Metod je med zaklepanjem težkih vrat zidanice izgubil ravnotežje. Ritensko je telebnil v blato, medtem ko je neuspešno grabil po zraku, da bi se ujel za rjasti ključ, moleč iz rahlo črvivega lesa. Ječe se je skušal pobrati s tal, a neuspešno, saj mu ni ostalo dovolj moči v rokah, po katerih se je trenutno pretakala visokovoltažna mešanica redke krvi in nežveplanega vina, pošteno začinjena z domačo šmarnico, to starodavno sovražnico človeškega vida. Ščip, ki se je polno režal z neba, je zakrila senca. Temna postava je Metodu podala roko, da bi mu pomagala vstati. Ta je hvaležno sprejel ponujeno okončino, čeprav jo je zaradi meglenega pogleda in splošnih težav s koordinacijo udov uspešno zgrabil šele v tretje. Neznanec ga je z lahkoto potegnil kvišku, kot bi bil zgolj peresce, čeprav je bil Metod krepak podeželski možakar in že od birme naprej ni nikdar tehtal manj kot cent.
“Hvala,” je počasi zamomljal, kot bi sleherno črko prebiral z lista, ki ga je popisal zdravnik splošne prakse. Pogled je skušal osredotočiti na obraz dobrega Samaritana, ki ga je povlekel iz blata, toda zaradi širokokrajčnega klobuka se je le-ta skrival v senci. Zato je oči raje uperil v vrata, ki so napol priprta mamila nazaj v kraljestvo opojnih kapelj in kiselkastega vonja s solitrom prekritih sten. Okorno jih je odprl do konca in se obrnil proti senčnemu dobrotniku. Majavo je pomignil z roko proti notranjosti in vprašal: “Bi kapljico?”
“Rade volje,” je dejal neznanec in sledil Metodu v zidanico. Read More



Zadnja moževanja