Category Archives: Štorije

Trgatev

Metod je med zaklepanjem težkih vrat zidanice izgubil ravnotežje. Ritensko je telebnil v blato, medtem ko je neuspešno grabil po zraku, da bi se ujel za rjasti ključ, moleč iz rahlo črvivega lesa. Ječe se je skušal pobrati s tal, a neuspešno, saj mu ni ostalo dovolj moči v rokah, po katerih se je trenutno pretakala visokovoltažna mešanica redke krvi in nežveplanega vina, pošteno začinjena z domačo šmarnico, to starodavno sovražnico človeškega vida. Ščip, ki se je polno režal z neba, je zakrila senca. Temna postava je Metodu podala roko, da bi mu pomagala vstati. Ta je hvaležno sprejel ponujeno okončino, čeprav jo je zaradi meglenega pogleda in splošnih težav s koordinacijo udov uspešno zgrabil šele v tretje. Neznanec ga je z lahkoto potegnil kvišku, kot bi bil zgolj peresce, čeprav je bil Metod krepak podeželski možakar in že od birme naprej ni nikdar tehtal manj kot cent.
“Hvala,” je počasi zamomljal, kot bi sleherno črko prebiral z lista, ki ga je popisal zdravnik splošne prakse. Pogled je skušal osredotočiti na obraz dobrega Samaritana, ki ga je povlekel iz blata, toda zaradi širokokrajčnega klobuka se je le-ta skrival v senci. Zato je oči raje uperil v vrata, ki so napol priprta mamila nazaj v kraljestvo opojnih kapelj in kiselkastega vonja s solitrom prekritih sten. Okorno jih je odprl do konca in se obrnil proti senčnemu dobrotniku. Majavo je pomignil z roko proti notranjosti in vprašal: “Bi kapljico?”

“Rade volje,” je dejal neznanec in sledil Metodu v zidanico. Read More

Share Button

Gorska koča

Bernard je planil v sobo, zaloputnil vrata in ihtavo vtikal ključ v ključavnico. Ključ je v zarezo zdrsnil že v drugem poskusu in Bernard je zaklenil razmajana lesena vrata. Panično se je razgledal po sobi in stekel do lično izrezbarjene komode z reliefom idiličnega lovskega prizora na prednji plošči zgornjega predala. Za hip je ošinil rezbarijo, a v tem bežnem trenutku, naphanem z adrenalinom, se mu je v misli zarisala sleherna potankost podobe: lovec, ki galopirajoč na konju trobi v lovski rog, psa, ki razigrano tekata konju med nogami, in plen, lisjak, ki je čisto preveč vedro in prešerno kukal izmed grmičevja. Bernard se v tem trenutku ni mogel niti malo poistovetiti z lisjakom, in če bi imel košat rdečkast rep, bi si ga bržda ovil okrog oči, se zvil v klobčič in se pretvarjal, da so vse samo mučne sanje. Read More

Share Button

Kamnito nabijanje

Gozd so prebudili silovito razbijanje in grleni vzdihi. Med drevjem je odmevalo, kot bi se poblazneli kamnosek lotil orjaške marmorne klade, s samoobrambnimi sposobnostmi, hrumeče sopenje pa je spominjalo na slona, ki se mu je v rilcu zataknil še posebej trdovraten kokos.

»Gnnnnjaaaaaaa!«

»Gdab-gdab-gdab-gdaaaaa!«

Vrata hiše na starem hrastu so se odprla, skoznje pa je jezno stopil matast gozdni vilinec. Mel si je oči in na pol zehajoče zavpil: »Benti iluvatarja, pa ne spet vidva. Poštena bitja poskušamo spati! Dajmo stišati to gnajsasto nagnusnost!«

»Ja!« se mu je izmed podrasti piskajoče pridružil palček, ki je jezno skakal pod klobukom svoje mušnice. »Zaradi vajinega nabijanja me je vrglo iz postelje!« je zabentil in tako togotno  poskočil, da je z glavo treščil v gobo. Zasula ga je ploha trosov, ki mu je zašla tudi v usta. Začudeno je zacmokal in še bolj začudeno odtaval sledit živobarvnim odtenkom, ki so ga nenadoma oblili.

