slišal zavpiti: »Pridi k očku!« Trenutek zatem je zaslišal še kričanje, ki se je razleglo iz spalnice. Luč v oknu je ugasnila in mračen obris je s treskom vrat odvihral iz sobe.

Vedel je, kaj sledi, saj tega ni počel prvič. Čez nekaj minut bo tu policija, zato jo je bolje urno pobrisati. Toda ko je sestopil na nižjo vejo, je ta pod nepričakovanim bremenom popustila in omahnila nekaj metrov nižje na tla. Da ne bi sledil njenemu zgledu, se je krčevito oklenil veje, na kateri je visel. Tokrat je bil prvič vesel prihoda mož postave.

Ko so ga vklenjenega posedli na zadnje sedeže policijskega avtomobila in ga odpeljali, se je ozrl in za hip ugledal nesojeno ljubimko v kopalnem plašču, ki je uniformirancem pretresena pripovedovala svojo plat zgodbe. Najbrž ga bodo vrgli v celico s kakim pijančkom, ki so ga pridržali do streznitve. Obliznil si je ščemeče zobe. Vsaj lačen ne bo. Kri, obogatena z alkoholom, pa opijani tudi pivca. In če ta trenutek kaj potrebuje, je to nedvomno otopelost.

Pizda, me je spreletelo, kdaj me bo izučilo? Nikoli, ponavljam, nikoli ne fukaj volkodlakinje, ki ima PMS. A kaj, ko si bolj pasje psice ne znam predstavljati. Sploh, če si jo vzamem po pasje. Sčasoma se preobješ običajnih, družbeno sprejetih stvari in te dražijo le še vse bolj sprevržene prakse. No, če se spomnim mladenke s snežno poltjo, blatnim obrazom in sprijetimi lasmi, ki je na tisti kopi sena iz mene napravila moža, je tedaj ne bi zamenjal za še tako gonečo se volkodlakinjo. Še vedno se spominjam njenih jedrih dojk, blag vonj po svežem mleku, ki se je mešal s postanimi vonjavami hleva, v katerem je delala in spala, pa mi še vedno odzvanja v nosnicah, kadar koli prodrem v žensko. Prve res ne pozabiš nikoli, vendar si je ne bi znova vzel, če bi naletel nanjo. Sploh ne v sedanjem stanju. Sedem stoletij ima uničujoč vpliv na smrtnike in toliko izprijen, da bi me vzburil kupček orumenelih sprhnelih kosti, nisem niti jaz.

Če bi se znal brzdati, mi tista podivjana kosmatinka ponoči med vrhuncem naslade ne bi potegnila z ostrim krempljem prek vratu. Na srečo sem bil vsaj sveže obrit. Nič ni nadležnejšega kot čiščenje rane, okrog katere se razrašča strniščasto dlačevje. Vstal sem in svet se mi je v trenutku obrnil na glavo. Zrl sem kvišku k tlom, moj odsev na stropnem zrcalu pa je lebdel globoko pod menoj. Prekleta mrha je očitno zarezala globlje v vrat, kot sem mislil. Oberoč sem prijel glavo, ki mi je omahnila nazaj, in jo potisnil na svoje mesto. Odpravil sem se proti kopalnici, kjer sem odprl omarico s prvo pomočjo. Za prvo silo bo dober spenjač. Ravno toliko, da pričvrstim glavo, da mi med uriniranjem ne bo spet omahnila vznak. Nič ni bolj ogabnega kot poscane ploščice. Ne vem, zakaj, a urin se mi res studi. Z ženskami sem res počel že marsikaj, ob čemer bi pohlevno zardel še zapit mornar, ki se je v najbolj zakotnih pristaniščih Indokine zabaval z maloudimi candrami, a zlata prha je ena izmed stvari, za katere sem se zaklel, da jih ne bom počel nikdar v življenju.

Vrat sem si spel s štirimi sponkami. Previdno sem nagnil glavo nazaj, da bi preveril, če bodo zdržale.

Niso.

Po krajšem motoviljenju mi je vrat spenjalo deset sponk. Te so preizkušnjo prestale. Odmencal sem do školjke, dvignil desko in pričel s praznjenjem mehurja. V ozadju možganov me je nekaj zaščemelo. Dvignil desko? Očitno si je grlorezna mrha, potem ko sva končala s posteljno karnažo, sposodila še mojo toaleto. Psica. Če se je oprhala, bom moral spet pobirati dlake iz odtoka. Tudi to se mi gabi. Moje odtoke lahko mašijo le moje kocine. Ko sem odtočil, kar se je odtočiti dalo, sem odgrnil zaveso pred banjo in z grozo čakal, kakšno klobko grobih dlak bom zagledal v njej. Ko sem zagledal tisto, kar je bilo v njej, si še nikdar prej nisem tako močno želel videti odtoka, zamašenega z dlačevjem. Četudi bi bile dlake sprijete z urinom.

V moji kadi je skrivenčeno ležalo izsušeno truplo volkodlakinje. Svetleč predmet, moleč iz zveriženega stopala, je jasno kazal, kaj je zakrivilo njeno nepričakovano smrt. Ko je prhala moj vonj s sebe, je pohodila srebrni uhan, ki ga je prejšnji torek pri meni pozabila vampirka, s katero sem si privoščil dobršno mero posteljnih sprevrženosti. Vampirke ne sesajo dobro zgolj krvi, če veste, kam merim. Klical sem jo, naj pride po uhan, pa je rekla, da naj kar počaka pri meni do najinega naslednjega srečanja. Tudi sicer se raje pečam z vampirkami kot volkodlakinjami. Nimajo krempljev, s katerimi bi ti parale golt, pa še kopalniškega ogledala ti ne zamažejo, ker z njega ne brišejo kondenza z golo roko, saj se tako ali tako ne vidijo v njem. Slednje dejstvo me še dodatno podžge, kadar divje natepavam kako bledo dolgozobko, saj v stropnem zrcalu vidim samo sebe v položajih, ki bi jih pripisal samo kakemu sifilisnemu učitelju prepovedanih podvej joge, ki v prostem času trenira breakdance.

Nekaj bo treba storiti s truplom. Volkodlaki so zaščitena vrsta. Če bi se mimo oglasil kak vohljajoč inšpektor Urada za regulacijo menokožcev, bi znal zabresti v resne težave. Globoko sem vdihnil, da bi zbral misli, kar mi ni ravno uspelo, saj je zrak piskajoče bežal skozi vrzeli v spetem vratu. A nisem imel časa, da bi si ga pošteno zašil. Mrtve mrhe piskanje ne bo motilo. Sploh, ko jo razrežem za lažjo odstranitev iz hiše. Tega sicer ne bom storil pred mrakom, a lahko jo v miru pripravim in preostanek dneva preživim s šivanko in mrzlim pivom pred televizorjem. Nocoj ne pričakujem nobene.

