Gozd so prebudili silovito razbijanje in grleni vzdihi. Med drevjem je odmevalo, kot bi se poblazneli kamnosek lotil orjaške marmorne klade, s samoobrambnimi sposobnostmi, hrumeče sopenje pa je spominjalo na slona, ki se mu je v rilcu zataknil še posebej trdovraten kokos.

»Gnnnnjaaaaaaa!«

»Gdab-gdab-gdab-gdaaaaa!«

Vrata hiše na starem hrastu so se odprla, skoznje pa je jezno stopil matast [...]

Oto je zategnjeno zaječal. Z nogami je okorno iskal oporo na raskavem lubju, ko se je trudil, da ne bi omahnil na tla med plezanjem na najnižjo vejo mogočnega drevesa, ki je raslo tik ob zidu. Nekaj dlje na drugi strani opečnate prepreke je stala nekdaj razkošna meščanska vila, s katere je kot stavbni prhljaj [...]

Spal sem kot ubit. Tega sem se še posebej dobro zavedel, ko sem se zbudil s prerezanim vratom. S prsti sem zatipal zasušeno skorjico na robovih ureznine, široko raztezajoče se skorajda od uhlja do uhlja, da sem se zdel kot grotesken klovn iz vročičnih sanj, ki mu je naabsintani slikar v protestu do pravilnih proporcev [...]