Toda njuno negodovanje, ki so se mu pridružili bolj ali manj vsi govora zmožni prebivalci nekaj okoliških oralov, razbijanja in vzdihovanja ni ustavilo. Ravno nasprotno. To je postalo le še hitrejše in silovitejše, so se pa zdaj med nerazločne glasove pomešale tudi razumljive besede.

»Gnnjjj. Čuuutiii mggggooooj balvaaaan!«

»Aaaagnnnn! Jaaaaaaa! Erodiraj vaaaameeee!«

Botra lisica je s košatim repom zaščitniško zakrila uhlje svojih mladičev in se prosečih oči nemo ozrla k postavi, ki se je grozeče bočila nad njo. Ta se je v nasprotju s svojim bočenjem prav prijazno sklonila in še prijazneje počohala lisico za uhlji. Taisto bi storila tudi z mladički, a njih je še vedno ovijal materin rep, tako da se je vzravnala in z orkovskim glasom resno vprašala: »Kdo je klical orožnike zaradi kršenja javnega reda in spokoja?«

»Jaz,« je izza košatega robidovega grma stopil škrat. »Sem odposlanec škratjega kralja Gomilija III. iz rudnikov pod Grudnim gričevjem in sem se v tej hosti ustavil, da bi se naspal. Žal mi sen krati to kamninasto pohujšanje. Zahtevam, da nekaj ukre…«

»GNNNNJAAAAAA!« mu je zadnje besede preglasil krik, ki je donel, kot bi se izvil iz dna vulkana. »Naaaj te zallliiijemmm z ggggrrruščeeeem!«

Ob teh besedah so se živali poskrile v svoje dupline, orožnik pa je nagonsko dvignil ščit in si še dodatno zaščitil ošlemljeno betico. Hip zatem je zeleno listje prerešetal drobir in se glasno odbijal od drevesnih debel, orkovega ščita in škratove čelade. Eden od kamenčkov se je odbil in spodnesel palčka, ki je z obrazom naprej telebnil v mah ter se vprašal, zakaj še nikdar prej ni otipal njegove sladke, mavrične teksture. Read More

Share Button

Vampirski blues

Oto je zategnjeno zaječal. Z nogami je okorno iskal oporo na raskavem lubju, ko se je trudil, da ne bi omahnil na tla med plezanjem na najnižjo vejo mogočnega drevesa, ki je raslo tik ob zidu. Nekaj dlje na drugi strani opečnate prepreke je stala nekdaj razkošna meščanska vila, s katere je kot stavbni prhljaj odpadal omet. Napel je poslednje sile, kar jih je premogel, in se končno skobacal na vejo, ki mu je vrnila ječanje, kakršnega je sam iztisnil med plezanjem. Z rokavom oguljenega črnega suknjiča si je obrisal znoj s čela in z jezikom podrgnil ob podaljšana podočnika, ki sta ga začenjala ščemeti. Read More

Share Button

Zajebano jutro

Spal sem kot ubit. Tega sem se še posebej dobro zavedel, ko sem se zbudil s prerezanim vratom. S prsti sem zatipal zasušeno skorjico na robovih ureznine, široko raztezajoče se skorajda od uhlja do uhlja, da sem se zdel kot grotesken klovn iz vročičnih sanj, ki mu je naabsintani slikar v protestu do pravilnih proporcev režeče ustnice prestavil tik nad ovratnik. Moja dejanska usta so se proti zevajoči rdečini odprtega golta zdele kot droben mozoljček nad najstniško ustnico, ki ga je šestnajstletnik razdražil z nevajenim potegom britvice, ko se je odločil odstraniti puh, s katerim bi se zlahka mimikriral na skupinsko sliko poljske reprezentance v smučarskih skokih. Najbrž vas zanima, kako sem vse te podatke zaznal samo s tipanjem. Odgovor je preprost. Tipanje ni imelo prstov vmes, če si smem privoščiti manjšo šalo. Posledice kirurškega igračkanja z mojim grlom sem jasno videl v ogledalu, ki je prekrivalo strop nad mojo francosko posteljo, prekrito s satenastimi rjuhami, prekritimi z mojo zasušeno krvjo. Read More