V kuhinji sem izbiral rezilo, ki bi bilo najprimernejše za mesarjenje, ko je pri vratih zazvonilo. Zdrznil sem se in zaprl kabinet z noži. Nadzorna kamera je kazala migotajočo črno-belo sliko dveh mož srednjih let v dežnih plaščih. Pizda, sem polglasno siknil, na pol skozi usta, na pol skozi vrat in v celoti sam sebi. Sta inšpektorja UZRM? Mrzlično sem začel razmišljati, če je volkodlakinja nosila kakšno zapestnico, v kateri bi se lahko skrival sledilni čip, ali kaj podobnega. So zaznali ustavitev življenjskih znakov in prišli preverit? Nič, bolje, da stopim do vrat in se prepričam. A ne praznih rok.

Ko sem z vratom ovitim v šal odklenil vrata, sta jih neznanca s silo odrinila in se mimo mene prerinila v vežo. Mrka pogleda sta me premerila od nog do glave.

»Kje je?« je hotel vedeti višji.

»Kdo?« sem hlinil začudenje. Sranje. Inšpektorja. Mi ju bo uspelo naplahtati?

»Ne delaj se neumnega,« je odrezal nižji in izpod dežnega plašča potegnil risanico z odrezano cevjo. »Volkodlakinja. Sledila sva ji.« Z orožjem mi je mahal pred nosom.

»Zgoraj. Pod tušem,« sem odvrnil. Ni jima treba vedeti, v kakšnem stanju je. Vendar če je imela sledilni čip, najbrž tako ali tako vesta. »Divja noč je bila. Tudi sam sem se hotel osvežiti.« Prednju sem pomolil vrč vode, ki sem ga držal v desnici. »Bi kozarec?«

»Zakaj pa ne?« je odvrnil višji. »Zunaj je vroče.«

Nalil sem nam kristalno tekočino, ki smo jo na dušek izpili. Nesmrtnost ima svoje prednosti. Recimo to, da arzenik nima vpliva nate. Doziral sem ga toliko, da jima bo uspelo ravno do kopalnice. Zakaj bi prenašal trupli, če se lahko sama sprehodita do cilja.

»Slišim, da imate na UZRM dobre plače,« sem pripomnil, ko smo se vzpenjali po stopnicah.

»Na UZRM?« se je zarežal nižji. »Si slišal modela, Cene? Misli, da sva jebena inšpektorja.«

»Nista?« sem se iskreno začudil.

»Pa kaj še,« je prhnil višji. »Tisti pezdeti ujčkajo to volkodlačjo zalego. Babnica, ki jo iščeva, nama je ubila očeta. Slediva  ji že teden dni, a se nama vedno izmuzne.«

Podeželski volkodlaki so bolj divji od svojih žlahtnikov, ki so se privadili življenja v mestih. Zato je tudi fuk z njimi boljši, bolj prvinski in nebrzdan. Moj vrat je dovolj dober dokaz za to.

Postalo mi je žal za obiskovalca, ki bosta izdihnila zaradi moje  previdnosti in manjše pomote. Se zgodi. V tolažbo mi je le, da bo njuna zadnja misel srečna, saj bosta videla, da je mrha mrtva.

»…« je dejal višji in se zgrudil na vrhu stopnic, nižji pa je čez sekundo sledil bratovemu zgledu.

Ali pa tudi ne. Očitno sem kanček predoziral arzenik. Nič, grem po nože. Ali pa si vseeno prej zašijem vrat. Danes bo dolga.

Recitacijo je presekal glasen pok iz dveh pušk. Govorec je še nekaj trenutkov majajoče stal, kot bi ga neka neznana sila bodrila pri neupoštevanju dejstva, da ima po novem na ramenih prazen ništrc, nato pa ga je gravitacija neusmiljeno povlekla k sebi, da je s pridušenim copom pomendral podrast in z zdaj le še namišljenimi ustnicami poljubil očetnjavo.

»Pazi, Brane, tamle gre še en!« je vzkliknil srednjerasel moški okoli štiridesetih.

»Vidim ga, Vojko,« je odvrnil plečati ogovorjenec.

Puški sta se istočasno uperili in enoglasno sprožili smrtno pretnjo proti počasi bližajoči se postavi.

Toda ta se je spotaknila ob štrlečo korenino, da jo je zaneslo vstran, in krogli sta ji namesto načrtovane glave odpihnili le levico, da jo je odneslo iz rokava oguljenega suknjiča. Izguba uda je očitno ni preveč motila, saj je odločno stopala dalje in monotono zategovala:

»Ko prideš mi na pot, naj kri ti zmrzne,
iz dni minulih naj spomin ti vznikne,
ko bežal rod človeški pred zvermi je.
Tako zdaj ti pred mano planeš …«

Iz glave mu je vzbrstela sekira, ki je še pred nekaj trenutki počivala za Branetovim pasom.

»Uf, za hip sem se že zbal,« je slišno olajšan dejal Vojko.

»Ne skrbi,« ga je pomiril tovariš, ki je bil dobri dve glavi višji od njega. In če je bil Vojko žilav in utrjen, so se povsod pod Branetovimi oblačili napenjale mišice. Oprtala sta si puški na rame in zakoračila dalje skozi mračečo se hosto.

***

Zdaj sta bila na lovu že polpeti mesec. Vse se je začelo, ko je v njihovo vasico na obronkih zasnežene gorske verige zatavalo prvo od bitij. Vaščani so ga imeli za potujočega pesnika, kakršnih so bili vajeni, čeprav so morali priznati, da je dotičnemu beseda res lepo tekla, saj je verziral v laškem enajstercu in ne alpski poskočnici, kakor so bili vajeni od njegovih predhodnikov. To jim je razložil vaški učitelj, ki je prišleka tudi vzel pod streho. Najbrž se je nadejal poglobljenega pogovora o italijanskih pesnikih minulih stoletij, saj v vasi, roko na srce, ni imel nikogar, s katerim bi lahko besedoval o čem podobnem. Na gorskem pobočju so živeli preprosti ljudje, ki so znali brati ravno toliko, da so si pri setvi in žetvi pomagali s pratiko ter da so s pomočjo molitvenika odžebrali kake litanije, saj je bilo pozimi ob hudem sneženju do prve cerkve predaleč.

Ko sta naslednji dan šomošter in potujoči pesnik stopila v vaško krčmo, da bi si privezala dušo, je krčmar z začudenjem opazil, da po novem tudi učitelju beseda teče nekam gladko in ritmično. Žal se ob tem ni zavedal, da si obiskovalca duše ne bosta privezala z nobeno od vodenih obar ali žagovinastih klobas z njegovega jedilnika, temveč z njim samim. Težko bi rekli, kdo je bil bolj presenečen – krčmar, ki ga je trgalo dvoje zlakotnelih ust, ali Vojko in Brane, logarja in lovca, ki sta krvavi prizor opazovala za mizo v kotu, kjer ju pesniško navdahnjena ljudožerca nista opazila. Kozarca razredčenega vina sta zastala ob poti k ustom ter se razbila,  ko sta zaradi osuplega trzanja prstov zapustila varni primež dlani in se srečala s tlemi. Logarja sta se spogledala in segla k puškama.

Mrakobno krčmo so napolnili streli in vonj sveže krvi se je mešal z vonjem po smodniku. Vaščani, ki jih je streljanje sredi vasi, presenetilo, so počakali nekaj trenutkov, da se je le-to poleglo, nato pa jih je premagala radovednost in zgrnili so se v krčmo. Tam so v enem kotu v dimu iz še smodečih pušk zagledali Braneta in Vojkota, medtem ko so na drugem koncu krčme nagrmadena ležala trupla krčmarja, ki je sicer stregel kislico, vendar ji ni navijal cene, učitelja, ki je njihovi mladeži nesebično vlival znanje v glave, čeprav ga je dobršen del odteklo ven, in potujočega poeta, ki jim je z verzi polepšal prejšnji večer. Majali so z glavami, češ kako sta se sicer zgledna moška pustila zapeljati alkoholu, da sta storila tako zlodelo. Ob zmedenem  blebetanju o kanibalističnih težnjah dveh vpletenih kadavrov jih je spreletelo, da najbrž prstov ni imel vpletenih zgolj alkohol, marveč tudi kak peklenšček, ki jima je pred oči nastavil kopreno, skozi katero sta uzrla to nezaslišano gnusobo, o kateri sta napletala.

Logarjema tako ni ostalo drugega, kakor da urno pobereta šila in kopita ter s puškama na ramah in sekirama za pasom zapustita svojo rojstno vas. Trdno prepričana, da tisto, kar sta ugledala v gostilnici, ni bil zgolj plod omračenega uma, temveč se je to resnično zgodilo, sta sklenila priti zadevi do dna. S takim madežem na ugledu pač ne gre živeti in oba sta si srčno želela vrnitve v rodni kraj.

Ko sta se spustila v dolino, sta izvedela, da so podobni nestvori pustošili in jemali krvavi davek tudi po drugih vasicah. Prebivalci so se organizirali v straže in postali izredno sumničavi do kakršnega koli tujca, ki ga je pot zanesla v njihovo bližino. Robata kmečka govorica, ki se je kot hudournik valila iz Branetovega in Vojkovega grla, jima je odpirala vrata, saj so ljudožerski monstrumi po pravilu govorili v izbrani pesniški govorici s točno določenim ritmom laškega enajsterca, kakor ga je poimenoval preminuli šomošter.

Brane in Vojko sta tako sledila morilskemu toku proti samemu izvoru. Nekajkrat sta skrenila s poti, kar sta sklepala po krajih, kjer niso utrpeli toliko žrtev, in se vračala, hodila proti neznanemu počelu zla in spotoma pobijala vse, kar je več kot deset zlogov zapored spregovorilo v jambu.

***

»Nekam presenetljivo mirno je,« je dejal Brane.

»Le zatišje pred nevihto,« ga je posvaril Vojko. Resda je bil Brane močnejši od njega in tudi bolj ročen z orožjem, a rad se je prenaglil in Vojkove izkušnje so mu kar nekajkrat priskočile na pomoč ter mu rešile življenje. Kakor Vojkotu njegova moč.

Prispela sta do pokopališča. Brane je odrinil rešetkasta vrata, da so zarjavelo zaškripala na tečajih s pesmijo, ki je obema pognala srh po hrbtu. Stopila sta skoznje, postala in napela ušesa. Z njune desne je prihajalo nerazločno mrmranje. Naperila sta orožje in lahno stopila v smer glasu. Ta se je kmalu ojačal do razločljivosti:

»… bridke zveze,
zdaj grizem žolč, da trpkost v usta leze.
Sem smrti svat in sonce mi sovrag je,
O, pridi pome in me …«

POK!

»Očitno sva mu izpolnila željo,« je rekel Brane. »Želel si je smrti.«

»Mislim, da ne tako dobesedno,« je odvrnil Vojko. Se spomniš tistega šomoštra izpred dveh mesecev? Uspelo mu je uiti kar trem nestvorom in je rekel, da mu njihove besede še zdaj odzvanjajo v ušesih. Romantično svetobolje, jim je dejal. Ne mislijo resno. Trpijo samo na papirju.«

Pred njima se je v meglici zarisal obris strupeno zelene rastline s krvavordečim cvetjem, ki se je dvigala poltretji meter visoko.

»To bo to,« je šepnil Brane, izvlekel sekiro in se pognal k njej.

»Počakaj!« je kriknil Vojko, a prepozno. Pod Branetovo sekiro je padla ena veja, toda tačas ga je rastlina obvila s preostalimi zelenimi udi in mu iz pljuč iztisnila zrak. Brane se je napenjal, da bi se je rešil, a vse je kazalo, da izgublja boj.

»Streljaj v cvetove!« je zavpil Vojku. »Streljaj vanje, da
kot kri iz rane sveže se razlije,
iz njih bo sok mrtvaški vame zniknil.
Mi dal gorjupe …«

POK!

Vojko je s solznimi očmi opazoval orjaško gmoto svojega tovariša, kako je izgubila glavo, se opotekla in telebnila po tleh. Rastlina, ki ga je še vedno oklepala, očitno ni pričakovala silnega potega in ga ni pravočasno izpustila, tako da jo je ob padcu v večni sen izrul iz tal. Brž, ko so korenine pomolile iz zemlje, se je posušila in sprhnela.

Preživeli logar je stopil k grobu, iz katerega je rasla in vanj zasadil lopato. Kot zamaknjen je odmetaval zemljo, dokler lopata ni naletela na prepreko. Top udarec ob les, ga je prebudil. S pomočjo vrvi mu je uspelo izvleči krsto. Grude vlažne prsti so se sprijemale na nelakirani smrekovini, ko jo je vlekel na dan. Neučakano je odbil pokrov in jo odprl.

V krsti je sredi na pol sprhnelih kosti utripalo srce, rdečkasto žareče od gorke krvi, ki se je pretakala po njem. Vojko je z desnico izvlekel lovsko bodalo, z levico pa segel po srcu. Prijel ga je in se pripravil, da mu zada končni udarec,
ki ga poslal bo tja, kjer mu je mesto,
v deželo senc in niča, kjer peklenščki
si dni pestrijo s kriki duš prekletih.

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 10. del

»Tri preizkuse?« sta začudeno vprašala Srezad in Wleibeis.

»Da,« je odvrnil zgubani starec, čigar imena nista poznala, in globoko v pljuča potegnil dim iz smotke, ki je bila potlačena kot deževniki, ki so se po pomoti znašli na tekmovanju v stepu. »Če jih uspešno prestaneta, vaju povedem do Strijamoža, sicer …« Na tem mestu je stavek presekal oster kašelj.

»Sicer?« je vmes posegel Wleibeis, a potomec vrača si je že ublažil kašelj z novim dimom iz klavrnega jointa. (Klavrnega seveda samo po estetski plati, saj je bilo v njem natlačene toliko trave, da bi jo povprečna simentalka prežvekovala cel mesec, višjih nivojev zavedanja nevajenemu Srezadu pa se je že samo od pasivnega pohanja vrtelo v glavi.)