Share Button

Neiztrohnjeno srce

»Postoj tu, tujec, le za hip prisluhni,
kaj jezik moj napleta ti v svarilo.
Ko pade noč in pride molk brezupni,
Ne veš, ne kam bi šel, ne kod, ne …«

Recitacijo je presekal glasen pok iz dveh pušk. Govorec je še nekaj trenutkov majajoče stal, kot bi ga neka neznana sila bodrila pri neupoštevanju dejstva, da ima po novem na ramenih prazen ništrc, nato pa ga je gravitacija neusmiljeno povlekla k sebi, da je s pridušenim copom pomendral podrast in z zdaj le še namišljenimi ustnicami poljubil očetnjavo.

»Pazi, Brane, tamle gre še en!« je vzkliknil srednjerasel moški okoli štiridesetih.

»Vidim ga, Vojko,« je odvrnil plečati ogovorjenec.

Puški sta se istočasno uperili in enoglasno sprožili smrtno pretnjo proti počasi bližajoči se postavi.

Toda ta se je spotaknila ob štrlečo korenino, da jo je zaneslo vstran, in krogli sta ji namesto načrtovane glave odpihnili le levico, da jo je odneslo iz rokava oguljenega suknjiča. Izguba uda je očitno ni preveč motila, saj je odločno stopala dalje in monotono zategovala:

»Ko prideš mi na pot, naj kri ti zmrzne,
iz dni minulih naj spomin ti vznikne,
ko bežal rod človeški pred zvermi je.
Tako zdaj ti pred mano planeš …«

Iz glave mu je vzbrstela sekira, ki je še pred nekaj trenutki počivala za Branetovim pasom.

»Uf, za hip sem se že zbal,« je slišno olajšan dejal Vojko.

»Ne skrbi,« ga je pomiril tovariš, ki je bil dobri dve glavi višji od njega. In če je bil Vojko žilav in utrjen, so se povsod pod Branetovimi oblačili napenjale mišice. Oprtala sta si puški na rame in zakoračila dalje skozi mračečo se hosto. Read More

Share Button

Krvava pošiljka

Mi sMo daVi MuHO klALI in kOlinE vaM pOSlali!

Besede in črke, izrezane iz časnikov, so bile nalepljene na pomečkanem listu, ki je ležal na mizi inšpektorja Franeta. Sporočilu je družbo delal povoščen papir, na katerem je v rdečkasto vodeni lužici nekam lenobno ždela ne prav mojstrsko izgotovljena klobasa, kateri bi se odrekel vsak mesar, ki da kaj nase. V neoprano črevo so bili zatlačeni kosi mesa, med katerimi so gomazeli beli črvički in se mastili z razkrajajočim tkivom, od nje pa se je širil tako ostuden vonj, da sta mlada policista že poslala kosilo nazaj, od koder je prišlo. In s tem ne mislim policijske menze.

»Jebentiš,« je zaklel inšpektor Frane in pogledal detektiva Vojteha. »Bojim se, da je to tisto, kar se bojim, da je.«

»In to je?« ga je rahlo zmedeno povprašal Vojteh.

»Matevž,« je bil odrezav inšpektor.

»Oprosti, Frane, nočem se prepirati s tabo glede gastronomskih zadev,« je odvrnil detektiv, »konec koncev si naši postaji v zadnjih petnajstih letih vsakič prislužil zlato plaketo na območnem tekmovanju v kuhanju golažev, toda tole še zdaleč ni matevž. Matevž je pretlačen krompir s fižolom, ki mu lahko poljubno dodaš ocvirke, medtem ko je tole očitno klobasa, le da ne vem točno ali bi jo uvrstil med kranjske ali pečenice.«

Read More

Share Button