»Kaj sem že pravil?« so njegova usta skupaj z dimom zapustile kanček zbegane besede. »Aja, trije preizkusi. Ja. Takole. Prvi preizkus je preizkus volje, drugi preizkus vere, tretji pa je vražji preizkus.«

Učenjaka sta se spogledala, a molčala.

»Najprej preizkus volje,« je nadaljeval zgubani starec. »Tule imam menažko najslastnejše jedi, poznane človeštvu.« Obliznil si je ustnice in glasno pogoltnil slino.

»Kebab?« je vprašal Wleibeis.

»Dunajca in pomfri?« je vprašal Srezad.

»Pa kaj še,« je s slinastimi usti odvrnil starec, ki ga bom od zdaj dalje zaradi večje preglednosti poimenoval Marjan. »Pogrete vampe od včeraj.«

»Aha,« se je posvetilo Wleibeisu, »sarkastično mišljeno najboljša hrana. In kot preizkus volje jih bova morala pojesti?« Ob tej misli se je skremžil.

»Ne,« je odvrnil Marjan. »V roke dobita žlici, jaz se bom začel z vampi mastiti vpričo vaju, vidva pa morata pokazati dovolj močne volje, da se obvladata in jih ne začneta jesti tudi sama.«

Učenjaka sta se znova spogledala,  tokrat nekam bebavo, kakor je zaživa najbrž gledalo tudi tele, ki je v Marjanovo menažko darovalo svoj želodec. Vrač je medtem že veselo mlatil vsebino aluminijaste posode. »Tako,« je zadovoljno dejal in aromatično rignil, ko je s kruhom pomazal še zadnje ostanke omake. »Ne morem verjeti, res imata železno voljo. Nikogar še nisem videl, ki bi se tako zlahka upiral mamljenju vampov. Zadnji, ki ga je pot zanesla tod mimo, je nanje planil po petih sekundah.«

»Ja … no … saj veste, dolga leta meditacije pa to …« je Wleibeis skušal ne užaliti Marjanovih prehranjevalnih preferenc.

»Tako, prvi preizkus je za vama, zdaj pa k drugemu.« je nadaljeval Marjan, zvijajoč si tobak. »Opraviti bosta morala skok vere.«

»Skok vere?« je vprašal Srezad, ki se je brž, ko je izrekel besedi, spomnil, kje ju je že slišal. »Najti bova morala nevidni most prek brezna?«

»Nekaj takega, ja,« je odvrnil Marjan in si prižgal čik. Po globokem dimu je dodal še: »Pravzaprav točno to.«

»In kje je to brezno?« je vprašal aknasti arheolog.

»Tamle,« je pokazal na neugleden jarek, ki bi ga zlahka preskočil gusarski kapitan, ki je imel v osnovni šoli telovadbo ocenjeno z manj uspešno.

»In kje je finta?« je zanimalo Srezada. »Se bo jarek, ko bova hotela stopiti preko, nenadoma čudežno razširil v prepad?«

»Ni finte,« je odvrnil Marjan. »Nekdaj je bil to mogočen jarek, pa se je zaradi proda in zemlje, ki ju je skozi stoletja nanašala reka, ki je tačas že presahnila, izpridil v tole jarkasto revščino.«

Srezad in Wleibeis sta torej strumno stopila prek jarka, takoj za njima pa še Marjan, ki je v brezno preizkusa frcnil ogorek. Učenjaka je popeljal do vegaste mizice, okoli katere so stali razmajani zložljivi stoli s platnenimi naslonjali, in jima pomignil naj sedeta. Taisto je storil tudi sam in z zloveščim glasom naznanil: »In zdaj je čas za vražji preizkus.«

»Vražji, ker se bova morala pečati z okultnim?« je zanimalo Srezada.

»Vražji, ker je res zajeban?« je hotel vedeti Wleibeiis.

»Ne,« je odvrnil Marjan. »Vražji, ker bomo metali vražje podobice.« Na mizo je tleskoma položil paket tarok kart. »Pikola se ne igra, trulo se napove, če nimaš cele v roki, če jo imaš, lahko napoveš samo trulpagata, in če kdo pride na nulo, se igra obvezni klop. Vse jasno?«

»Vse jasno,« sta rutinsko zmedeno odvrnila učenjaka.

Sledil je boj, kaj boj, mesarsko klanje, radeljci so se kotalili, pagati padali na zadnjem štihu, berači so zahrbtno štihali klicatelje, valati so se bahali, kralji pa so dolgih nosov hodili domov s plateljcem pod vsako roko. A končno je Marjan vzkliknil: »Škis runda,« in igra je prišla h kraju.

»Čestitke,« je dejal potomec vrača, ko je žalostno zrl v list, kjer se je ob njegovem imenu risala štirimestna številka, pred katero je postopal minus. »Zdaj je čas, da vaju odpeljem do svete deže.«

»Pa ja ne boste šli brez mene?« se je tedaj oglasilo z druge strani votline. Bledikava postava je stopila v svetlobo modre krogle. »Na srečo poznam nekaj prijemov, ki uspešno razvežejo jezik še tako zadrgnjenim palačinkarjem.«

Nepričakovan Temnikarjev prihod je presenetil tudi avtorja, ki se mu je zato izmuznil pametovalni pristavek.

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 9. del

Srezad in Wleibeis sta stopala iz predora, nad katerim je v starodavnih pismenkah pisalo Oslje in si razočarano trkala prah z obleke.

»Po svoje je logično,« je dejal debeli študent.

»Če dobro pomisliš, bi kaj takega morala pričakovati,« je prikimal mozoljavi profesor.

»Saj legenda pravi, da je od Oselj ostal le kup ruševin,« je nadaljeval misel Wleibeis.

»In tako ni nič čudnega, da sva naletela nanje, ne pa na gole joškarice, ki bi iz mene končno naredile moža,« je skoraj s solzami v očeh zaključil Srezad.

»Ooooohooooo,« se je oglasilo v temi za njima.

Srezad in Wleibeis sta prestrašeno odskočila ter se obrnila v smer glasu. V polmraku predora, iz katerega sta ravno stopila, sta brleli zelenkasti očesi. Nagonsko sta se začela ritensko odmikati, oči pa so jima sledile. Čez dva koraka, se je okrog njih zarisal obraz, čez enega pa počasi še telo. Pred osuplima učenjakoma je stal starec, izžarevajoč neverjetno vitalnost in življenjsko energijo. Oči so ždele med voskastimi gubami obraznih potez in ju živahno merile od nog do glave. V oguljene hipijevske cote odet možak je spregovoril s pomirjujočim glasom.

»Strah je odveč,« so se glasile njegove prve besede. (Srezad in Wleibeis nista vedela, da so po naključju to bile tudi dejansko prve besede, ki jih je spregovoril le nekaj minut po rojstvu na svislih neke gorske domačije, ko sta starša opazovala dojenčka s povsem zgubanim obrazom in medlo svetlečimi očmi.) »Tu sem, da vama pomagam,« je nadaljeval. (Medtem ko je svoje prve prve besede nadaljeval z: »No, krasno, mati so omedleli. Oče, niste ji razodeli svoje skrivnosti, kaj ne?«)

»Pomagate pri čem?« sta v en glas vprašala učenjaka.

»Pri iskanju Strijamoža in svete deže, kakopak,« jima je odvrnil starec. »Mislita, da sta ostala neopažena?«

»Ja?« je nekam negotovo odvrnil Wleibeis.

»Pa kaj še. In pri tem sta bila tako neprevidna, da sta na lokacijo svete deže opozorila človeka, ki mu nikdar ne sme priti v roke.«

»Kakega mesarja, ki bi rad naredil sveto zaseko?« se je skušal pošaliti Srezad.

»Stvar je preresna za take šale,« ga je osorno odpravil starec. »So vama znane naslednje besede? Skozi zgodovino so se do nje želeli dokopati templjarji, medtem ko jim na drugi strani to nakano preprečujejo déžarji, trije varuhi svete deže. Ti so potomci vrača, lovca in nabiralca, ki so se prvi zaobljubili, da čudežna mast ne sme priti v napačne roke. To nalogo si že več tisočletij predajajo iz roda v rod.«

»Pa res,« je dejal Wleibeis. »Natanko to sem omenil v četrtem delu.

»Kar seveda dokazuje, da je avtor že na začetku natančno domislil vse potankosti zgodbe in si je ne izmišlja sproti glede na trenutni navdih,« je pristavil Srezad, ki ga je spreletel čuden občutek, kot da bi mu kdo besede položil v usta.

»Jaz sem eden izmed déžarjev,« je dejal starec in se nasmehnil, da so se prikazali rumenkasti zobje, ki so pričali o dolgoletnem prijateljevanju z dimi vseh sort. »Potomec vrača. Potomec nabiralca je zapitež, ki ga mogoče poznata po imenu Feder. Na srečo se nezavedno odzove klicu svete deže, kadar ga le ta potrebuje, saj je v preštevilnih delirijih izgubil spomin na svojo poklicanost. Tretji, potomec lovca, pa je tisti, ki mu sveta deža ne sme pasti v roke. Njegov oče je namreč umrl, preden se je rodil, in tako nanj ni prenesel starodavnih skrivnosti. To sem nameraval storiti sam, brž ko bi deček dopolnil dvanajsto leto, vendar mu je pri desetih letih umrla še mama in pristal je v rokah Fusarjevega Francija, tedaj še mladega templjarja, ki je danes nadšuštar tega brezbožnega reda. Franci je v bledikavem mladeniču prepoznal odlike lovca in ga vzgojil v sebi poslušen stroj za opravljanje neprijetnih nalog. Temnikar, kakor je lovčevemu potomcu ime, se je namreč rodil brez kožnega pigmenta. Sramovala se ga je še lastna mati in Fusar je bil prvi, ki je dečku pokazal naklonjenost, česar Temnikar seveda ni nikdar pozabil. Tako je namesto človeka, ki bi moral varovati sveto dežo, odrasel v največjo nevarnost, ki ji preti. Če bi se dokopal do nje in jo predal templjarjem, bi to pomenilo konec sveta, kakršnega poznamo.« Segel je v žep in iz njega potegnil potlačen joint. Zgladil ga je med prsti, si ga vtaknil v usta, ga prižgal in z užitkom povlekel dim vase. Ko ga je izdihnil, so ga spremljale besede: »Vidva pa …«

»Kaj je z nama?« sta vprašala.

»Čutim, da sta dobrega srca in s sveto dežo nimata podlih namenov. Žene vaju čista raziskovalna narava, ki se napaja v odkrivanju novih ali davno pozabljenih reči,« je dejal vrač.

»Seveda,« sta vneto prikimala oba.

»Zato vama bom pokazal pot do svete deže in Strijamoža,« je dejal vrač, »a pred tem morata prestati tri preizkuse.«

Seveda v naslednjem delu, se je avtorju zazdelo, da mora izpostaviti povsem očitno stvar.

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 8. del

Srezad in Wleibeis sta počasi stopala od tunela do tunela. Ker nista bila prepričana, kaj ju lahko čaka v temi in kaj ne (predvsem sta se bala, da njunih stopal ne bi pričakala trdna tla), nista hotela tvegati slepega koraka v predore. Debelušni študent je prebiral napise, ki so se sločili nad zevajočimi črnimi ustji v pismenkah, ki so še najbolj spominjale na letno srečanje zobotrebcev, ki jih pesti posebej zoprna oblika artritisa. Skrivenčene oblike v grobo skalo izklesanih znakov so se sprva še počasi ter v spremljavi mhmjev in aaaajev, nato pa vse bolj tekoče prelivale v glasove, razumljive tudi mozoljastemu znanstveniku, ki je še vedno tako močno zeval od začudenja, da mu je brada bobnala po adamovem jabolku.

Sprehodila sta se mimo vhodov v nekaj tako obskurnih mističnih krajev, ki bi si še v najbolj ezoteričnih zgodovinskih knjigah prislužili zgolj opombo pod črto v opombi pod črto, pa še tam bi se znašli v oklepaju. Korak jima je prvič resneje zastal pri predoru, nad katerim se je pet pismenk ponašalo s komaj opazno pozlato, ki se je v soju modre krogle bledikavo svetlikala z grobega kamna.

»Oslje,« je prebral Wleibeis in glasno zajel sapo. »Profesor, se vam sanja, kaj sva ravnokar odkrila? Tu je vhod v Oslje.«

»Kakšno Oslje?« je prhnil Srezad. »Od kod kar naenkrat navdušenje nad lihoprstimi kopitarji?«

Wleibeis je urno ugotovil, da sta zopet zakoračila na področje, ki ga je sam že dobro uhodil, medtem ko je bilo za učenjaka zgolj prazen list papirja, na katerem se šele ima zarisati okoren zemljevid. »Ne, ne,« je pojasnil s kanček prisiljenim nasmeškom. »Oslje nimajo zveze z osli. So mitološki kraj …«

»… kamor hodijo kosci brusit sekire,« je navdušeno dokončal Srezad.

»Ne, tudi z oslami nimajo ničesar skupnega,« je Bleiweis neusmiljeno sestrelil profesorjevo zavzetost za ruralne enakozvočnice. »Če gre verjeti zapisom škofjeloškega kapucinca – in preden mi spet vskočite v besedo, naj povem, da s tem mislim kapucinskega meniha in ne okrasne rastline – iz osemnajstega stoletja, so v cerkvi pod škofjeloškim gradom hranili pergament z legendo o zlatem mestu prešuštva, ki pa je zgorel v požaru leta 1669. Po legendi naj bi Oslje ležalo na ravnici severno od Kranja med Kokrico in Predosljami, ki so zaradi njih tudi dobile svoje ime.«

»Dobro, dobro, komu mar lokacija,« ga je z modrim odbleskom v očeh prekinil učenjak. »Kaj je bilo tisto o mestu prešuštva? In zlatu?«

»Če na kratko povzamem legendo,« je začel Wleibeis, »je bilo Oslje mogočno cesarsko mesto, v katerem so se dvigale stavbe, izgotovljene iz najfinejšega marmorja. Dičile so se z bogatimi zlatimi inkrustacijami, sredi mesta pa je na trgu stala zlata fontana v podobi starodavnega božanstva naslade, okrog katere so ob ščipu plesala poltena dekleta, se zvijala v sladostrastnih gibih ter se predajala postavnim mladeničem, ki so si jih jemali na vse predstavljive in nepredstavljive načine.«

Srezadu je iz kotička ust opazno začela curljati slina. »Aha.«

»Nekega dne pa je v mesto na kobilici prijahal neznanec. Bil je tako ogromen, da so se mu med ježo noge vlekle po tleh, in tako čednega lica, da so vsa dekleta medlela ob pogledu nanj. Ponujale so se mu, a on se ni zmenil za njih. Sedel v senci lipe ob fontani, prebiral starodavne spise in srkal ohlajen šipkov čaj, oslajen s karameliziranim sladkorjem.

‘Kok to, da nas nočeš?’ ga je s kanček neposrečenim štajerskim naglasom pobarala ena od radoživk, ki so od blizu in daleč hodile v Oslje na spolnost brez obveznosti.

‘Cilj moje poti ni v mesu, temveč v duhu,’ je odvrnil in se zatopil nazaj v svoje spise.

In ker si ženske vselej najbolj želijo tisto, kar se zdi nedostopno (česar smo se naučili že v preštevilnih romantičnih komedijah), so le še bolj koprnele za njim, najbolj od vseh zala cesarična, ki je dneve presedela ob njegovih nogah in povsem pozabila na obredno občevanje ob ščipu.

Po treh mesecih se je neznanec dvignil in naznanil, da naj mu prinesejo sekiro, da bo posekal vaško lipo, saj se naj bi v vzorcu letnic debla skrival odgovor na vprašanje o smislu življenja. Namesto sekire je dočakal cesarsko gardo, ki ga je grobo odrinila od drevesa.«

»Pohiti s koncem,« ga je priganjajoče prekinil Srezad. »Spet nama bo zmanjkalo prostora.«

»Silak je sedel na kobilico, posadil predse cesarično in odpeketal. A že po nekaj korakih se je kobilica čudežno dvignila od tal, zaprepadeni meščani pa so opazovali zgolj obris jahanca in oseb na njej, ki se je risal pred polno luno, ko so leteli prek neba.

Zgrožena cesarica se je drla: ‘Hčer mi je izpridil, lipe pa mu ne dam!’ in zaukazala izstrelitev raket zemlja – zrak. Toda tudi silak je imel svoje zaveznike in je nad mesto poslal skupino robotov, ki so se spreminjali v vozila s konca dvajsetega stoletja. Bitka je bila kratka, a srdita, in Oslje so končale v kupu ruševin, od koder so jih stoletja odpihnila v pozabo.«

Za las, je dejal avtor.

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 7. del

Andrejeve in Davorjeve oči so se v soju Srezadove in Wleibeisove karbidovke zlovešče (in tudi zelo vešče, saj so bile vajene temnih prostorov z medlimi viri svetlobe) svetlikale v pričakovanju razlage, čemu visokorasleža motita dogovorjeni mir palačinkarjev v kranjskih rovih. Slednja sta se lotila pojasnjevanja, prva dva pa majanja z glavama, nejevernega spogledovanja in trkanja po čelu.

Ko je višji dvojec obmolknil, se je nižji še zadnjič spogledal in Davor je spregovoril: »Tale vajina štorija se zdi res privlečena za lase, vendar bi vama vajini sovisokarji dejali taisto, če bi jim omenila, da sta srečala naju.« Ob besedi sovisokarji je prezirljivo pljunil skozi zobe, kar sicer ni doseglo želenega učinka, saj zaradi nepraktične postavitve ust v skoraj sami osi okroglega ploščatega telesa pljunek ni prekoračil oboda taistega telesa, tako da si ga je s kančkom rdečice na obrazu in na videz brezbrižno obrisal z roko ter nadaljeval: »Zatorej vama nakloniva kanček nejevere, ter vaju popeljeva onkraj težkih duri, da poiščeta te svete strije ali Dežamoža, ali kar koli je že tisto, kar iščeta. A bodita pripravljena, da vama vse, kar uzreta, ne bo po godu. Onkraj teh duri je zatavalo bolj malo običajnih ljudi.« Tokrat pri ležeče izgovorjeni besedi ni pljunil, vendar jo je ubesedil s toliko črtljivega gneva, da si v njej lahko jasno zapazil poltene namene, ki jih je imel z materami običajnih ljudi. »In mnogim um ni prenesel pogleda na stvari, ki leže onkraj duri.« Tokrat besed ni mrzko nagnil, temveč jih je zlokobno okrepil, da je Wleibeisu za hip zledenela kri v žilah. »Sta prepričana, da želita skoznje?«

»Seveda,« je brez pomisleka pritrdil Srezad, ki nikdar ni znal razbirati prizvokov izrečenega.

Wleibeis se je za trenutek obotavljal, toda sla po odkritju nečesa, kar ga je zanimalo že toliko časa, je bila premočna. Sklenil je tvegati. »Kako pa bova prišla skoznje?«

Ob teh besedah se je Andrej brez težav sprehodil skozi nizka vratca in čez nekaj trenutkov se je od znotraj zaslišalo škrtanje zobatih koles in rožljanje verige. Kamnita stena, ki je še ravnokar neomajno stala na poti vsem, večjim od pedi, je v izvrstni poustvaritvi vnebovzetja, ki bi jo na veliki šmaren zlahka uprizorili pred brezjansko baziliko, izginila pod strop. Mozoljavi učenjak in zavaljeni študent sta skozi duri stopila široko razprtih oči, za kar je bilo bolj kot manko svetlobe zaslužno začudenje. Ozek betonski hodnik se je namreč čez nekaj sežnjev razprl v prostrano votlino, polno kapnikov, ki jo je hladno razsvetljevala modro brleča krogla, lebdeča sredi nje.

»Naše poti se tu ločijo,« je dejal Davor. »Ko bosta želela ven, če bosta želela in če vama bo uspelo nazaj do duri,« ni zamudil priložnosti za srhljive poudarke, »preprosto pritisnita na tistile gumb, na katerem piše DURI.« Tokrat z ležečostjo ni izrazil prezira, temveč se je z njo zgolj elegantno izognil narekovajem znotraj premega govora.

»Pa srečno pot,« je s komaj opazno škodoželjnostjo pristavil Andrej in že sta se z Davorjem izgubila v enem izmed nepreštevnih rovov (kar je zgolj figurativna raba jezika, če znate šteti do več kot triinosemdeset). Srezad in Wleibeis sta se nenadoma znašla sama in se rahlo zdrznila, ko so masivne duri za njima v očitnem religioznem navdihnjenju tokrat uprizorile Luciferjev padec.

»Kaj pa zdaj?« je vprašal Wleibeis.

»Bi rekel za nosom, pa bi potrebovala rovnico ali pnevmatično kladivo, saj ga imam zaradi poškodbe pri posebej razgreti igri med dvema ognjema v četrtem razredu zafrknjenega navzdol,« je dejal Srezad, ki se je od študenta očitno navzel cenenega vicmoharstva, ki ga je razkazoval v prejšnjem delu.

Wleibeis ga je le topo gledal.

»A razumeš, reče se, da imaš nos prifrknjen navzgor, če je pa navzdol, je pa zafrknjen, hahaha,« mu je skušal razložiti šalo in pojasnilo v brezupnem hlepenju po študentovem odobravanju podkrepil s smehom, v primerjavi s katerim bi naravno zvenele še silikonske dojke spuščene skozi autotune efekt.

Wleibeis, ki se je virusa t. fornezzius očitno otresel, je mukoma ukrivil ustnici navzgor in bodrilno prikimal profesorju. »Torej na slepo?«

»Kot kaže,« je prikimal Srezad, čigar obličje je v modri svetlobi žareče krogle delovalo kot mesečevo površje. »Razen, če nimaš zopet kakega genialnega geografskega prebliska, ki bo naju usmeril na pravo pot.«

»Geografski prebliski nama bodo prišli prav kvečjemu, ko bova iskala pot na plan,« je odvrnil Bleiweis in se razgledoval naokoli. Pogled se mu je ustalil in nadaljeval je: »Imam občutek, da nama bodo tokrat bolj pomagale dolge ure, ki sem jih porabil za učenje starodavnih pisav.« Uperil je prst nad kamniti obok predora, v katerega sta izginila palačinkarja. »Vidite te pismenke, podobne runam? Samo pravi napis morava najti, pa naju bo sam povedel k Strijamožu.«

»In sveti deži,« je pristavil Srezad.

In naslednjemu delu, je bil avtor odločen, da obdrži zadnjo besedo.

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 6. del

Univ. dipl. arheol. Srezad Kovač s častnim doktoratom iz aknavosti in obilni študent Janez Wleibeis sta z dobršno mero gnusa in kančkom pomilovanja v očeh previdno stopila mimo pobruhanega pijanca, nepremično ležečega pred železno rešetko.

»Le kam smo prišli?« je zavrtel oči Srezad in pazil, da s hlačnico ne bi slučajno oplazil redke zelenkaste lužice, ki je obdajala glavo presenetljivo majhnega in, glede na njegovo stanje, ne tako presenetljivo bledega moškega.

»Prvič, le kam sva prišla,« ga je popravil Wleibeis, ki mu je peta jutranja ura običajno predstavljala konec budnega cikla in ne začetka, »saj sva samo dva, in drugič, pred kranjske rove, ste mar pozabili?«

»Hehe, dobra, Janez, dobra,« je odvrnil Srezad, ki ni zaznal resnega študentovega podtona in je mislil, da se zgolj nekam nerodno šali. »Mislil sem, kam smo prišli kot družba, da pijandure takole cepajo kar vsepovsod po mestu in to celo pred spomeniki naravne in kulturne dediščine.« Dodal je še: »Pripravi klešče, da prereževa verigo na vratih,« in dotična vrata potegnil k sebi. Ker so mu bila Temnikarjeva opravila z vitrihom iz prejšnjega dela neznanka, je pričakoval, da bo z vrati le rahlo porožljal, tako pa so ta kojci popustila in se odklenjena vdala sili potega, da je Srezada zaneslo vznak in je telebnil po tleh. Ležečemu telesu se je sicer izognil, česar pa ne bi mogli trditi za sušeče se izbljuvke. Nazaj na noge ga je odneslo tako urno, kakor bi bila tla pod zelenilom neverjetno prožna. Spačenega ksihta je ob spremljavi vreščanja zmedeno krilil z rokama v medsebojno bijočih se željah, da si obriše nesnago z zadnjice in da se izbljuvkov ne dotakne z golimi rokami.

Wleibeisu so se kolesca v glavi medtem že zagnala na delovne obrate in je z rolo papirnatih brisač v iztegnjeni roki stoično čakal, da ga Srezad opazi in se otre s ponujenim troslojnim celuloznim produktom. Ta je to tudi storil in se še vedno rahlo pretresen zahvalil študentu. Nadela sta si karbidovki in napravila smel korak v kranjsko podzemlje.

»Kam pa zdaj?« je Wleibeis v acetilenskem soju vprašal Srezada, ko sta po slabih dvajsetih metrih prispela do prvega križišča.

»Desno se rovi raztezajo daleč pod mesto,« je po krajšem nebesednem posvetovanju z zemljevidom odvrnil profesor, »medtem ko na levi sledi ovinek in za njim konec rova.«

»Se pravi levo.«

»Levo?«

»Seveda, tam se gotovo nekaj skriva. Zakaj bi ob gradnji napravili rov, ki očitno ne vodi nikamor.«

Srezad tej kmečki logiki ni ugovarjal, a kaj kmalu sta se res ustavila pred neprehodno prepreko.

»In kam zdaj?« je zanimalo profesorja.

Wleibeis je pokleknil in začel tipati po steni. Trkal je po njej in si mrmral v brk. Nenadoma mu je roka obstala. Prislonil je uho povsem k dnu stene in še enkrat potrkal. »Les,« je šepnil profesorju. Tipal je dalje, dokler pod prsti ni začutil vtiča, ga izvlekel, vstal ter se z glasnim »Ta-raaaa« in razprtimi rokami obrnil k Srezadu. Ta se je pričakujoče zastrmel v steno, iz katere se je razleglo lahno škripanje, kakor bi se premikali ne ravno naoljeni tečaji. In res so se, a rezultat gibanja tečajev je imel na naša dva junaka približno enak učinek kot na neuspešnega preprodajalca deviz, saj so se od stene odmaknila vratca, visoka komaj dober poldrugi decimeter, in njuni lici je prekrilo opazno malodušje.

»Dajmo, dajmo, gremo s poti? Kaj je to?« se jima je tedaj izza hrbta razlegel pritlehen glas.

»A smo se na občini lepo zmenili, da imamo do osmih zjutraj v rovih mir, za izjeme pa je potrebna napoved vsaj tri delovne dni prej?« se mu je pridružil še drug glas, ki je takisto prihajal od tal. »Se ti spomniš kakšnega obvestila, Davor?«

»Nobenega, Andrej,« je odvrnil prvi glas »Kaj počneta tukaj?«

Zbegana raziskovalca sta se zazrla proti izvoru glasov, ki se je nahajal v isti višini kot ravno odprta vratca. Oba sta si nejeverno pomela oči in se uščipnila, toda sploščena osebka, ki sta stala (Ali bi bilo bolje reči, da sta se raztezala?) pred njima, nista izginila spred oči.

»Klofni me,« je Srezad ukazal Wleibeisu, »ne ščipam se dovolj močno, da bi se prebudil.«

»Saj ne sanjate,« je odvrnil študent, »tudi jaz ju vidim.«

»Jasno, da ne spita, kretena,« se je oglasil Davor, ki je še najbolj spominjal na človeka, ki so ga natančno izkoščičili, nato pa ga ukalupili v velikansko ponev. »Prav lepo sta budna. Ampak vas itak ne briga, kaj se godi pri tleh, rastisti prekleti.«

»Kvečjemu naju, saj sva samo dva,« se je Wleibeis kanček prepozno odločil vpeljati ponavljajočo se šalo in še to bolj kilavo.

»Mislil sem vas. Visokorasle vobče,« ga je godrnjavo prekinil Davor.

»Palačinkarja sva,« je pojasnil Andrej. »Pripadnika plemena, ki je bilo omenjeno v tretjem delu. Kaj torej iščeta tukaj?«

Mi vemo, Davor in Andrej pa bosta izvedela šele čez mesec dni.

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 5. del

»Kvajdej, kvajpoj, pobje,« je skozi nos iztisnila zmerno do pretežno nabrgljana legenda lokalne fehtaško kronične scene, razmršen bradatež rdečih oči in srednjih let po uličnem imenu Feder, ki si ga je prislužil s krilatico A se obvlada kej fedra?, s katero je pristopal k potencialnim podpornikom, in ne s krstnim imenom, ki se je glasilo Vojko Zmet. Kiselkasti zadah po ceneni čobodri je hodil tri korake pred njim in se prek ramen ovil okoli vratov dveh pretežno do komatozno pijanih metalcev, ki sta v soju blede lune matasto kinkala na klopi ob vodnjaku, in ju pobezal v nosove.

»Lej tega zdej,« je s polovično hitrostjo uspelo izdaviti treznejšemu od dvojice, ko se je ozrl in skušal s fokusirajočim vidom potrditi domneve vohalnih dražljajev. »Dej se ga mal dol used, pa ne se naja matrat sprašvat, če obvladava kej fedra,« je prijazno zažlobudral in z bokom dregnil kovinskega sobojevnika na levi, naj se kanček presede in naredi prostor za Fedra, ki je opotekaje sedel mednju.

»A res nič ne obvladata?« je otožno zanosljal Feder.

»Takle mamo,« je želel resignirano odvrniti drugi vojščak nepotvorjenih kovin, a pijača mu je zavozlala jezik tako močno, da bi ob pogledu nanj še Aleksander Makedonski odvrgel ostro nabrušen meč in v šenčurski maniri segel po motorki. Tako se mu je prek ustnic prekobalilo zgolj golčanje: »Takmmo.«

»Tekmo?« se je začudil Feder. »Kakšno tekmo?«

»Netkmo, takmmo,« ga je neuspešno popravil dolgolasec.

»Hehe,« se je ob nenadnem razsvetljenju zarežal Feder skozi nos in se obrnil desno k prvemu dolgolascu, ki mu je s tresavo roko ravno pomolil steklenico, v kateri je po dnu pljuskal še dober poldrugi deciliter domače žganice. »A vam je blek metalcev začel zmankvat, pa ste uvozil enga iz Finske al kva?« Desni metalec ga je začudeno pogledal, toda še preden mu je uspelo oporekati teoriji o izvoru levega metalca, mu je Feder hvaležno prikimal, vzel steklenico iz rok, jo na dušek izpil, si z umazanim rokavom otrl usta in mu v hipnem bibličnem zamaknjenju zanosljal: »Resnično, resnično, povem ti, še nocoj boš z menoj v deliraju!«

***

Iz temne sence se je izluščila pritlikava bleda postava. Temnikar se je urno povzpel po stopnicah, se ozrl levo in desno in še enkrat levo (Čeprav mu tuja življenja niso bila kaj prida sveta in se jih ni branil utrinjati, pa pri prometni varnosti ni delal izjem in se je dosledno držal cestno prometnih predpisov. Ko je tako nekoč rahlo zašuštral eno od nelegalnih nalog, ki jih je redno opravljal za templjarje, in mu je bil za petami mož postave, je raje z natančnim strelom upihnil policista, kakor da bi prekoračil omejitev hitrosti in mu skušal uiti.), ter stekel čez cesto k zarešetkanemu vhodu v kranjske podzemne rove. V desnici je stiskal pomečkan izvod decembrskega Zapika, v levici pa natisnjeno sliko zemljevida z včrtanimi trikotniki.

Še dobro, da je oni dve siroti peljal na skodelico vroče čokolade, preden ju je odvedel k nadšuštarju, kjer ju bodo vzgojili v polnopravna člana templjarskega reda. V tisti zakotni beznici, kjer sta otroka srkala vodeno mleko s komaj opaznim kakavovim pridihom, ki je bilo toliko vredno imena vroča čokolada, kakor si Edward Cullen zasluži naziva vampir, je med listanjem časopisja na šanku naletel na revijo, v kateri sta dva neznanca na dolgo in široko razpredala o sveti deži. Sklenil je, da se je dokoplje še pred njima.

Pred rešetko je segel v žep in izvlekel vitrih. Vtaknil ga je v ključavnico in ga vajeno zavrtel, ko so z jasnega zvezdnatega neba razjarjeni bogovi nanj izlili svoj žolč. Zelenkasto rjava brozga mu je pljusknila na glavo in mu zarila jedke kremplje v nosnice. Ko je skušal zajeti svež zrak, mu je žolčava pošast segla še v goltanec. Hlastajoči Temnikar je zaradi prekrepkih dražljajev izgubil voh, čez nekaj trenutkov pa še zavest.

***

Feder je ponovil otiranje ust z umazanim rokavom, ki smo mu bili priča že prej, le da si z razpokanih ustnic tokrat ni brisal osamelih kapljic domačega žganja marveč lepljive packe, ki so ostajale kot nema priča želodčnemu eksodusu, zaradi katerega so prebivalci abdominalne votline že pisali obtožnico proti dotičnemu Š. Nopcu.

»Hehe, ker hud šnopec,« se je nosljaje zarežal Feder in iztegnil roke. »To je bil moj deeeliiiiraaaaj!« je zapel skozi nos in preplašeno zakrilil z rokami ter začel grabiti po oprimkih, ko je začutil, da mu zmanjkuje tal pod nogami. Ujel se je za dimnik in si oddah– Dimnik? Pogled se mu je v hipu zbistril in zavedel se je, da leži na strehi.

Povlekel se je kvišku in pokukal prek slemena. Globoko pod njim se je razgrinjal Jelenov klanec. Šit, je pomislil, tole sem se ga pa konkretno nabezofal. Previdno je zdrsel po strehi navzdol, se oprijel žleba in odskočil na tla. Starki, ki je odprla pritlično okno, ravno ko je pristal na tleh, je namenil še obvezni »Bohdej gospa, a se obvlada kej fedra?« in se ob spremljavi zgražajočega odkimavanja odpravil na jutranji pelinkovec.